Carinik v Frankfurtu: “Primorje, football, yes?”
Sploh, ko gre za tvoj klub. Za Primorje. Za sinove burje. Saj je po služenju vojaškega roka šel v Ljubljani tudi za Bežigrad na tekme Olimpije, toda Primorje je le Primorje. Sploh, ko je prišla prva slovenska nogometna liga. Bil je tehnični vodja ekipe in tudi kot trener vodil ekipo v časih, ko je Primorje zaključevalo svojo (prvo) zgodbo v prvi ligi. Nepozabno zgodbo.
“Doživetij je toliko, da bi se lahko pogovarjali ure in ure,” začne Miran. Eno najbolj legendarnih zanj je tisto na Švedskem pri AIK-u. Primorje je že v prvi sezoni v Evropi v kvalifikacijah za pokal pokalnih zmagovalcev šokiralo. “Zmagali smo z 0:1, v Frankfurtu smo prestopali na letališču, carinik pa zavpije ‘Primorje, football, yes’ in rekel, kako si je zapomnil enega našega igralca, ki je imel veliko čupo in podal Mladenu Rudonji za gol za zmago.” Primorje je zmagalo že na Švedskem in po podaljških doma, nato dočakalo precej večjo nizozemsko Rodo, da je bila “domača” tekma za Bežigradom.
Od Armenije do Luksemburga
Ko tako dedek Milan razlaga, vnuk Naj pozorno posluša. Devetdeseta so zanj zagotovo prazgodovina, toda to so bili časi, ko je Primorje bilo tako blizu. Trikrat zapored v finalu pokala (1996, 1997, 1998), ki pa ga niso nikdar osvojili, dvakrat tik pod vrhom (1996/97, 2001/02). “S Primorjem smo prepotovali vse od Rusije in Armenije pa do Luksemburga in Belgije. Prelepi spomini!” Za Naja so to zdaj najbrž res nepredstavljivi časi.
Ampak ne povsem.
Ime Primorje se je v minuli sezoni 2024/25 po trinajstih letih vrnilo v Prvo ligo Telemach. Dokaj nepričakovano so osvojili 2. SNL v 2023/24 in šli neposredno nazaj med najboljše. Ni bilo pa povsem gladko, izvedeli so, da se bodo morali seliti v Novo Gorico, toda naredili so dovolj, da so lahko nato igrali tam, kjer “morajo”.
Naj zavije do Red Devilsov
Mestni stadion v Ajdovščini je spomladi dobil reflektorje, ki so sicer prvič zasvetili šele po koncu prvenstva. So pa nagrada za izjemno sezono: Primorje je končalo s kar 43 točkami na zelo zavidljivem šestem mestu. Trener Milan Anđelković je bil pristal celo na tretjem mestu v konkurenci trenerjev.
Nastavki za nekaj več? “Samo upamo lahko, da bo tako s sedanjim Primorjem, ki pa me zelo spominja na tisto dobro staro Primorje. Pa čeprav so temelji zdaj drugačni, se vidi ljubezen do rdeče-črne barve.” Primorje je letos dobilo obe domači tekmi z Mariborom, iz Celja odneslo kar štiri točke. Kako to vidi mladi Naj? “Z nonotom greva na tekme, potem zavijem do Red Devilsov, naših navijačev, najbolj v spominu pa mi je ostala tekma z Mariborom, ker smo zmagali z 2:0.” Če Naj deuje plah, pa niti malo ne okleva, ko ga vprašamo, kdo je njegov najljubši igralec: “Žan Bešir!!!”
Za konec pa prisluhne dedku, ki ima čisto posebno vraževerje. Nikdar, ampak res nikdar ni šel v Sežano, kadar je tam gostovalo Primorje. “Ker tedaj je Primorje vedno zmagalo. Zato pa lani nisem šel in – na ključni tekmi smo se vrnili v prvo ligo!” In zdaj so nazaj. In tam sta. Miran in Naj.
Za vse, ki živijo za nogomet. Za navijače.
