Špela spremljala igralca na derbiju
Očetje in sinovi. Tako je bilo. In še vedno tudi je, toda vse pogosteje so tudi očetje in – hčere. Rok Florjančič je seveda od nekdaj navijal za Olimpijo. V množini. Za vse Olimpije. Košarka, hokej in, seveda, nogomet. Tam, leta 1994, ko je bila SCT Olimpija serijski nogometni prvak. Dom pa Bežigrad. “Bili so zame najstniški časi, na trenutke celo nori, tako kot se spodobi, ko si mlad, haha. Ko lepiš nalepke Olimpija vsepovsod. Z leti pa odrasteš, marsikaj se spremeni, ampak nikoli pa ljubezen do kluba.”
Sploh pa, ko je Olimpijo vzljubila še njegova hči Špela. Med odraščanjem je gledala očeta, ki je sam treniral nogomet in slej ko prej šla tudi na tekmo Olimpije. “Ko sem pa prvič spremljala igralca na igrišče in to na derbiju? Od takrat dalje sem vedno zraven! Take izkušnje ne pozabiš in tako zelo sem hvaležna očetu, da lahko hodiva skupaj na tekme.” Derbiji so pač največ(ji). Kadar je derbi, sta na stadionu, kjer je Rok občasno prostovoljec, že tri ure prej. Rok obvezno na družbenih omrežjih obelodani: danes je dan za derbi. Večinoma tekme gledata skupaj, včasih pa gre Špela tudi s prijatelji na vzhodno tribuno: “Ampak zelo mi je pri srcu, ko sediva in navijava skupaj.”
5:0 proti Rijeki je nova zgodovina
Olimpija je dala kakopak marsikaj skozi. Rok se poleg uvodnih naslovov po osamosvojitvi seveda spomni tudi remija z Liverpoolom za Bežigradom (1:1, 2003). Odmeven remi, za sedem let zadnja tekma v Evropi, ko je Olimpija počasi šla k težjim časom nasproti. In dolgo tekma, ki je ni nič preseglo. Zelo blizu je bil obračun z Ludogorcem poleti 2023, ko so bolgarski prvaki padli, Olimpija pa si je zagotovila prvo evropsko jesen.
Ampak presežek je prišel lansko poletje, ko je prišla Rijeka. Stožice dodobra polne, sosedsko rivalstvo, v igri konferenčna liga, prva tekma 1:1 v gosteh. In rezultat? 5:0! “Pisala se je nova zgodovina, prav čutil si!” se spominjata lanskega poletja, ko si je Olimpija še drugič zapored priigrala konferenčno ligo, tam tudi prezimila, predvsem pa je zelo zanesljivo osvojila naslov državnega prvaka. “Ko je Matevž Vidovšek branil vse tiste nemogoče strele, neverjetno, za vedno si bom zapomnil.”
Zdaj se naslovi marljivo nabirajo, po uvodnih štirih (1991-1995), so navijači Olimpije zdaj slavili štiri v zadnjih devetih letih, od tega dva v zadnjih treh. “Ampak tistega iz 2016 ne morem pozabiti. Dolgih 21 let smo čakali,” se nostalgija vzbudi v Roku, nato pa vskoči hči Špela, “ampak smo ga dočakali”. Pokažeta na zdaj prazno steklenico, polno šampionski spominov. “Ko narediš požirek iz te ‘flaše’, je najbolj sladek okus. Steklenica mi krasi mojo klubsko nogometno sobo, tedaj sem za spomin lahko vzel tudi mrežo, ki krasi naš hodnik. Le upam, da bomo še večkrat to doživeli.” Spet vskoči Špela in ponosno pohvali minulo sezono: “In letos smo jih!”
Sezonska = bonus
Zanju je sezonska vstopnica skoraj kot bonus. “Še celo več kot podpora je, vrednost ima. Ti praktično podpišeš za klub, nisi vezan na vremenske pogoje, koledar ali karkoli. Ko kupiš sezonsko vstopnico, takrat rečeš: zdaj pa grem. Zagrabiš sezonsko in rečeš, dajmo, gremo na tekmo.”
Kar je bil Bežigrad za Roka, so Stožice za Špelo: drugi dom. Če že, je kakšno tekmo izpustila zaradi šole, ampak takšni primeri so sila, sila redki. “Naj bo karkoli, grem na tekmo! Stožice so resda zelo velike, redko polne, ampak meni so včasih zelo ljube tudi ‘manjše’ tekme, ker je takrat taktika malo drugačna, več je strelov in dogajanja.” Šla sta tudi že na gostovanje, ko sta se s klubskim avtobusom podala prav na derbi v Ljudski vrt.
Še ena izkušnja več, da na koncu na glas zakričita: “Eno življenje, ena ljubezen – Olimpija!!!”
Najboljši dan?
Raje sobota, ker so tekme, haha, dolga izkušnja!
Kje imata svoje mesto v Stožicah?
Kadar delam kot prostovoljec, sva skupaj na zahodni tribuni, sicer pa kot večina na vzhodu na C tribuni.
Kateri dan je najboljši za tekmo Olimpije?
Če bi lahko, bi zagotovo izbral soboto, ker zna biti dobra tekma kar dolga izkušnja, haha.
Kako vama je bil všeč letošnji “tretji” dres?
Vem, da so bili letos “tretji” dresi nenavadni, ker so bili v roza odtenkih. Želel bi si, da vsak klub nosi tradicionalne barve.
Najljubši dres Olimpije?
Tisti zdaj že zimzeleni progast zeleno-bel.
Najljubši igralec?
Špela: Marcel Ratnik, brez dvoma! Pa Agustin Doffo za borbenost.
Rok: Uh, vse že tam od Roberta Prosinečkega, našteval bi res dolgo. Letos pa gotovo Raul Florucz.
Za vse, ki živijo za nogomet. Za navijače.
