Priprave se začnejo že med kosilom
Začelo se je z očetom Suadom. Nogomet je rad igral z upanjem, da bi mu morda uspelo. Čeprav mu ni, nič zato, ljubezen do nogometa pač ne usahne. Ko pa sta žogo začeli brcati hčeri Alija in Tia? In to v dresu Kopra? “Saj sem navijal za marsikoga, ko pa je hči oblekla dres Kopra? Meni je naenkrat ta dres pomenil vse.” Alija je bila vratarka, nogomet je dal in vzel. Kar petkrat si je celo zlomila roko. Čeprav ne brani več, je nogomet ostal tudi njena strast. “Takšno veselje sta nama hčeri dali, da je zdaj obisk tekme takšno doživetje. Mi že ob kosilu pripravimo vse rekvizite, šale, drese, kape in potem hop na tribuno.
Karamujići so takšni, da “stavijo” na kavi pred tekmo. Res nedolžno, ampak neizogibno. Oče pobere stave, vsak družinski član napove rezultat. “Jaz vedno napovem 3:0 za Koper!” se zasmeji Suad. Neuradno velja, da kadar očeta slučajno na tekmi ni, kar se pa tako ali tako skoraj nikoli ne zgodi, pade bojda manj golov. Najlepše je, pravi, ko pade gol za 1:0 za domače na Bonifiki.
Ampak četudi Koper kdaj ne zmaga, kar je bilo ob koncu sezone pod Slavišo Stojanovićem vse bolj redko, v ligi pa po njegovem prihodu na enajstih tekmah sploh niso izgubili in se suvereno uvrstili v kvalifikacije za konferenčno ligo, zaigrali pa v finalu pokala, je v ospredju še kaj. Ne zgolj rezultat. “Ko pa slučajno pade ekipa v zaostanek, se nočeš niti s prijateljem pogovarjati. Porazi znajo boleti, zakleješ se, da ne bom šel več, vrnil bom sezonsko, adijo! Ampak že ob kavici, pici ali sladoledu potem tuhtamo, fantom ni bilo dano danes, utrujeni so, zgodi se. Ne moreš pa kluba zapustiti. To je tvoj klub. Del ekipe si, ko zakričiš Koper. Lepo ti zaigra ti srce.”
Tia Mariborčanom zakričala: “Koper!”
In ko tako redno hodijo na tekme, nabirajo anekdote, prigode in spomine. Ja, tudi Tia, najmlajša v družini, že ima najlepšega. Še datum ve. Iz glave. “Bilo je 11. maja 2022, ko je bilo pokalno finale med Koprom in Bravom v Celju. Po koncu tekme, ko je Koper zmagal in osvojil pokal, je Lamin Colley iskal mene, da bi šla z njim na igrišče. Iskal je tudi očeta, želel je, da se slika z mano, še več, želel je, da se slikam s pokalom!”
Tako pač je v družini Karamujić. Ni strahu. “Želeli smo si na drugi tekmi pozdraviti tudi Colleyja, ko je bil na tekmi s punco, ampak če smo želeli do njega, smo morali mimo navijačev Maribora, kjer smo morali mimo njih in takrat si je Tia upala, haha, zakričala Kopeeer!” Očeta je bilo sicer malo strah, kako bo, vendarle so bili v Ljudskem vrtu, ampak varnostniki so lepo rekli, da ne bo prav nič narobe, če gredo mimo otroci. “Nič me ni bilo strah, ker sem vedela, da nam otrokom ne bodo nič rekli. Bilo je res nepozabno.”
Na tekmah ni izgovora: ni me
In kaj na vse poreče mama Tanja? Enako zagreta je, če ne še bolj. Moža na stadionu včasih ob komentarjih ostalih gledalcev dregne, češ, vidiš, tisti tam pa to vidi drugače. Nenazadnje sedijo ob veteranih, nekdanjih igralcih, družinah. “Ko imaš sezonsko vstopnico in hodiš redno na tekme, se počutiš tako varno in sprejeto. Na tekmah pač ne velja: ni me. Takšna družina smo.” Ali kot pravi Alija: “Sezonska te prepriča, da nisi doma, ampak da nekoga podpiraš.”
Za vse, ki živijo za nogomet. Za navijače.
