Menjave v strokovnem vodstvu
Vanje sta bila zelo vpletena tudi človeka, ki sta ocenila sezono vijoličastih. Boštjan Cesar se je v Ljudski vrt iz reprezentance preselil sredi lanskega oktobra, Mihael Mikić tja vrnil na začetku letošnjega leta. Turški lastniki se niso ozirali na zasluge prejšnjega trenerja Anteja Šimundže. Razhajanja z vodstvom so bila prevelika, razlike v pojmovanju, katere stvari so v Mariboru prioritetne, preočitne. Trenerji vijoličastih se menjavajo (pre)pogosto. Darko Milanič je bil zadnji, ki je odvodil sezono v celoti (2018/2019). Odkar je marca 2020 odkorakal iz prostorov pod Kalvarijo, so se tam zvrstili Sergej Jakirović, Saša Gajser, Mauro Camoranesi, Simon Rožman, Radovan Karanović, Damir Krznar, Šimundža in Cesar.
Turki v novem okolju
Vodja nogometnih operacij v Ljudskem vrtu je Cem Basgul, ki je dnevno vpleten v klubsko dogajanje, njegov glavni nadrejeni Acun Ilicali Maribor obišče redko. Bistveno je spoznanje, da se je klubsko delovanje s prihodom turških investitorjev spremenilo. V precejšnji meri tudi vizija, s povečanim poudarkom na nogometno šolo, višjimi izdatki za odškodnine in prejemke nogometašev, ki so plačno hierarhijo postavili v povsem nove okvire, obsežnejšo komunikacijo z javnostmi prek družabnih omrežij, a tudi večjim nadzorom nad nekaterimi drugimi izdatki. Novi obrazi so v klubskih pisarnah zadržali veliko večino zaposlenih iz prejšnjega obdobja, a v javnost so curljali indici o neredkem neujemanju. »Novi« Maribor je prestal prvo sezono, bo naslednja povzročila manj pretresov?
Pozne okrepitve
Kadrovanje se je zalomilo že lani poleti. Paket (vsaj na papirju) odmevnih okrepitev (Tetteh, Ojo, Komaromi, Sousa) je v Maribor prispel po izpadu iz Evrope, njihov učinek je iz različnih razlogov nihal in pogosto zbujal dvome o upravičenosti visokih denarnih vložkov. Ante Šimundža je ob razhodu z Mariborom sicer trdil, da bi z omenjenimi prišleki suvereno vpisal klubsko sedemnajsto prvenstveno zvezdico. Pozimi so v Ljudskem vrtu krpali moštvo, tudi Bartug Elmaz, od katerega so se že poslovili, je v Sloveniji igral kot posojeni igralec Fenerbahčeja. Mihael Mikić, čigar vpliv pri ključnih kadrovskih dejanjih ostaja uganka, je pozimi dejal, da želi ekipo za novo tekmovalno obdobje sestaviti do konca maja.
Brez menjave za Tetteha
Visokorasli Ganec je bil osrednji igralec mariborske ekipe. V mesto ob Dravi je prišel nepripravljen. Potrdila se je njegova nagnjenost k poškodbam, brez katerih bi si njegove nastope v prvi ligi še bolj zapomnili. Ko je spomladi celil zadnjo stegensko mišico, je bil Maribor videti drugače, brezzobo, kar so podkrepili rezultati, saj njegovi soigralci v tem času niso dobili tekme in nabrali neulovljiv zaostanek za Olimpijo. Od francoskega Metza posojeni Benjamin Tetteh je dal enajst prvenstvenih golov, mnogi so bili atraktivni, ob igrivem napadalcu se je v končnici razigral Kai Meriluoto. Pod črto je bil Maribor v tej sezoni preveč odvisen od Tettehovega učinka. In njegovega zdravja.
Ne štejejo le derbiji
Olimpijo so vijoličasti dvakrat premagali in z njo dvakrat igrali neodločeno. Identično statistiko so imeli na tekmah s Koprom, od moštev iz zgornjega dela razpredelnice so jim z naskokom največ preglavic povzročali Celjani, proti katerim so Mariborčani v štirih dvobojih osvojili štiri točke. Moštvu z Mladinske ulice se je prevečkrat zalomilo na srečanjih z ekipami iz spodnjega dela lestvice. Dvakrat ga je premagalo Primorje, v ključnih trenutkih pomladi je točke prepustilo tudi Domžalam in Nafti. Ni dvoma, Maribor je prvenstvo zapravil na »majhnih« tekmah.
