Bila je dolga sezona. V marsičem tudi rekordna. Celje je šlo tako daleč v Evropi, kot ni šel še noben slovenski klub, pa menjalo trenerja v najbolj občutljivi fazi. Mura je šla izzivati trenerske menjave. Domžale so se igrale z renomejem. Maribor je doživljal spremembe. Olimpija je začela zgodaj in obrestovalo se je. To je naših pet “šokov” sezone.
5. Vrnitev Slaviše Stojanovića: Koper do Evrope
Slaviša Stojanović se je v minulih letih večkrat omenjal. Pa naj je šlo za različne klube, kadar so menjavali trenerje. Ampak če že, potem Koper ni bil na spisku. Ne takoj. Do letos, ko je Stojanović naposled prišel v marcu, prevzel od Oliverja Bogatinova ekipo, ki je imela kvaliteto, ne pa celote. Do konca sezone je prišel v finale pokala, kjer je bilo sicer Celje gladko boljše, toda Stojanović je pokazal, zakaj je nekdaj z Domžalami osvojil dva naslova. Na enajstih tekmah ni izgubil niti ene tekme. Koper bo v Evropi igral šele drugič v zadnjih desetih letih.
4. Mura: menjave, menjave, menjave
Za Muro, ki je končala komaj na sedmem mestu, je sezona 2024/25 res za pozabo. V marsičem. Sodelovanje z Georgejem Junčajem je bilo tvegano in ne brez posledic. Ko je Junčaj zamenjal Tončija Žlogarja in pripeljal Oskarja Drobneta, je povlekel potezo brez povratka. Preizprašano je bilo vse: od igranja njegovega sina Stevena pa do ravnanja z izkušenim kadrom. Z nasprotovanjem navijačev vred. Muro je naposled letos vodila kar četverica, po Drobnetu nato kratek čas Matjaž Kek ml. ter za konec Ivan Kurtušić, za epilog pa so dobili še novega športnega direktorja Knuta Schulza, analitika iz Nemčije.
3. Domžale: lansko opozorilo ni bilo dovolj močno
Že v lanski sezoni so Domžale padle pozno na zadnje mesto. Ne, to ni bila še ena gor-dol sezona, po kateri bi šlo gor. Joj ne. Domžale so se lani nekako obdržale, ko je ekipo do konca pripeljal Matej Podlogar, ki je bil že tretji trener. Letos so začele z mladim Erikom Merdanovićem, ki je sam odšel, ko je bilo po petih porazih na šestih tekmah vidno, da kemije z ekipo ni. Podobno je bilo z Dejanom Dončićem, ki je imel prebliske, ampak nič več, šele Tonči Žlogar je v finišu in res pozno znal povezati ekipo. In trpel do zadnjega kroga – za dodatne kvalifikacije. Domžale, ki še naprej dajejo ogromno izredno kvalitetnega kadra za reprezentančne selekcije, so dobile dokončno opozorilo.
2. Maribor: simbolika odhodov Anteja Šimundže, Martina Milca, Josipa Iličića
Acun Ilicali je s prihodom v Maribor uvajal velike spremembe, toda ne vse hkrati. In ne preintenzivno. Med zadnjimi je na vrsto prišel tudi Ante Šimundža, pa čeprav ni imel ravno slabega jesenska dela. Ni bilo pa spet dovolj. Maribor je bil blizu, tudi Evropi, vendar ključnega koraka ni storil. Šimundža je še bil trener, ko je nova garnitura v finišu prestopnega roka pokazala svojo moč. Toda Ilicali je s svojo ekipo zatem slej ko prej izbral “svojega” trenerja, kar ni bilo tako nepričakovano kot to, koga je izbral in kdaj.
Boštjan Cesar je prišel sicer z dobro popotnico pomočnika selektorja Matjaža Keka in po delu z mlajšimi selekcijami, ampak članske klubske ekipe vendarle še ni vodil. In, ja, Ljubljančan je. Igral za Olimpijo. Ni bil sicer prvi, ampak saj to dejstvo je na dolgi rok izstopalo še najmanj. Cesar je obstal tam, kjer je že Šimundža. Maribor ni prišel do finala pokala, ni nadoknadil zaostanka v ligi, četudi je gojil upanje, največ osvojenih točk v 2025 (in že koledarsko v 2024) pa je še en dokaz, da je težava tudi v tajmingu. Mariboru zmanjka tam, kjer najbolj šteje.
1. Celje: Riera je (takoj, ko je možno) nazaj
Če bi se izteklo drugače, bi morda bil glavno presenečenje tudi Victor Sanchez. Kako ne, do konca je pripeljal Olimpijo. Do slavja. In to kljub nekaj skepse, čeprav ne takšne, kot je je bil pred dvema letoma deležen Albert Riera, ko je prevzel zmaje. Ampak če kdo, potem je Riera tisti, ki podpiše “presenečenje sezone”.
Presenetilo ni toliko, da se je Albert Riera vrnil. Bolj je presenetilo, kdaj se je vrnil. Ko je sezona ravno krenila, Damir Krznar je s Celjem izločil Floro v boju za ligo prvakov in tuhtal, kako ni padel Slovan iz Bratislave, potem ko je za uvod vmes ukanil Bravo v uvodu v prvenstvu. Damir Krznar je pripeljal Celjane lani do naslova, toda to ni veliko štelo. Albert Riera je pač pustil prevelik vtis. Vodstvo kluba si ga je tako želelo, da ga je sprejelo kot Michaela Jordana. Mu dalo proste roke. Ni uspelo vedno in vse, še zdaleč ne, Celje je spisalo najboljšo evropsko sezono, toda davek je bilo prvenstvo, ne pa tudi pokal. Če kaj, je Riera pokazal, znova, kako zelo uspešen je v tem, kar dela. Četudi na svoj zelo poseben, ne vedno in povsod sprejet, a učinkovit način.
