Celje je zdaj - Celje. Ko zdaj slišite ali preberete Celje, je to morda nekaj drugega. Morda. Ne nujno. Ampak najbrž je. Po taki sezoni? Še eni? Celje je dolgo bil tisti klub, ki ob Mariboru nikdar ni izpadel iz 1. SNL. Kot da je to največji dosežek. Ob le enem osvojenem pokalu. In kar devetih porazih. Zdaj? Ooo, Celje je zdaj sila. Klub, ki je šel najdlje v Evropi med slovenskimi klubi. Klub, ki ni ubranil naslova prvaka, je pa nastavil nekaj drugega. Lastno dojemanje.
Še pred letom dni, ko je Celje drugič osvojilo naslov, manj kaotično in še manj nepričakovano kot prvič, se ni zdelo, da bo sledilo - vse to. Pa je. Celje je prišlo do četrtfinala konferenčne lige in drugič osvojilo pokal. S kanonado v Stožicah, z razbitjem Kopra. Sezona za knjige, filme, dokumentarce, almanahe. naslova resda ne bodo ubranili, ampak če je to bil davek? Je najbrž bil res vreden.
10. Nepozabne tekme: finale pokala, 9:1 Radomlje, 3:3 Olimpija, APOEL, Lugano…
Že če bi izbirali najbolj dramatično in nepozabno tekmo Celja v letošnji sezoni? Gneča! Za dramo sezone bi bila gotovo izbrana povratna tekma osmine finala konferenčne lige, ko je v Thunu padel Lugano v drami vseh dram. Švicarji so imeli že obrat 4:2, skupno 4:3. Do 95. minute. Pete minute podaljška. Na koncu pa…? Celje obrne, Luano izenači in enajstmetrovke. V prid grofov. Najboljša tekma? Najbrž gostovanje pri Apoelu in zmaga z 0:2. Predstava, vredna besede klasika. Zrelo, taktično, prav. Kar bo veljalo tudi za finale pokala, kjer je Koper s Slavišo Stojanovićem v Celju v ligi v soboto zmagal (2:3), neporažen vseh enajst tekem, potem pa doživel naval vseh navalov. 3:0 polčas, 4:0 konec. In še nekaj: Celje je letos doma premagalo dobro stoječe Radomlje s kar 9:1.
9. Odhodi: danes si, jutri te ni
Spisek igralcev, ki so v sezoni 2024/25 odšli iz Celja je ne le dolg. Je impresiven in sila kvaliteten. Nihče ni bil “varen”. Metod Jurhar je otrok Celja, pa je šel braniti v Koper. Mladi potenciali? Nino Milič, Lovro Štubljar, Jošt Pišek… Vsi odšli. Izkušnje in status? Denis Popović, Gregor Bajde, Matic Vrbanec, Luka Bobičanec… Odšli. Tuje okrepitve? Sunday Adetunyi, Slavko Bralić, Rolando Aarons… Nasvidenje.
8. Strup! Vprašajte Maribor, Olimpijo, Koper
Že res, da bo sezona zaradi Alberta Riere podpisana tudi kot kontroverzna. Ampak Celjani so letos znali kar konkretno pičiti. Že v ligi: Maribor so dvakrat premagali, ko so slavili jeseni v Ljudskem vrtu, je odšel Ante Šimundža. In Maribor nato izločili še v četrtfinalu pokala. Pod Kalvarijo. Zatem pa doma še Olimpijo v še eni živčni tekmi. In razbili Koper v finalu pokala. Dali vedeti: ne, ne bo šlo. Sploh v tekmah na izpadanje je to sezona, ki je bila izjemna.
7. Trdi porazi in težke tekme? Dobra lekcija
Sezona Celja je polna presežnikov. Ampak bili so tudi zelo težki, neuspešni, majavi deli sezone. Evropa se je zgodaj najbolj konkretno zibala: petarda v Bratislavi, izpad proti irskemu Shamrocku in poraz na prvi tekmi na zadnji stopnici s Pjunikom. Krut poraz v konferenčni ligi v Sevilli pri Betisu, dramatičnih 3:3 doma z Jagiellonio… In v prvenstvu ni bilo kaj drugače: sploh domači poraz s Primorjem 0:3, pa gostovanje pri Muri, ko Mura ni našla rešitev za nikogar, pa niz petih tekem brez zmage ob prelomu iz jesen v pomlad… Vmes je Celje bila ekipa, ki je bila šibka, toda nikdar na kolenih.
6. Slovenska sedmerica
Damjan Vuklišević, Klemen Nemanič, Tamar Svetlin, Mark Zabukovnik, Žan Karničnik, Aljoša Matko, Svit Sešlar. Sedmerica, ki je začela povratno tekmo v Firencah. Sedmerica slovenskih nogometašev. Sedmerica!
5. Prihodi: Sešlar! Kučys!
Svit Sešlar je prišel sicer šele septembra. Ampak ko je prišel je - prišel. Uh! V tednu dni je debitiral z golom proti Nafti, z evrogolom odločil štajerski derbi ob zmagi nad Mariborom ter zabil še Domžalam. Prvi podajalec konferenčne lige, prvi podajalec Prve lige Telemach. Kdo ve, kakšno statistiko bi na koncu imel Armandas Kučys, če se ne bi poškodoval. Karakter je pokazal Juanjo Nieto, prodiral je Nikita Josifov, dodajal Logan Delaurier-Chaubet, vztrajal Edmilson …
4. Rekordni obisk: 12.512! Fiorentina! Razprodano!
Ko je Celje v lanski sezoni osvojilo naslov prav proti Olimpiji sezoni, se je zbralo kar 7.242 gledalcev. Že to je bil velik pomik rekorda, ki pa se dviguje in dviguje. Stadion Z’Dežele je doživel kar nekaj nadgradnje, ko je prišla prva evropska jesen, ampak največja? Obisk. Do lanske sezone je bil najvišji obisk 4.300 gledalcev proti Mariboru v 2008/09. Le malo več kot ob otvoritvi novega objekta proti Ljubljani 2003. Za primerjavo, Celje je imelo v ligi najvišji povprečni obisk 1.481 gledalcev na tekmo v 1. SNL. Letos je 1.651, ampak Celjani še imajo eno tekmo. V Evropi je bil povprečni obisk kar 4.628 gledalcev.
3. Lovorika je lovorika!
Celje je seveda branilo naslova državnega prvaka. Ta šteje največ. Prinaša največ.. Ampak Celje je letos v imenu Evrope sicer zapravilo bitko za naslov, toda na koncu osvojilo pokal in šlo v prvi evropski epizodi tako daleč, kot ni šel še nihče. In to na svoj način. Na glavo proti Fiorentino. Z epskih 4:0 v Stožicah proti Kopru. Huronska finalna predstava. Lovorika je vendarle lovorika. Celje je bilo že desetkrat v finalu in zmagalo le enkrat. Imelo celo več naslovov državnega prvaka. Zdaj ima tudi drugi pokal. V vitrino so, za primerjavo, v zadnjih petih letih dali tri pokale. Maribor je dal eno, Olimpija tri, najbrž bo dala še četrto.
2. Tako daleč, tako dolgo v Evropi? Še nihče!
Celje je odigralo kar 20 evropskih tekem. Od julija do aprila. Že to je bil rekord. Ampak največji bo seveda četrtfinale konferenčne lige. In precej enakopravno kosanje s Fiorentino. Nekaj minut je Celje imelo aktiven, enakopraven rezultat. V Firencah. V aprilu. Ko so izpadli, so šli ven s 3:4. Ampak z dvignjeno glavo. In rekordi.
1. Trenerska “šok” menjava
Vrnitev Alberta Riere sama po sebi ni bila šokantna. Je pa bil tajming. Damir Krznar je tuhtal, kako na prvi tekmi v boju za ligo prvakov ni uspel premagati Slovana iz Bratislave. Toliko priložnosti, igralec več, pa le 1:1. Na roko mu je šel nato za vikend preloženi štajerski derbi. Če bi po Flori padel še Slovan, bi bila zagotovljena prva evropska jesen. Ampak prišle so novice iz Francije. Bordeaux je šel po gobe, Albert Riera pa je prišel nazaj. Takoj. Ob prvi priložnosti. Valerij Kolotilo ni niti za hip razmišljal. In vrnil Riero, ki je šel jesen poprej, ko se je ponudila dobra priložnost. Tvegano, Riera je v Bratislavi izgubil s 5:0, se lovil, toda na koncu …? Po vsem, kar se je zgodilo? Celje je postalo samo sebi merilo. In to je tisto, kar je glavna razlika.
