Leto 2025 se za Gala Kranjčiča bere kot krasna zgodba. Kratka, ampak z željo po nadaljevanjih. Debitiral 1. februarja proti Mariboru v Ljudskem vrtu, 8. februarja prvič v prvi postavi proti Muri, 12. februarja praznoval 19. rojstni dan, 5. marca debitantsko zabil za 3:1 mimo Matevža Vidovška za odmevno in pomembno zmago Domžal proti Olimpiji. In 13. marca je podpisal prvo profesionalno pogodbo. Pa še niti april ni bil. Je tudi standardni član mlajših reprezentančnih selekcij Slovenije. Edino, kar res manjka? Točke. »Par tekem, ko so šle točke, celo zmage ... Ampak kažemo karakter, pa saj se mora tudi nam obrniti!«
Prva liga... Brez Domžal? Ne predstavlja si
Kranjčič je kreativni igralec sredine igrišča. Ne čudi: če bi lahko izbiral, bi vzel številko 10, ampak tudi številke 36 nikdar ne bo pozabil. Je vseeno prva v članski karieri za mladega fanta iz Brežic. Tudi njega je novica o trenerskem odhodu Dejana Dončića in prihodu Antona Žlogarja ujela nepričakovano. Ampak vse s ciljem, da Domžale ne bi izpadle iz lige. »Niti predstavljati si ne znam, kaj bi bilo, če Domžal ne bi bilo v prvi ligi,« pravi Kranjčič.
Kaj se mora (še) zgoditi, da bodo Domžale obstale prvoligaš? No, poleg menjave trenerja.
»Moramo gledati samo nase, do konca imamo samo finala, kot nam je rekel tudi trener.«
Novica o trenerski menjavi je sicer prišla po remiju s Primorjem (1:1), še eni tekmi, ki bi lahko bila zmaga.
»Sigurno nas je novica presenetila, ker smo bili dobro povezani, ampak je obenem tudi kar šok terapija, še več energije je na treningih. Novega trenerja poznamo tudi mladi po delu v reprezentanci.«
Na igrišču z ... Iličićem!
Debitirali ste v 19. krogu, takoj po zimskem premoru. Lahko si mislim, da je debi v Ljudskem vrtu velika stvar, pa čeprav ste izgubili (2:1)?
»Nisem sicer hotel razmišljati preveč, kaj bo, pač bo, če bom sploh dobil priložnost. Sigurno pa je debi v Ljudskem vrtu nekaj, kar mi bo vselej ostalo v spominu. V tekmo smo sicer šli slabo, v drugem polčasu smo se malo dvignili, sprostili in verjeli v točke, ampak nam je malo zmanjkalo.«
Ko mladi fantje dobivate priložnost in ste na igrišču ob izkušenih imenih, kaj takrat razmišljate? Ali, ugibam, sploh ni časa in pride zadaj?
»Ne, med tekmo ne razmišljaš, sam sem tak, da sem enako fokusiran proti Mariboru ali v mladinski ligi. Na polno. Po tekmi pa ... Uh. Na igrišču sem bil skupaj z Josipom Iličićem!«
Je po debitantski tekmi kakšen ritual?
»Ja, je. Prinesel sem rogljičke in krofe, to je nekako tradicija po prvi tekmi, ko debitiraš. In podobno, ko daš gol. Razlika je bila v tem, da sem po golu dal še nekaj denarja v skupno 'kaso', kjer se celo sezono nabira denar, ki ga potem porabimo za skupno druženje ob koncu sezone.«
Malo višje sem ciljal, pa je šla vseeno v gol!
Tisti gol v tisti preloženi tekmi proti Olimpiji. Za 3:1. Mimo toliko nog in mimo – Matevža Vidovška. Kako je šel prosti strel mimo vseh v gol?
»Iskreno, še vedno ne vem, kaj točno se je zgodilo. Bi se pa res rad zahvalil trenerju za zaupanje, da sem lahko izvajal prosti strel. Hotel sem udariti malenkost višje, ampak je tudi tako šlo v gol.«
Ste že dali kdaj tak gol? Po diagonali?
»Ne, takega ne, sem pa dal dva letos za mladince iz prostega strela in enega za reprezentanco.«
Brežice. Krško. Krka. Domžale.
Kje ste odraščali, kdo vas je uvedel v nogomet?
»Začel sem v Brežicah pri šestih, sedmih letih, v športu pa sem bil ves čas, saj je oče rokometni trener, pa tudi mama se je udejstvovala v športu. Poskusil sem kar nekaj športov, ampak največ veselja mi je dal nogomet, najbolj me pritegne.«
In kaj je oče rekel na izbiro, najbrž ste poskusili tudi z rokometom?
»Sem, ampak me je ob obisku treninga tako(j) vleklo k nogometu. Z očetom se veliko pogovarjava o športu, veliko mi pomaga, stoji ob strani. Kar zelo pomaga, ko daš skozi poškodbe. Ni bila moj pot samo lepa. Že dvakrat sem imel počeno stopalnico, prvič sem bil brez nogometa pet mesecev, drugič sem pa moral na operacijo in sem manjkal še šest mesecev.«
Kje ste začeli, nadaljevali, kako je vodila pot do Domžal?
»Začel sem v Brežicah in res bi se rad zahvalil klubu za vso podporo in vse, kar delajo za mlade. Leto, dve sem bil zatem v Krškem, vmes pri vhodnih kadetih še v Krki, kjer se tudi zahvaljujem za vse, kar so mi omogočili. Nato je sledil pa klic Domžal.«
Pomaga, ko soigralci pomagajo
Letos ste bili prvič priključeni članom. Kdaj, kako vam povedo, da imate dovolj, da preskočite do najvišjega nivoja?
»Sam sem šel s člani na zimske priprave, potem ko mi je klub res stal ob strani po dolgem okrevanju. Sem pa tak igralec, da ne glede nato, kje bi treniral in s kom, sem povsem motiviran, daš vse in se povrne. Pomaga pa, ko ti igralci pomagajo pri prehodu med člane, ker je res preskok, toliko hitreje je vse, čvrsti dueli, izjemne podaje ... Navaditi se moraš.«
Kaj pa rezultati? Ste se navadili na nihanja? Spomladi ste premagali Olimpijo in Maribor, slavili v gosteh pri Primorju in Muri. Ter cel kup tekem, ko so točke šle. Zakaj, od kod tiste štiri zmage?
»Največja razlika je, da smo stopili skupaj in imeli res dobro energijo, nismo se ustrašili, to je največja razlika. Da pa ne bo pomote, saj smo tudi druge tekme dobro odigrali, ampak kaj, ko smo pozno dobivali gole, recimo proti Kopru in Radomljam.«
Bo odločilna tekma z Nafto v nedeljo, čeprav ima Nafta boljši izkupiček?
»Ta bo najbrž res najbolj pomembna, ampak odločilno bo, kako bomo sami reagirali. Najbolj pomembno je, da smo do konca odvisni le od sebe.«
