Spomnim se intervjuja, ki ste ga dali po edini odigrani tekmi za člane Maribora, preden ste se preselili v tujino. Bilo je 29. maja 2011. Dejali ste, da bi se radi nekoč vrnili v ta klub in se mu oddolžili. Ste pričakovali, da bo vmes minilo več kot trinajst let?
»Z družino smo imeli namen ostati še dve leti v tujini, ampak so se v Catanzaru zgodile določene stvari. Potisnili so me na stranski tir. Nisem želel biti pol leta brez igranja in sem si rekel, pa dajmo, gremo poskusit v Mariboru. Res smo bili zelo veseli in zadovoljni. Sprva je bil majhen šok, potrebovali smo nekaj časa, da smo se privadili. Zdaj je vse krasno, otroci so tukaj v vrtcu. Babice in dedki so prisotni in imamo pomoč.«
Se je okolje v tem času zelo spremenilo? Ne le klub, tudi mesto.
»Maribor se je spremenil. Je pa res, da sem vmes prihajal domov, kadarkoli je bilo možno. Tudi če je šlo za dan in pol, sem rad prišel. Zdaj je drugače, ker smo tukaj ves čas. Si misliš, da imaš več časa, ampak ga v bistvu nimaš. Prej ga za neke zadeve ni bilo, zdaj je, a si moram razporediti urnik.«
Klub je v nekakšni organizacijski tranziciji. Že ob vašem prihodu se je vedelo o spremembah. Vas je kaj presenetilo? Je vse, kot ste pričakovali, da bo?
»Stvari so se začele hitro odvijati. S tem se niti nisem preveč obremenjeval. Rekel sem si, da se moram potruditi. Razmišljal sem le o nogometu. So se pa zadeve spremenile, treba se je privaditi. Menim, da se odvija v pravo smer. Upam, da pridejo čim prej kakšni uspehi.«
Domačini jim damo vedeti, kam so prišli
Je te spremembe lažje sprejeti nogometašu, ki je bil dolgo v tujini, kjer so tovrstne lastniške ureditve običajne?
»Lahko bi rekel, da mi je lažje, a vseeno sem domačin. Prej boš sprejel neko situacijo, lažje bo zate. Igralci sicer nismo občutili razlike.«
V tej sezoni je bilo veliko odhodov in prihodov, kar nekakšna avtocesta. V slačilnici je zdaj pisana druščina, veliko različnih narodnosti in kultur. Je to težava ali prednost?
»To ni težava. Tudi prišleki iz tujine se morajo navaditi na Maribor, na klub, v katerem so pritiski stalnica in se pričakuje veliko, kar je prav. Domačini jim damo vedeti, kam so prišli. Saj tudi sami hitro spoznajo utrip mesta in da je na tekmah treba dati vse od sebe. Tukaj se zahteva ogromno.«
Kako sprejemate svojo vlogo? Nimate več zagotovljenega mesta v začetni postavi. Nekaj tekem v drugem delu sezone ste odigrali na bočnem položaju.
»Vseeno mi je, kje igram. Rad bi predvsem igral več. To je dejstvo. Na boku imam več svobode v napadu, a moja primarna pozicija je v osrčju obrambe. V Nemčiji sem igral kot levi bočni. Bilo je super, zato mi je res vseeno. Tudi na desni strani me lahko dajo, samo da igram za Maribor. Ne pravim, da moram igrati vsako tekmo, ampak rad pa bi. Na prvem mestu so uspehi ekipe. Ego je treba potisniti na stran in pomagati mlajšim.«
Res si želim osvojiti naslov
Mlajših je zdaj v ekipi veliko. Kadetov in mladincev …
»Super so! Dobro so se znašli v slačilnici. Poslušajo, kar je super. So pridni in delavni. To jih lahko popelje na še višjo raven.«
Maribor v zadnjih letih zelo redko osvaja lovorike. Tudi letos ste možnosti za vsaj eno, tako se zdi, zapravili. Koliko se v slačilnici pogovarjate o tem?
»Joj, res škoda tiste tekme v Ajdovščini po zmagi na derbiju. Takrat bi lahko zelo popoprali situacijo. Si pa zelo želim, da bi postali prvaki.«
V mariborski ekipi so igralci z veliko znanja, individualne kakovosti res ne manjka. Ste se že združili v pravo ekipo?
»Smo. Tudi strokovno vodstvo nam je to vcepilo v glavo. V Mariboru moraš dati ego na stran. Boriš se za Maribor, za klub in mesto. Ja, smo ekipa!«
Katera spoznanja o slovenski ligi bi izpostavili?
»Liga je bila podcenjena. Kakovosti je veliko. Ogromno klubov se bori na vrh lestvice. Vsaka tekma je težka. Zmeraj se je treba potruditi, da dosežeš želeni rezultat.«
