Žoga v srcu. Povsod.
Ko je udarila pandemija sta živahno energijo Pekinga zamenjala za umirjeni ritem Ljubljane. Ker sta v preteklosti na Kitajskem vodila amaterski nogometni klub za prijatelje in družino, sta se naravno usmerila k lokalni nogometni sceni. Medtem ko se jima je vzdušje na tekmah Olimpije zdelo nekoliko pusto, je bila njuna prva izkušnja z NK Bravo povsem drugačna.
"Vsi so bili zelo prijazni, resnično prijateljski. Bilo je veliko otrok," se spominja Owen in poudarja gostoljubno, družinsko vzdušje. »Oh, res smo veseli, da ste prišli," se spominja odzivov zelo vključujočega okolja in poudari še eno pomembno izhodišče: vlogo Brava kot kluba, ki ni v ospredju. "Ker sem Britanec, je ekipa, ki ni favorit, vedno bolj zanimiva od velikana," pojasnjuje.
Njuna strast do nogometa ni nova. V Pekingu sta v svoj amaterski klub vložila srce in ogromno energije, organizirala sta tekme malega in velikega nogometa ter se celo pridružila lokalnim ligam. Čeprav je klub po njuni selitvi žal razpadel zaradi logističnih izzivov vodenja na daljavo, je ta izkušnja okrepila njuno ljubezen do igre.
Owenove nogometne korenine segajo globoko. Odraščajoč v Ipswichu se z veseljem spominja časov, ko je bilo srečevanje igralcev v vsakdanjem okolju nekaj običajnega, kar danes do neke mere najde tudi v NK Bravo. Spominja se celo kratkega klepeta z nekdanjim slovenskim reprezentantom Amirjem Karičem v času njegovega igranja za Ipswich Town v zgodnjih 2000-ih. Melissina nogometna pot pa se je začela z njunim amaterskim klubom v Pekingu. "Pred tem nisem bila navezana na nogomet, a zdaj ne le da strastno spremljam tekme, svojčas sem celo igrala tudi v ženski ligi in celo za moško ekipo malega nogometa, s čimer sem razbila vse stereotipe o ženskah in žogi ter tudi o tem, da nikdar ne bomo razumele pravila o prepovedanem položaju,« z nasmehom pove Melissa.
Rumeno, ki te ljubim, rumeno
Njuna predanost Bravu je očitna v njuni zavezanosti k obiskovanju vsake tekme, pogosto se vozita tudi na gostovanja. "V Angliji je ideja, da gostujoči navijači sedijo skupaj z domačimi, povsem nora. Toda tu so vsi zelo prijazni," opaža Owen in poudarja prijateljsko vzdušje na slovenskih nogometnih tekmah. Svoja potovanja na tekme Brava sta celo izkoristila za raziskovanje različnih delov Slovenije.
Njuno navdušenje nad NK Bravo sta, če se malce pošalimo, razširila celo do mednarodnih razsežnosti. Približno 20 Bravovih dresov sta odnesla svojim nogometnim prijateljem v Pekingu in jih tako spremenila v nepričakovane navijače. Podobno so prijatelji iz Owenovega rodnega mesta v Združenem kraljestvu, večinoma navijači Ipswich Towna, med nedavnim obiskom sprejeli duh NK Bravo. "Res so uživali, srčno upam, da bo to postala redna praksa," pravi Owen.
Zdaj živita v Celju, a še vedno potujeta v Ljubljano na domače tekme in na mednarodne tekme Brava. Kako poznata moštvo? Na izust zrecitirata začetno postavo ekipe. Njuna strast presega zgolj navijanje na tribunah. Owen, učitelj angleščine, ki dela od doma, si svoj urnik prilagaja dnevom tekem in celo priznava, da je v preteklosti odpovedal učne ure, da bi prišel na tekmo dovolj zgodaj.
Nepozaben je bil zanju lanski finale pokalnega tekmovanja (tudi zato, ker sta ga spremljala v družbi svojih staršev) in neponovljivo udejstvovanje Brava v evropskem pokalu. Njuna pot od naključnih turistov do predanih navijačev Brava je dokaz združevalne moči športa in gostoljubnega duha njunega posvojenega doma. In če bo NK Bravo kdaj igral proti Ipswich Townu? "Potem ne vem, za koga bi navijal," se smeji Owen. In namigne na potrebo po posebnem dresu, ki bi združeval barve obeh klubov. Tako bi rešil to zares veliko nogometno zagato.
