Koliko vam ta nagrada pomeni?
Najprej bi rad poudaril, da zaslug zanjo ne želim privatizirati. Vem, glavni trenerji smo prvi obraz stroke, a zasluge za to nagrado si lasti skupina ljudi, sestavljena iz mojih sodelavcev in igralcev. Nik Salaj, Andraž Kirm, Darjan Šuštar, Miha Obrez in Matej Hočevar so moji najtesnejši trenerski sodelavci. Štejem, da smo bili nagrajeni skupaj. Vesel sem, da je nekdo prepoznal naše delo in ga visoko ovrednotil. Zadovoljstvo sicer prihaja predvsem iz vsebine na igrišču: ko vidim, kako ekipa deluje, ko opazim napredek igralcev in nenazadnje tudi napredek vseh, s katerimi sodelujem. Hkrati pa se zavedam, da v trenerstvu ni časa za razmišljanje o preteklosti. Vedno je za vogalom nova tekma in ta določa tvojo prihodnost.
Skromnost veje iz teh besed. Odkrito, ste nagrado vsaj potihoma pričakovali?
Ne. Bil sem presenečen. Priznam, nisem niti vedel, oziroma, pozabil sem, da jo sploh podeljujejo.
Kaj se vam zdi, da je tisto, kar vas dela (oz. vas je v zadnjem letu naredilo) najboljšega?
Zelo težko vprašanje. Morda je moja prednost, da sem izredno mlad začel kot trener. Da sem si do danes nabral že nekaj izkušenj in sem imel možnost sodelovati z več glavnimi trenerji in vsak ti v mozaik znanja da kakšen košček, predstavi osebne izkušnje. Vse te izkušnje, pridobljene skozi leta, mi pomagajo pri tem, da smo z Bravom trenutno uspešni. Sicer pa močno zaupam v to, kar počnemo. Tako močno, da sem povsem prepričan v te stvari. Kljub temu, da trenerji vedno dvomimo, iščemo nove rešitve … A znanje in usmeritev lahko predajaš naprej zgolj takrat, ko si v to trdno prepričan.
Katero svojo značilnost bi še izpostavili?
Odkrit odnos z igralci in ostalimi sodelavci. Igralci morajo biti nagrajeni takrat, ko so dobri, ko napredujejo, in morajo slišati kritiko, ko ja čas za to; takrat je potrebno z njimi stopiti tudi v konflikt. Za njihovo dobro.
Niste imeli blesteče igralske kariere, postali pa ste izjemno uspešen trener. Ste izjema, ki potrjuje pravilo?
Ni pravila, kdo bo uspešnejši trener. Tisti, ki so si ogromno izkušenj nabrali že med kariero, ali takšni kot jaz. Ki smo se zgodaj lotili trenerskega dela. Vse poti so legitimne, vse lahko vodijo k uspehu. Edino pravično pa je, da je na koncu za vse edino merilo uspeha igrišče oziroma rezultat.
Ste se kdaj vprašali, kam bi vaša pot zavila, če bi ostali v Kranju, kjer pretiranega posluha za vaše delo niso imeli?
Pogosto se to vprašam in sem tudi na nek način vesel, da se je zgodba tako zapeljala. Vedno sem se odločal po srcu. Četudi je bilo zapustiti svoje okolje, Gorenjsko, precej težko. Ampak takrat preprosto nisem videl skupne poti. Čeprav še danes verjamem, da ima Gorenjska visok neizkoriščen potencial. Sem pa izjemno hvaležen, da sem prišel v Bravo, v okolje, kjer je stroka vedno na prvem mestu, kjer si merjen po doseženih rezultatih in po napredku.
Malce manj podučeni so ob vašem ustoličenju na mesto glavnega trenerja Brava dvignili obrvi in razmišljali, da je to presenečenje. Pa ni bilo, kajneda?
Za ljudi v klubu ne. Filozofija kluba je bila jasna, da priložnost ponuja primernim kandidatom iz kluba: ko Dejan Grabić odide, njegovo mesto prevzame naslednji, v tem primeru – jaz. Tudi zaradi takšnega, vnaprejšnjega dogovora sem dlje časa vztrajal v klubu. V nasprotnem primeru bi sprejel kakšno od ponudb za vodenje članske ekipe.
S se v zadnjem času drugi klubi zanimali za vas?
Da. Ni skrivnost. O vsem, tudi o tem v Bravu odkrito komuniciramo. Torej nekaj stikov z domačimi in tujimi klubi je bilo, a nič konkretnega, kar bi me napeljalo k odhodu iz Brava.
So zanimanje pokazali tudi naši veliki klubi?
Vsi klubi bi v določenem pomenu pomenili korak naprej. Ampak tudi tukaj se skriva del zahtevnega trenerskega posla, saj poskušaš izbrati prave trenutke tudi za selitev. Večkrat sem že poudaril, da me z Bravom pogodba veže še naslednje leto in dokler bom imel občutek, da skupaj v klubu rastemo in da naša zgodba napreduje, da stopamo naprej, do takrat so moje ambicije povezane s Šiškarji.
Sta se za vas morda zanimala Maribor in/ali Olimpija?
Ne.
Kateri je bil vaš najsrečnejši trenutek v Bravu?
Pravzaprav sta 2. Prvi je uvrstitev v evropsko tekmovanje. Globoko v sebi je to vedno bil moj cilj in vsa leta sem verjel vanj. Drugi trenutek, ki bi ga izpostavil, pa je bila zmaga in uvrstitev v drugo kolo kvalifikacij konferenčne lige. In potem obračun z Zrinjskim v Mostarju.
Pa najbolj boleč trenutek na klopi rumenih?
Gotovo izpad proti Bistrici lani v pokalnem tekmovanju. To je bila, mislim da moja druga, morda tretja tekma na klopi Brava. Zavedal sem se, da je precej pomemben tudi prvi vtis, ki ga pustiš. Saj veste, ljudje ne dajo radi veliko priložnosti trenerjem. Četudi izpad za nas ni bil dramatično boleč, osredotočali smo se na obstanek v ligi, pa me je vseeno precej bolel. Pokopala nas je ena napaka, imeli pa smo več kot 20 strelov na tekmečev gol. V tistem trenutku nisem mogel razumeti, zakaj se nam je to zgodilo, zakaj nismo bili nagrajeni? Bolelo me je, ker sem verjel v moštvo, ker sem bil prepričan, da nam lahko uspe. Kar smo nenazadnje kmalu dokazali, ko smo v naslednji 3 kolih brez večjih težav obstali v prvi ligi.
S katerim igralcem sta najtežje shajala?
Težko bi kakšnega izpostavil. Četudi sem sodeloval s kar velikim številom nogometašev, večjih trenj nisem doživel. Morda tudi zato, ker verjamem, da je z igralcem v določenem trenutku nujno treba priti v konflikt, če želiš, da se izboljša. Če igralce puščaš v coni udobja in iščeš razloge za poraz, slabo predstavo drugje ali pa jih individualno pokrivaš, potem ne delaš usluge napredku. Morda je najtežje delati z igralci, ki ne prenesejo resnice. V tem pogledu so moji igralci izredno močni. S kruto resnico se morajo soočiti tako oni kot tudi mi trenerji.
Kaj najhujše, kar ste kot trener morali požreti v odnosu do svojih igralcev?
Vedno gre bolj za čustvene izbruhe, pri kakšnem igralcu celo vem, da mu bo že čez 3 sekunde žal za reakcijo. Kar je povsem razumljivo in človeško. Tako temu ne dajem velikega pomena. Jaz si zgolj želim, da moja avtoriteta temelji na strokovnem znanju, ne pa na podlagi položaja glavnega trenerja. Pri nas še ni bilo uvedenega niti enega disciplinskega postopka. Kar zgolj potrjuje medsebojno zaupanje.
Ko parkirate avtomobil pred svojim domom v Radovljici, se vaš nogometni dan konča?
Ne, na žalost ne. Pri tem sem pa zares slab. Pri tem bi si lahko dal najnižjo oceno. Še posebej v obdobju zgoščenega zaporedja tekem ali v obdobju, ko čutim, da je pomembno ali težko.
Včasih se zbujam ponoči, in si zapišem kakšno misel. Tudi v avtomobilu, ko dobim dobro idejo, jo zapišem. Še kako se zavedam, da je za menoj premalo trenerskih kilometrov, da bi se znal kakovostno izklopiti in v miru napolniti baterije.
Čestitke soprogi za razumevanje…
Da. Neverjetna je glede tega. Tudi iz vidika, da jo pogosto zanima, kaj se kaj dogaja, da jo zanima socialna dinamika, psihološka dinamika nogometa. Redno spremlja tekme, ne izpusti nobene. A ni osamljena v moji družini. Takšni sta mama in tašča. Vse poznajo, vsaka ima svojega najljubšega igralca. Veseli me, da se zavedajo, da ne opravljam klasične službe. In za vso podporo sem jim neizmerno hvaležen.
