Leta 2022 se nam je na Navijaški coni smejal. Ker da končno ni več presuh. Čeprav je še naprej deloval ... No, suho. Pa ne, da je to (bilo) kaj slabega. Dandanes pa sploh ne. Branilci že dooolgo niso več hrusti. Ampak še v časih slokih branilcev je David Zec res slok, gibljiv, suhljat tip. Ne pa šibek, o, ne. Trden, žilav, nepopustljiv. Ni čudno, da je spisal, kar je spisal. Branilec, ki je že od malega želel biti branilec. Tak, ki je idola videl v Nemanji Vidiću.
Zdaj je odšel iz Celja v nemško bundesligo, s katerim je postal prvak, se prebil do Evrope in slovenske reprezentance. In odhaja iz 1. SNL kot tisti branilec, ki potrjuje, le da bolj potihoma, zakaj smo tudi narod branilcev. In ne (»le«) golmanov. David Zec, tisti marljivi, skoraj trmasti Gorenjec, ki je postal ikona, če ne že simbol Celja te »druge« dobe. Branilec s šestico na dresu, ki najbrž še dolgo ne bo šel iz spomina.
Iz Kranja v Celje čez Portugalsko in Ukrajino
Zec je seveda začel nogometno pot v domačem okolišu. V Kranju. Nogomet ga je pritegnil, ker je brcal že njegov starejši brat. Prebijal se je skozi Triglav ter dočakal tudi prvo ligo z orli še v 2017/18. Obstal je med prvoligaši v dodatnih kvalifikacijah, to že, toda ko je šel v Benfico, kamor ga je peljala preudarna ambicija, je videl, spoznal, vpijal razliko. »Mogoče se kot najstnik ne zavedaš vsega, kar se ti dogaja. Kajti zdaj vidim, da sem bil drugačen. Ne samo, da je bila moja postavitev drugačna. Ampak ko gledam posnetke? O, kako suh sem bil! [Š]ele, ko sem prišel v Benfico, sem fizično napredoval in spoznal, kako suh sem in predvsem, koliko moči mi manjka.«
Iz Portugalske, kjer je za B ekipo Benfice v drugi portugalski ligi zbral devet nastopov, se je na posoji znašel v Rukh Lvivu, za katerega je zaigral v prvi ukrajinski ligi na devetih tekmah. »V Benfici sem dobil ogromno nogometnega znanja, v Ukrajini pa spoznal novo okolje, kjer bi, če bi se drugače izteklo, tudi z veseljem ostal. Ne, niti najmanj mi ni žal, da sem se odločil za odhod v tujino,« nam je razlagal, ko je že bil nazaj v domovini.
Prišel, vztrajal, slavil
Zec je primer, ki ni tako redek ni pogost niti ni izstopajoč. Ni malo takih, ki grejo hitro in se še hitreje vrnejo. Če že, je Zec med tistimi, ki so se vrnili in ko so se, so vrnitev resno vzeli. Zelo. V Celje je prišel poleti 2021, poletje po zelo neuspelem branjenju naslova, ko je v klub ravno prišel Valerij Kolotilo. Še zdaleč ni bil edini med mladimi potenciali, ki so tvorili prvi val okrepitev za, kot se je izkazalo, dolgoročni in potrpežljivi projekt, kakršnih pri nas večinoma nismo poznali.
Celju niti ob menjavi lastnikov ni uspelo, ne takoj, končali so še nižje, na osmem mestu. Prvi poskus se je torej izjalovil, prestopni roki so bili pestri, Zeca je od prihoda pa do odhoda v treh letih vodilo kar šest trenerjev. Ampak vsi so mu dajali priložnost in ga ohranjali v ekipi. Od Agrona Šalje in Simona Sešlarja, od Simona Rožmana do Romana Pilipčuka in od Damirja Krznarja do Alberta Riere.
Težko bi izbral najljubši trenutek
»Konkurenca v Celju je ne glede na lestvico velika. Na vseh tekmah, proti komurkoli, moraš biti dober. Če ne greš na polno, boš zamenjan, kar je najboljša motivacija,« nam je dejal proti koncu sezone 2021/22, ko je Celje končalo komaj na osmem mestu pod Simonom Rožmanom. Tedaj nič ni kazalo na to, kaj vse bo sledilo. Koristila mu je konstantnost (29 tekem in kar 4 goli), kar je nadaljeval tudi Roman Pilipčuk v 2022/23 (34 tekem, 2 gola), nič drugače ni bilo niti v lanski šampionski sezoni (33 tekem, 2 gola), ko je pristal tudi v idealni enajsterici lige. Pa je to bil šele res začetek norega leta, v katerem je že na začetku debitiral za reprezentanco v tistem zimskem terminu in gostovanju v ZDA.
»Zares je težko opisati vse občutke. Celje mi je dalo ogromno v vseh pogledih. Tukaj sem zares ogromno napredoval in doživel veliko lepih trenutkov, ki mi bodo za vedno ostali v spominu. Naslov državnega prvaka, Guimaraes, napredovanje proti Pyuniku, uvrstitev v play-off konferenčne lige, ... veliko jih je in težko bi izbral najljubšega,« so bile uradne besede ob slovesu od Celja.
Kiel potrebuje (tak) karakter za obstanek
»Mislim, da je priložnost za korak naprej prišla ob pravem trenutku. Sem si pa želel, da se moja zgodba v Celju konča na pravi način, zato sem tudi Svitu "ukradel" tisti zadetek (smeh). Celju bom večno hvaležen za ponujeno priložnost. Rad bi se zahvalil prav vsakemu soigralcu, trenerjem in ostalim članom kluba, ki so bili del mojega poglavja v Celju, in seveda navijačem, ki so nam bili v podporo ob vzponih in padcih.«
Opis, ki pove skoraj vse. O tej jeseni. Zec je vmes postal, če že ne simbol, pa ikona Celja. Tam je bil. Cenil, garal, igral. Ko (marsi)kdo ne bi bil. Njegovih 137 tekem in 12 golov. Dovolj za ekipo Kiela, ki je prvič med nemško elito in se krčevito bori, da bi to ostal tudi prihodnje leto. Zato pa so izbrali takega igralca. Ki je zabil gol za zmago s 3:2 proti TNS in priboril evropsko pomlad. In tvegal veliko ob koncu, ko bi skoraj zabil avtogol. Pa ga ni. Ker je dal že dovolj skozi.
