Koga drugega pa bi vprašali? Če ne kar Marka Guliča. Kako je bilo, ko je v nedeljo zabil za 0:3. V Celju. Pred polčasom. Za, kot se je izkazalo, tretjo zaporedno zmago Primorja. In tudi njegov tretji zaporedni gol. Fant, ki je šel s prijatelji samo igrati košarko, pa postal nogometaš.
Pirančan, ki se je kalil potem v Kopru, dočakal marsikaj prvič z Gorico, šel čez mejo v Italijo, se preskusil v treh klubih, na kar ima lepe spomine, čeprav večjega ni dočakal, potem pa šel v Ajdovščino. Fant, ki je zdaj star 26 let. Za Gorico je na 66 tekmah zabil 8 golov. In zdaj igra, no, v Gorici. V dresu Primorja, za katerega ima že 47 tekem in 12 golov v vseh tekmovanjih.
foto: Aleš Fevžer
Samo vprašanje časa, kdaj bomo izplavali
Mark, če je v nedeljo zvečer resda najbolj odmeval derbi v Ljudskem vrtu, je nato kar štrlelo, ko ste z vašim golom proti Celju že do polčasa vodili z 0:3. Uh. Kako je bilo pogledati ob polčasu na semafor?
»Najprej moram res pohvaliti vse fante, ker so pokazali zrelost in borbenost. Kako je bilo pogledati ob polčasu na semafor? Zelo lepo, ampak ni bilo še konec, Celje je imelo priložnosti, morali smo zdržati. Dobro smo jih zaustavili.«
Nekaj je težko dojeti: Primorje po uvodnih treh tekmah ni imelo ne točke in niti doseženega gola. Potem pa tri zaporedne zmage, Nafta (0:3), Domžale (2:1) in zdaj še Celje (0:3). Kaj se je zgodilo, spremenilo, obrnilo?
»V uvodu smo začeli slabše, prva liga je pač več kot le stopnička višje. Ampak smo ekipa, ki se hitro uči. Malo smo spremenili tudi sistem, ampak nič drastičnega. Šli smo z enako energijo kot v vse tekme, samo vprašanje časa je bilo, kdaj bomo izplavali. In zdaj smo. Ne smejo pa nas te tri zmage ponesti. Šele šesti krog je bil, pride še 30 tekem.«
Pomaga, ker se poznata s Smajlagićem
Vem, toda ne razumem, kaj se je po treh porazih nato zgodilo v Lendavi, ko je Nafta dobro začela, vi pa kot ekipa mojstrsko končali?
»Pomagalo je, da smo poskusili z dvema napadalcema. S Semirjem Smajlagićem se dobro poznava in sva uigran tandem, zdaj smo še bolj kompaktni in lažje zadržimo žogo. Bolj nevarni smo, večkrat pridemo do priložnosti s predložkov. Kar delamo, očitno deluje. Vprašanje časa je bil, kdaj bomo začutili prvo ligo in se privadili. Ker fantov je res precej novih, ampak se, kot rečeno, hitro učijo.«
Hitreje kot ste se vi?
»Haha, najbrž res, ja. Pozna se, da smo skupaj večinoma vsaj eno leto, nekateri tudi po tri, štiri in dobra energija se vedno pozna.«
In kje se je bilo treba največ naučiti, ko gre za prehod v prvo ligo?
»V prvi ligi se igra veliko hitreje igra, ves čas moraš razmišljati, ker so tudi odločitve hitrejše, dueli bolj ostri. Če ne greš v vsakega 100%, si takoj na tleh! Pa podlage so boljše, posledično so hitrejše podaje.«
foto: Aleš Fevžer
Rutina!
Če se še vrnem k tekmi s Celjem: goli so, se opravičujem, zgledali tako preprosti, skoraj gladki.
»Haha, na igrišču ravno niso tako gladki, ker moraš ves čas garati. Vedeli smo, da bomo stali v srednjem bloku in čakali na protinapade, kar smo izkoristili. Pa še na kote smo se pripravljali, vedeli, da bodo stali v coni, zato smo pomerili na prvo stativo in, evo, padel je gol. Razumem pa, da je marsikaj na oko zgledalo preprosto. Verjemite, ni.«
Niti vaš strel? Če pa je zgledal tako prepričljiv.
»Ko toliko treniraš, je res kaj tudi rutina. V tem primeru sem vedel, da bom udaril z levo, ciljal daljši kot. In je šla v gol.«
Domače tekme, kot vemo, Primorje igra v Novi Gorici, kar je za vas toliko bolj posebno, saj ste igrali seveda tudi za Gorico. Kako bi primerjali igrišči?
»Igrišči sta si v osnovi kar podobni, no, vsaj bili sta si, ker ne vemo, zakaj je zdaj zelenica v Novi Gorici takšna, kot je. Čeprav sem doživel veliko lepega pri Gorici, sem zdaj s srcem v Primorju. Je pa škoda, da ne igramo v Ajdovščini, ker tam mesto res živi za tekmo. Pa tribune so bližje, ker ni steze. In lani nismo doma izgubili niti ene same tekme.«
Bi šli, fantje, na turnir?
Mark, kako ste vi začeli z nogometom?
»Ha, nisem, najprej smo v Piranu igrali s prijatelji predvsem veliko košarke. In ko smo enkrat tako igrali, je do nas pristopil nek trener in vprašal, če bi šli na nogometni turnir. Stari smo bili, ne vem, najstniki, osnovna šola. Ne spomnim se, kje je turnir potekal, se pa spomnim, da sem začel takoj zabijati gole. Kako mi potem ne bi nogomet prirastel k srcu!«
Sicer, kolikor vem, Piran ni najbolj nogometni kraj?
»Ne, ima pa stadion, saj veste, na vrhu. Če žogo tam nabiješ čez, jo vzame morje. Nato sem kmalu šel v Koper, kjer sem bil kadet in mladinec, dokler se nisem po posvetu z agentom odločil za več minutaže, pomagalo pa je tudi, ko mi je na prijateljski tekmi Miran Srebrnič rekel, da bi me želel v Gorici.«
Vsak želi biti prvi strelec
Za Gorico ste odigrali 66 tekem in zabili 8 golov v štirih sezonah in se nato odločili za Italijo, kjer ste igrali za Fidelis, Virtus in Montecchio. Vse v Serie D. Izkušnja?
»Veliko ti da, pa ne samo nogometno. Sam si, prepuščen sebi, sklepaš nova prijateljstva. Večja borba je, spoznati moraš jezik, ki nam, Primorcem, sicer ni tuj, pa vendar. Bilo je zelo lepo, čeprav se mi ni izšlo, da bi se prebil v večji klub. Malo me je – in to kar dvakrat – zaustavila tudi pandemija.«
Ni malo igralcev, ki bi potem povabilo k drugoligašu Primorju sprejeli kot korak nazaj.
»Poklical me je Igor Božić, ki je bil moj trener v mladinski selekciji, in rekel, da v Ajdovščini sestavlja ekipo, v kateri sem poznal veliko fantov. Cilj je bila prva liga in vedel sem, da moram nazaj. Že res, da se najprej ni izšlo, ampak v dveh letih se je uresničilo.«
In zdaj, ko pogledamo na lestvico strelcev, imate tri gole po šestih tekmah.
»Vsak napadalec hoče biti na tej lestvici prvi! Bomo videli, koliko jih bom zabil na koncu, važno pa je, da uspe ekipi.«
Kako pa bi primerjali gole Nafti, Domžalam in Celju?
»Predvsem je pomemben tisti prvi (Nafti, op. a.), ker prebiješ led in je vse lažje.«
