Ko smo Mateja Podlogarja gostili na Navijaški coni jeseni 2022, je šlo za jubilejno priložnost. Postal je član Kluba 300, kjer so tedaj z vsaj tristo nastopi v Prvi ligi Telemach med aktivnimi igralci bili še Aleksander Rajčević, Rok Kronaveter in Matjaž Rozman. Ter tedaj po novem Matej Podlogar. Vedel je, da je v Domžalah vse bolj joker, čeprav je tedaj imel 31. let. Ni še vedel, da je 2022/23 njegova zadnja sezona. Je pa vedel, da ga vse bolj mika trenerstvo.
Osem tekem, pride še deveta
In tako smo ga gostili spet jeseni, ko je že bil pomočnik najprej Simona Rožmana, nato še Dušana Kosića. Že med njima bi lahko vodil Domžale v 3. krogu, ampak je obračun z Rogaško zaradi poplav odpadel. »Ni tako težko, ko si enkrat del strokovnega štaba, veš, da ima besedo le glavni trener. Sploh pa si fokusiran na toliko vsega, da je lažje, če ne skačeš s klopi,« je tedaj odgovoril, kako se kot še sveže bivši igralec zadrži, da ne bi skočil s klopi.
Ko je Kosić zapustil klop Domžal po 28. krogu, je finiš sezone pristal v njegovih rokah. Zdaj ima za seboj osem tekem, na katerih je vodil Domžale. Tri zmage, trije remiji, dva poraza za 12 točk. Gol razlika: 11:12. Ko je prevzel, je bila ekipa precej poklapana, sploh domači poraz z Muro (3:5) je pokazal, da se nekaj mora spremeniti, ker nikakor niso povezali dveh zmag, a tudi ne dveh porazov. Šele tri tekme v aprilu so, koledarsko gledano, prinesle kar tri tekme brez poraza.
Bili smo mirni
Matej, še pred letom dni ste se z Domžalami v zadnjem krogu borili za Evropo, čeprav ste izgubili z Radomljami (1:0), ste cilj dosegli. Leto dni kasneje pa ste vi tretji trener v sezoni, ki potem dobi vprašanje o finišu sezone, kjer boste končali na sedmem mestu.
»In ravno zato, če kdo, gremo mi tekmo po tekmo. Tudi proti Aluminiju želimo zmagati, čeprav se zavedamo, da se borijo za obstanek. Sezono želimo končati v stilu.«
Kdaj ste vedeli, da boste kakopak varno obstali, čeprav je tudi Tilen Klemenčič za Navijaško cono rekel, da je bil vmes črni niz in je bilo treba najti pot iz krize, ko so Domžale bile le tri točke do nevarne cone?
»Ko sem ekipo prevzel, smo hitro premagali Bravo (1:3), sledila sta resda dva poraza (Rogaška 0:1, Olimpija 3:1), ampak s sodelavci smo bili mirni, ne glede nato, da se je na ekipi čutil pritisk. Verjeli smo, da imamo dovolj kvalitete in da lahko mirno pripeljemo sezono do konca, kar se je tudi zgodilo, ko smo remizirali z Mariborom (1:1) in Radomljami (1:1), čeprav smo vmes izgubili v Kopru (3:1).«
Šok terapija? Če deluje?
Nekateri verjamejo v šok terapijo, ko se zamenja trenerja po nizu slabih rezultatov. V vašem primeru je to po porazu z Muro (3:5) nato delovalo, saj je padel Bravo v Šiški (1:3).
»Uh. Kakor se vzame, včasih pride zmaga in se teorija potrdi, toda sam se v to nisem poglabljal, še zlasti ne, ker sem bil del štaba. Klubi so morda v svojem ustroju tisti, ki razmišljajo o čem takem, za nas je pa drugače.«
Pa saj ste šok terapijo doživeli tudi kot igralec, kajne? Kakšna je primerjava, ko si igralec in ko si trener?
»Sem in zagotovo sem dal svoj maksimum, ampak ne zaradi menjave same, temveč če ekipa potrebuje rezultat, ne oklevaš. Včasih je morda tudi nasprotna ekipa menjala trenerja, pa si naletel na različne izkušnje. Včasih deluje, včasih ne. Zdaj je morda bilo toliko bolj nepričakovano, ker ni bilo več veliko do konca sezone.«
Kako je dvakrat padlo Celje?
Vi ste sicer vodili Domžale proti Celju le na zadnji tekmi v 32. krogu, ko so kasnejši prvaki še drugič izgubili (2:3). Zakaj se je zgodilo, da so Domžale ob kar nekaj porazih obakrat v 2024 premagale Celje, čeprav ste še jeseni obe tekmi izgubili?
»Celjani so seveda dobra ekipa, kar se vidi, so nam pa v drugem delu sezone ustrezali. Zgodi se sezona, ko ti nekdo res v določenem delu 'paše'. In pridejo cele sezone, ko ti nekdo ne. Tako je bilo z nami in Tabor Sežano, joj, kako zelo nam ni šlo (Domžale niso v ligi nikoli zmagale na devetih gostovanjih v Sežani, doma pa na desetih dobili šest tekem, op. a.).«
Mimogrede, tudi Aljoša Matko je omenjal prav Tabor Sežano. Je edini klub, proti kateremu v prvi ligi ni zabil.
»Mislim, da imam sam podobno statistiko kot igralec. Tabor in ... Krško, če se prav spomnim (je potrjeno, op. a.). Kar samo kaže, da ti ena ekipa bolj leži kot druga.«
Srečujemo se, mi, mladi
Ekipo ste začasno prevzeli kot zelo mlad trener, februarja ste dopolnili 33 let. Še nekaj opaznih igralcev (Aleš Mertelj in Željko Filipović pri Mariboru) je, ki so šli v trenerstvo. Kaj ste spoznali do zdaj, so kakšne alineje, učbenik, ki bi prišel prav?
»Predvsem ves čas vpijaš znanje, vsaj sam sem ga v tem manj kot letu dni ves čas. Vesel sem, da sem z vsemi dobro sodeloval, dali so mi veliko. Lepo je videti, da gredo po tej poti tudi drugi, srečujemo se, ne samo z Alešem in Željkom, po tej poti je šel Antonio Delamea Mlinar, veliko jih je pri Aluminiju. Zase lahko rečem, da sem že zadnjih nekaj sezon vedel, da bom ostal v nogometu, ker v njemu preprosto uživam. Pa čeprav nogomet prinaša res različne trenutke, od zelo lepih pa do manj prijetnih.«
Kaj vas je doslej najbolj presenetilo, ko ste prevzeli ekipo?
»Ne toliko presenetilo, predvsem vse vidiš drugače. Še kot pomočnik bi verjetno isto situacijo dojemal kot glavni trener, kaj šele kot igralec. Povem pa, kar mislim, rad imam tak odnos, že kot igralec sem to cenil od trenerjev.«
Ste lani v zadnjem krogu vedeli, da je to vaša zadnja tekma? Mogoče ste o tem razmišljali zdaj, ko se je poslovil Zeni Husmani?
»Ne, nisem. Bila je le ena od opcij, nisem pa še zares vedel. Ni mi pa žal, če bi mi bilo, bi najbrž še igral. Zenijevo slovo je bilo pa zelo lepo, sploh ker smo bili skupaj in dali veliko skozi.«
Prva je pač vedno prva
Osem tekem sicer še ni ogromno, ampak najbrž je kak trenutek, ki vam bo ostal v spominu?
»Vse zmage so lepe, vse tri, ampak v spominu bo prva, ker je pač prva. Iz vsake tekme se učim, ko bom pogledal za nazaj, bom najbrž ugotovil, da smo naredili, kar smo lahko. So pa tekme tako zelo različne.«
Recimo proti Kopru ste igrali zelo odprto in šli po točke, pa izgubili na Bonifiki.
»Točno to, bila je lepa tekma, ampak kaj ti to pomaga, če izgubiš.«
Dovolj poznate nogomet, da poznate tudi medije v njem. Ampak kaj vse se spremeni, kaj je drugače, ko ste potem vi v tej glavni vlogi?
»Mediji spadajo zraven, predvsem je lepo, dobro in koristno, da spremljate in promovirate naš nogomet. Z veseljem kaj povem, čeprav bi včasih rad manj govoril, haha.«
Padec se v tej ligi takoj pozna
V Domžalah ste bil v dveh obdobjih res dolgo kot igralec, 202 tekmi in 31 golov. Zato lahko ocenite, zakaj se dogajajo tako raznolike sezone: v zadnjih šestih sezonah od 2018/19: tretje, osmo, četrto, sedmo, četrto in zdaj spet sedmo mesto. Zakaj?
»Predvsem zato, ker je liga zelo izenačena. Že če se ti zgodi majhen padec, se takoj pozna. Imamo deset klubov in če padeš v krizo za dva meseca, kaj šele tri, se na lestvici pozna. Še dobro, da smo mi v strokovnem štabu tako zelo povezani, vsak je zadolžen za svoj del, zato smo drug v drugem imeli podporo, da smo sezono varno pripeljali do konca.«
Ker ste bili tako specifičen igralc. Kdo v tej ekipi je Matej Podlogar?
»Haha, razumem, kaj sprašujete, ampak ne bi izpostavljal nikogar. Bi še kje golmana potem pozabil, haha.«
