Priimek na rumenem dresu je Karahodžić. Šele v zapisniku je nato zraven tudi priimek Dovžan. Pa saj ne, da bi bila »tekma«. Kje pa. Sploh pa ne več. Ne, odkar je Luka Dovžan Karahodžić zdaj že zaporedni, prodorni, zagrizeni član Domžal. »Ravno sem bil v Planici in, ja, čeprav tam vsi poznajo 'mamo Alenko', so zdaj mami kimali, 'ja, seveda vemo, da je vaš sin Luka dober nogometaš'.«
Ja, Luka je nogometaš. Ni še polnoleten, zato v jeseniški gostilni prepoznavnih staršev, očeta Edvina Karahodžića, ki je z risi nastopal na svetovnih hokejskih prvenstvih, ter mame Alenke Dovžan, ki je z bronom v Lillehammerju pisala zgodovino slovenskega športa, še ne more niti spiti piva, ima pa zato že sedem nastopov v Prvi ligi Telemach. Kot izrazito hiter nogometaš na desnem krilu, kamor so ga zaradi nizke rasti trenerji hitro radi postavili. Selektorji pa že redno izbrali tudi za mlajše slovenske izbrane vrste.
Pet minut prej in ...
Luka, greva kar k vašemu februarskemu debiju v 20. krogu, ki je vseeno kmalu odmeval. Sicer ni dolgo nazaj, šele začetek drugega dela sezone, sredina februarja in tekma z Bravom, pa vendarle: kako si boste zapomnili to tekmo?
»Da je vse bilo taaaaako hitro! Res nisem pričakoval, da bom sploh dobil priložnost. Daria Kolobarića je nekaj zabolelo še pred polčasom, zato so mi pet minut pred koncem polčasa rekli, naj se ogrejem. Dobil sem nato cel drugi polčas, že že, ampak ta debi si bom zapomnil po tem, da ni bilo tako, kot se ponavadi zgodi, ko čakaš in čakaš in se točno spomniš velikega trenutka. Pri meni res ni bilo tako. Ker me je res presenetilo, da sem sploh vstopil. Šele po tekmi sem nato zbral občutke in cenil, kar mi je uspelo. Če sem si predstavljal, da bo drugače? Ja, sem si. Ker delaš kot nor, leta in leta, da bi se prebil do prve lige, kar je pri nas najvišji nivo.«
Da imajo Domžale ne samo mlado ekipo, temveč da dajejo priložnost res mladim, je znano. Ampak najbrž se je moralo vseeno marsikaj zgoditi, saj poprej niste bili niti na klopi članske ekipe. Ni veliko igralcev, ki bi vskočili kar v prvo. So za preboj do prve ekipe odločile priprave?
»Ja, saj to! Rekli so mi, da bom šel na zimske priprave, da vidijo, kako mi bo šlo, po treh, štirih tekmah so bili dovolj zadovoljni in so rekli, naj ostanem. Ja, tudi zato, ker so se zgodile poškodbe in bolezni, pa vseeno. Kako sem bil vesel! In potem se je kar povezalo, zaigral sem na prav vseh naslednjih tekmah, proti Celju celo začel v prvi postavi, ko smo povrhu še zmagali!«
Na vse ali nič, kako pa?
Ravno to sem želel vprašati, veste morda vi, zakaj ste premagali Celje (2:1) in kasneje pred premorom še Aluminij (2:0), vmes pa imeli težke in naporne poraze?
»Vem, da proti Celju nismo imeli veliko za izgubiti, tako smo si rekli med sabo in je uspelo. Kako ne bi? Bili so prvi, mi smo imeli tri slabše tekme, bili smo brez zmage. V tekmo smo dobro vstopili, vsi delali za vse, igrali smo bolj obrambno in izkoristili, kar se nam je ponudilo. Proti taki ekipi, kot je letos Celje, drugače ne gre. Če nisi učinkovit? Ne bo šlo.«
Ste vseeno fantje kaj pogledovali vmes na lestvico, ko so se Domžale približevale že tudi nevarni coni? Kar je, glede na tradicionalno pojmovanje kluba zadnjih let kar nenavadno, vsekakor pa nepričakovano.
»Smo pogledali, sploh po porazu proti Radomljam, ampak proti Aluminiju smo ubrali podobno taktiko kot proti Celju in je uspelo. Pridejo tekme, ko moraš na vse ali nič in veš, da drugače ne gre. Se pa strinjam, res bi bilo nenavadno, če bi se Domžale borile za obstanek. Ampak če povežemo že dve, mogoče tri tekme ... Potem dvomov ne bi smelo biti.«
Luka, ste 25. najmlajši nogometaš, ki je debitiral za Domžale. Nimate še osemnajst let, ampak zdaj je vprašanje drugačno, kako dolgo ste sploh lahko mladi v že tako mladi ekipi? Ko si, ugibam, pri 21. letih že star?
»Haha, uh, pri 21 letih si mogoče res že lahko star. Recimo ravno Jošt Pišek ima 21 let in že 52 tekem v prvi ligi!
Poskusil tudi s hokejem in smučanjem
Glede na vaše družinsko poreklo je to naše vprašanje toliko bolj zagonetno, pa vseeno: kaj, kdo je bil pri vas razlog, da ste sploh začeli z nogometom?
»Drži, prihajam iz športne družine, poskusil sem skoraj vse možne športe. Najraje pa te z žogo, košarko, nogomet, odbojko. Ampak najbolj me je pritegnilo, ko smo s prijatelji po šoli nabijali nogomet. Prednost ima, ker ga res lahko igraš kakorkoli, kjerkoli, s komerkoli.«
Pogovarjal sem se z vašo slovito mamo Alenko leta 2018, ko mi je denimo povedala, da vas je vseh sedem fantov vaše generacije v Mojstrani igralo – nogomet. In to v kraju, ki velja za sinonim slovenskega smučanja.
»V vrtcu smo bili skupaj trije, štirje, ki smo igrali nogomet, kar povleče še ostale. V Mojstrani imamo igrišče pred šolo, potem pa je še igrišče z naravno travo, kjer sem imel babico in sem tam preživel številne dni. Sicer pa sem najprej poskusil več športov, ki smo jih imeli tedaj na voljo v šoli. Saj sem poskusil s hokejem, a sem nehal, nato sem v drugem razredu imel zanimivo kombinacijo nogometa, golfa in smučanja, potem pa se je v tretjem razredu tega nabralo dovolj, da sem se počasi 'moral' odločiti in izbrati. Tako sem šel na Jesenice v nogometni klub in od tedaj ni bilo več pomislekov.«
Ker imate starša, ki sta dala skozi prehod v profesionalni šport, kdaj ste sami ugotovili, da bo nogomet vaša pot?
»Ko sem na Jesenicah pri trinajstih, štirinajstih igral za dve, tri leta starejše. Dokončno pa, ko so me v devetem razredu osnovne šole povabile Domžale. Opazili so me, ko sem se kot mlajši prebil v prvo ligo selekcije U-15, šel tudi na preizkušnjo ali dve v Domžale. 'Korona' je nato sicer vse skupaj nekoliko zavlekla, poleti pa sem potem prestopil. Najprej me je vozil oče, ko sem bil še v osnovni šoli. Ni lahko, vsak dan skoraj eno uro v vsako smer, toda potem sem vztrajal, šel v Domžale, šolo pa delam na daljavo v Radovljici. Smer? Turizem, ker je mama rekla, da naj imam izobrazbo, ki mi lahko pride v vsakem primeru prav, če se v nogometu ne bi izšlo, saj imamo doma gostilno.«
Ko te Ljudski vrt poživi
Na dresu imate priimek po očetu, v zapisniku pa oba. Kako to?
»Ah, preprosto, v nogometu so me kmalu začeli klicati Kara, kar mi je tudi ostalo. Je pa res, da mi je tudi mama rekla, da bi podprla priimek Dovžan le, če bi se odločil za zimski šport.
Luka, delujete precej prizemljeni, pa hkrati ambiciozni. Kaj ste do zdaj ugotovili o prvi ligi?
»Kako je ta prva liga hitra! Dueli so močnejši, hitrejše moraš sprejemati odločitve. Potem pa me je recimo proti Mariboru v Ljudskem vrtu presenetilo, ko je bilo precej več navijačev in te tako vzdušje zelo poživi. Očara te, padeš kar v trans igre, takrat veš, da si pri stvari, pa čeprav smo gostovali.«
Mimogrede, za vas mlajše igralce je prva liga tudi prvi stik z VAR-om.
»O, ja. Moraš biti precej bolj pozoren. Sploh recimo pri branjenju podaje iz kota, da ne kriliš ali koga povlečeš. Uh.«
Najbrž pa zdaj tudi ugotavljate in spoznavate, kakšen je profesionalni šport, ki sta ga dala skozi oče in mama?
»O, ja. Sploh te zadnje mesece, kar igram v prvi ligi, ugotavljam, kaj je profesionalizem. Da je to nenazadnje lahko tudi služba. Saj razumem, da marsikdo misli, kako samo brcamo žogo. Ne. To je resno delo.«
