Dvaintrideset let. Daniel Offenbacher je star pa hkrati ni. V Domžalah je zdaj pač tako, da je z 32. leti res med najstarejšimi. »Drugi, mislim da. Ni prvi Zeni? Ja, Zeni Husmani, dve leti več od mene ima. To pa je to!« V Domžale je prišel Offenbacher lani poleti kot prost igralec, a s številnimi izkušnjami. In prišel je, ker se je poškodoval – Zeni Husmani. »V Danielu smo našli izkušenega vezista, ki je med avstrijsko elito odigral več kot 200 tekem. Ekipi bo dodal kvaliteto, mirnost in organiziranost,« je dejal tedanji športni direktor Senijad Ibričić. Offenbacher, ki govori zelo tekoče angleško, v moštvu Domžal pa vsaj trije, štirje razumejo nemško, če govori počasi, je do sedaj zaigral na 30 tekmah za rumeno družino v Prvi ligi Telemach.
Niko Kovač pa 35 let!
Daniel, 32 let imate. V Domžalah bi vam skoraj že kdo lahko rekel, pardon izrazu, fosil.
»Haha, res je. Vem, da so drugačni časi, se pa še sam spomnim, kako je bilo, ko sem se sam recimo prebijal v vrstah Salzburga. Tam sva bila kvečjemu dva osemnajstletnika pridružena k treningom prve ekipe. Zdaj pa šestnajstletniki trenirajo s prvo ekipo! Seveda spremembe razumem, kako jih ne bi, pa vseeno, uh, koliko se je spremenilo!«
Pa se najbrž zagotovo ne počutite staro?
»Ah, kje pa, ravno zato, ker je toliko mlajših igralcev ob meni, haha! Pa tudi sicer se ne čutim starega. Se pa spomnim, kako je bil, ko sem treniral z Nikom Kovačem, ki je imel, kaj, 35 let? Uuu! Ni čudno, da takrat v slačilnici niti pisniti nisem upal.«
Saj! Nogomet se je v tem času precej spremenil, pa čeprav gre za, kaj, le poldrugo desetletje. Kje je glavna razlika?
»Zdaj je tako fizičen. Večinoma želijo vse ekipe igrati visok pritisk, zaželeni so šprinti ves čas, potem pa je tu še gps, ki meri vsako tvoje gibanje na vseh treningih. Dobro, nekateri trenerji na to dajo velik poudarek, nekateri pa še vedno presojajo le po tvoji predstavi na tekmi. Je pa res nogomet zdaj izrazito intenziven.«
Prišel pa, adijo, koleno
V Domžale ste prišli pred začetkom prejšnje sezone, ko se je ekipa znova želela dvigniti do Evrope, kar je tudi naposled uspelo. Letošnja je pa precej drugačna, ne?
»Če primerjam, potem bi rekel, da smo letos smo imeli težave od poškodb do znanih odhodov. Zame osebno pa je bila prva sezona celo težja, ker že tako ali tako potrebuješ čas, da se privadiš na novo okolje, potem pa sem doživel še prvo težjo poškodbo v karieri, ko sem si poškodoval koleno in sem potreboval skoraj tri mesece za vrnitev. Saj sem kdaj prej imel poškodovan gleženj, toda to je bila res prva taka poškodba zame. Sicer pa se letos nekako vidi, da imamo nekaj dobrih tekem, a tudi kar nekaj slabših. Nismo tako konstantni.«
Zakaj ne, kje je razlika?
»Ne vem, morda zato, ker smo mlada ekipa in včasih ko izgubiš tekmo, dve. Morda mlajši ne vedo, kako to sprejeti, kako ukrepati, saj pogosto niso vajeni težjih porazov in slabših nizov. Zato pa je ravno naloga nas starejših, da jih 'potiskamo' naprej in povemo, da ne gre samo zato, da izgubiš, temveč kako izgubiš.«
Litva. Romunija. Slovenija.
Domžale so vaš tretji klub v tujini po Hermannstadtu (Romunija) in Suduvi (Litva). Kakšna je primerjava med ligami in okolji?
»Liga v Sloveniji je vsaj po mojih izkušnjah bolj zahtevna od tiste v Litvi, romunska pa je malenkost bolj konkretna, ker so v njej velike ekipe. Je pa včasih težko primerjati, bi pa izpostavil, kako mlada je slovenska liga.«
Pogosto slišimo primerjave z Avstrijo, ker da je kar nekaj sorodnosti po pristopu in načinu igre. Ampak hkrati tudi izkušnje, da je zelo zahtevna in še toliko bolj borbena. Pa je res? Kako bi vi primerjali sosedski izkušnji?
»Avstrijska lige je res posebna, ker je fizična in ves čas zahteva, da daš vse, kar lahko. Ne govorim na pamet. Igralci morajo dati vse od sebe že na treningih. Če ne daš, ti bodo že soigralci rekli, da te bodo raztrgali. Res. Saj vem, da vsi pravijo, da so treningi pomembni in trdo delo, ampak v Avstriji te bodo res ... Raztrgali.«
Kaj pa rečejo?
»O, marsikaj. Pa to je še malo. Trener bo izpostavil že tistega enega, če se vidi, da ni treninga oddelal na nivoju. In ga dal na stran. Saj, da ne bo pomote, ljudje smo si različni, upošteva se tudi različne karakterje, pa vseeno. Moraš biti močen karakter, zato je spet odvisno toliko od tebe.«
Pet let starejši brat!
Kdo je bil pri vas razlog, da ste začeli z nogometom?
»Moj pet let starejši brat, s katerim sem šel na igrišče v domačem kraju na avstrijskem Štajerskem. Zraven me je vzel, ko sem imel že štiri leta in to mi je zgolj koristilo, saj sem tako lahko zgodaj tekmoval s starejšimi. Brat je potem tudi treniral, sam sem brcal na sosednjem igrišču in slej ko prej so povabili tudi mene.«
Kdaj in kako vas je potem našel in zvabil Salzburg? Kaj ste imeli, česar drugi niso premogli?
»Uh, dobro vprašanje. Morda zveni nenavadno, ampak opazili so me zlasti v zimskih mesecih, ko je bilo veliko tekem v dvoranah, tam pa dosti skavtov. Z našo lokalno ekipo smo redno igrali zelo, zelo dobro, jaz pa sem bil ponavadi najboljši strelec. Spomnim se, da me je šef skavtske službe Salzburga ogovoril, da me hočejo. Ne razumeti narobe, toda takrat Salzburg še ni bil to, kar je seveda postal. Ne da bi okleval, ampak imel sem štirinajst let, Salzburg pa je tri ure vožnje stran. Še dva, trikrat je prišel na obisk in govoril z mojo mamo. Seveda se mi je tudi tedaj zdelo izjemno, da me tak klub želi, ampak po drugi strani je to bila kar velika odločitev. Lahko si mislite: ni mi bilo žal.«
Čeprav ste imeli konkurenco, igrali precej tekem za rezervno ekipo, za člane pa potem šest tekem. Kaj je tedaj ključno?
»Če želiš do prve ekipe, moraš biti miren. Treningi, treningi, treningi.«
Z Milaničem istočasno v Sturm
Po dveh posojah ste nato leta 2013 odšli v Sturm. Ko je tedaj prišel tja – Darko Milanič. Kako se ga spomnite?
»Dober trener je bil, res. Super sva sodelovala. Čeprav je v Sturmu seveda pustil pečat tudi kot igralec, se je edino morda poznalo, da ni tako tekoče govoril nemško, kar pa ni spremenilo njegovega znanja in uspehov.«
Sturm je bil, ugibam, vrhunec vaše kariere (108 tekem, 9 golov)?
»Ja, čeprav še imam, upam nekaj let, bi rekel, da ja. Sturm je velik klub z zvesto bazo navijačev, zdaj ima znova ekipo v vzponu, vedno pa je tam z veseljem igrati. Meni je pomenilo ogromno.«
Mimogrede, koliko ste takrat slišali o Mariboru?
»Smo, seveda, ker je imel v Evropi prepoznavne uspehe. Pa tudi, kadar smo igrali prijateljske tekme, so bile te vedno zelo kvalitetne.«
Če vas doma kdo vpraša, kako igrajo Domžale?
»Mešanica med tem, da hočemo imeti posest in začeti z igranjem od zadaj, ter tem, da če to ni možno, potem imamo zagotovo dobro tranzicijo, saj imamo spredaj hitre igralce. Škoda je le, da ni še več navijačev.«
In kaj bo odločilno za čim bolj miren konec prvenstva?
»Takoj zdaj: tri, štiri tekme, Mura, Bravo in Rogaška. Če tukaj pokažemo, kar znamo in zmoremo, potem ne bo težav. Ne bi jih smelo biti!«
