Da sta Maribor in Celje izjemi? Vemo. Sta namreč edina kluba z neprekinjenim stažem v 1. SNL. Vse od 1991/92. Kar seveda tudi pomeni, da sta avtomatsko izločena iz »konkurence«. Kajti nekaj pa v letošnji sezoni vendarle izstopa. Kot fenomen. Ko smo preletavali koledarje, tekmovanja in pare tudi v pokalu Pivovarne Union, smo naleteli na skorajda unikum. In se ob imenih Nafta, Beltinci, Primorje, Gorica, Triglav, ki tvorijo vodilno peterico pred nadaljevanjem 2. SNL, vprašali, koliko aktualnih članov Prve lige Telemach je osvojilo tudi drugi rang slovenskega klubskega nogometa.
Odgovor? Uh!
Ja, kar vseh preostalih osem klubov je osvojilo 2. SNL. Kar naj bo izhodišče za še en pester pokalni teden, ko nas čaka osmina finala pokala Pivovarne Union. In v njem pet drugoligašev (Nafta 1903, Beltinci, Gorica, Ilirija 1911, Triglav). In še tam sta dva že nekdanja prvaka 2. SNL (Gorica, Triglav). Ko gre za prvoligaše, pa gremo po vrsti. Še to, Nafta 1903 je že izločila Celje v šestnajstini finala pokala, zdaj jo čaka – Rogaška.
Koper (1999/2000): V tretje je le šlo
Koper, ki je seveda v sezoni 2008/09 postal prvak 1. SNL, je imel precej dinamična devetdeseta po že zelo pisanem in uspešnem obdobju pred osamosvojitvijo, ko je igral tudi v drugi zvezni jugoslovanski ligi. Po štirih zaporednih sezonah med prvoligaši, ko pa višje od sedmega mesta ni zmogel, je nato Koper naslednjih pet let zapored (1995-2000) skakal gor in dol. Trikrat se je vračal iz 2. SNL in šele v tretje (1999/2000) tudi zmagal med drugoligaši (72 točk), ko je slavil pred Tabor Sežano (69 točk), oba pa sta v tedanjem sistemu napredovala.
Prvič so sicer Koprčani napredovali celo iz šestega mesta po 1995/96 zaradi licenčnih pogojev, drugič pa iz drugega mesta po 1997/98, ko sta prvak in podprvak napredovala. Kanarčki so nato ostali prvoligaši do 2017/18, ko so padli v zadnji, četrti rang, a ohranili ime in zgodovino ter se nato ekspresno vrnili po treh sezonah. Teoretično v 2019/20 niso osvojili 2. SNL, ki se po pandemiji po 20. krogu (Koper 44 točk, Gorica 41) ni nadaljevala in ni imela zmagovalca, so pa bili dokaj suvereno na prvem mestu.
Domžale (2002/03): Ko je želja tako velika ...
Tudi Domžale, kasneje dvakratni prvak 1. SNL z odmevnimi evropskimi ambicijami, so imele precej pestro pot. Kajti v krstni prvoligaški sezoni 1991/92 so bili ravbarji zelo nekonkurenčni in gladko izpadli, a so se nato obdržali vsaj kar šest sezon v 2. SNL, kjer pa so dolgo prebili v spodnjem delu (dvanajsto, deveto, osmo, sedmo mesto) in se nato v 1997/98 uvrstili kot tretjeuvrščeni (za Triglavom in Koprom) v dodatne kvalifikacije in tam ugnali SET Vevče ter se vrnili med prvoligaše. Toda v štirih sezonah višje od osmega mesta nato ni šlo in po 2001/02 so gladko izpadli kot zadnji.
Ampak lekcija je zalegla, saj so Domžale nato gladko osvojile 2. SNL v sezoni 2002/03 s kar 74 točkami (le dva poraza), daleč zadaj pustile za seboj ptujsko Dravo (64 točk) – med drugim devetimi zaporednimi zmagami in serijo 26 tekem brez poraza! Med drugimi sta bila med najbolj konstantnimi tudi Dalibor Stevanović in Zlatan Ljubijankić. Odtlej so Domžale seveda ne le konstanten prvoligaš, temveč so štiri sezone kasneje osvojile prvi, nato pa takoj še drugi naslov v 1. SNL.
Olimpija (2008/09): Ekspresno!
Zgodba Olimpije je seveda znana in popisana. Po sezoni 2004/05 je bilo konec z »nekdanjo« Olimpijo, kakor jo pozna uradna statistika. Ne pa z Olimpijo, kot jo pozna seveda Ljubljana. Novi klub je šel od zadnje lige in osvajal vse po vrsti od pete, četrte, tretje pa do 2. SNL v sezoni 2008/09. Miran Pavlin je bil prvi strelec ekipe s 13 goli, Agim Ibraimi je dodal 11 golov, Mladen Rudonja 9 in tak naprej. Med najbolj konstantnimi so bili ob golmanu Robertu Volku tudi Amir Karić, Muamer Vugdalić, Željko Filipović, Miha Šporar, Aleš Čeh ...
Moštvo je vodil Janez Pate, s katerim so zmaji osvojili že tretjo ligo, v 2. SNL pa po 26. krogih zbrali zanesljivih 56 točk (17 zmag, 5 remijev, 4 porazi, gol razlika 69:25). Pot zatem je znana, Olimpija je odtlej postajala vse bolj tekmovalen prvoligaš, ki je bil dvakrat pod vrhom, ko je še gledal Mariboru v zatilje. Dokler ni prišel Milan Mandarić ... Najprej dva naslova (2015/16, 2017/18) in po Mandarićevi eri nato še lanski pod vodstvom Alberta Riere (2022/23).
Aluminij (2010/11 in 2011/12): Včasih je bolje v drugo. Ali drugič.
Tudi zgodba Aluminija je najbrž komu znana, če ima rad zgodovino. Klub iz Kidričevega, ki je osvojil republiško ligo 1965/66 in šel v 2. zvezno ligo (!) ter osvojil republiški pokal, se je po nižjeligaškem statusu, daleč od zlatih let, v 2. SNL prebil šele v sezoni 1997/98, potem ko je bil pred tem povprečen tretjeligaš. Kar petnajst (!) zaporednih drugoligaških (rekordnih) sezon je trajalo, da se je prebil med prvoligaše, ampak, dokaj nenavadno, šele v drugo.
Čeprav je osvojil 2. SNL že v 2010/11 z 48 točkami po 27. krogih (Interblock 47, Dravinja 43, Mura 05 pa 41), je Mura s četrtega mesta napredovala v prvo ligo, saj je Aluminij tako kot celotna vodilna trojica zavrnil/imel zavrnjeno napredovanje. Pa čeprav je še v 2008/09 Aluminij vseeno igral dodatne kvalifikacije z Dravo. In grdo izgubil po zmagi na prvi tekmi doma s 3:2 nato na Ptuju s kar 7:0.
Ko je nato v naslednji sezoni 2011/12 na koncu imel Aluminij kar 68 točk po 27. krogih, torej kar 20 več od drugega Doba, v svojih vrstah pa Roberta Kureža, ki je zabil v sezoni 14 golov, se je le odločil za prvoligaški preskok. In izplen? Klavrn, četudi 30 točk ni bil slab izkupiček, je bilo vendarle premalo, da bi ulovil vsaj Muro 05 (33 točk), ki pa je po dveh sezonah zaradi licenčnih težav tako ali tako izpadla. No, po še treh sezonah med drugoligaši (tretje in dve drugi mesti) so se šumari nato po bizarnih dodatnih kvalifikacijah, ko so na igrišču izgubili proti Zavrču, a nato napredovali, ker Zavrč ni imel licenčnih pogojev, le prebili nazaj v prvo ligo. In tam v šestih sezonah po začetni borbi za obstanek prezimili na evropskem tretjem mestu ter še v 2019/20 končali celo na petem mestu. Ampak so nato v 2021/22 spet izpadli, pristali čisto na dnu, četudi je imel Robert Pevnik načrt »pet zmag in obstanemo«. No, prav pod Pevnikom so se ekspresno vrnili za letošnjo prvoligaško sezono.
Radomlje (2015/16 in 2020/21): Drugič za dve pomladi
Radomlje so dokaj nenavadna zgodba, ko se pogleda njihovo pot, saj so v 1992/93 kot zmagovalci lige MNZ Ljubljana skočili v 2. SNL, ampak tam kot zadnji gladko nemudoma izpadli. Za doooolgih osemnajst let, ko so bili vmes doooolgo tudi četrtoligaš. Toda ko so v 2010/11 osvojili ligo MNZ Ljubljana, so hitro postali resen drugoligaš, dvakrat končali kot peti in v tretje (2013/14) nato iz drugega mesta (50 točk) vzeli, kar je ponudil prvak Dob (63 točk), ki ni želel v 1. SNL.
Ampak prva prvoligaška izkušnja je bila klavrna, v 2014/15 so zbrali le 16 točk (deveta Gorica astronomskih 39!), a slast prve lige je bila vendarle večja in mlinarji so se nato v 2015/16 povzpeli na vrh 2. SNL: 55 točk, pet več od drugega Aluminija. Ampak naslov je bil zavajajoč, Radomlje so v svoji drugi prvoligaški sezoni nabrale še manj, le 13 točk z eno samo zmago in za štiri leta šle nazaj v 2. SNL, ki so jo potem v postkoronski 2020/21 znova osvojile, ko je bila druga liga razdeljena na koncu na ligo za prvaka in ligo za obstanek, Radomlje (50 točk) pa so na varni razdalji držale Krko (45 točk), in z dvema izrednima spomladanskima deloma nato v Prvi ligi Telemach najprej pod Nerminom Bašićem in lani pod Oliverjem Bogatinovom gladko o(b)stale v ligi. Obstale? Šesto (2021/22) in sedmo mesto (2022/23) sta bili presenečenji, za katere se je zdelo, da bosta postali trend.
Mura (2017/18): Tretja zgodba, ena želja
Če je že zgoraj spisana zgodba Olimpije, em, večplastna? Kaj naj rečemo za Muro? Ampak uradno je NŠ Mura v 2017/18 kakopak osvojila 2. SNL. Potem ko je NK Mura po sezoni 2004/05 ugasnila in je nastala ND Mura 05, ki je za dve sezoni zelo konkretno vskočila med prvoligaše (2011/12 tretje mesto, 2012/13 deveto mesto) in zmogla celo do play-offa za ligo Evropa, kar je dotlej uspelo le Mariboru, se je nato leta 2012 začela zgodba NŠ Mure.
Ampak pot ni bila tako gladka kot pri Olimpiji, saj je napredovala kot podprvak četrte lige in nato po četrtem in dveh drugih mestih napredovala iz tretjega ranga v 2. SNL, kjer pa je nato v sezoni 2017/18 takoj suvereno slavila s 70 točkami po 30. krogih (23 zmag, 3 remiji, 4 porazi). Kakopak pod vodstvom Anteja Šimundže, ki je že zbral ekipo okrog Amadeja Maroše, Žige Kousa, Nina Koutra, Žana Karničnika, Luke Bobičanca, Klemna Pucka ... Mura je seveda nato najprej šla v Evropo po četrtem mestu (2018/19), zatem osvojila pokal (2019/20) in v tretje še naslov prvaka (2020/21).
Bravo (2018/19): Potihoma, a vedno vse bolj uspešno
Bravo je bil dolgo... No, ni bil. Ne taka zgodba, kot ga poznamo danes. Začelo se je, pred osemnajstimi leti, z željo in idejo za mlade. Končalo pa ... No, saj še traja, ampak (že) finale pokala 2021/22 je bil svojevrstni vrh. Bravo, ki je še leta 2013/14 tekmoval v petem rangu (MNZ Ljubljana), je postal drugoligaš šele v sezoni 2017/18, ko je bilo šesto mesto v tedaj šestnajstčlanski ligi za novinca zelo spodobno. Pa še štirje igralci so prestopili v klube 1. SNL, moštvo pa je že imelo Igorja Vekića, Davida Brekala, Žana Zaletela, Žana Trontlja...
Bravo nato v 2018/19 kljub dobremu začetku pod Dejanom Grabićem ni še dajal vtisa, da utegne osvojiti 2. SNL. Ampak po zimskem premoru je sledila brutalna serija, kjer je Bravo zmagal vse – razen v porazu proti Radomljam (3:2), ki je prišel med serijama sedmih in petih zmag. Bravo (69 točk) je sicer imel konkurenco v Tabor Sežani (63 točk), v ligo sta napredovala oba, pri čemer je Tabor po štirih sezonah svojo skupaj peto prvoligaško sezono sklenil lani, Šiškarjem pa prav letos kaže najbolje doslej. Mimogrede, ko je Bravo osvojil 2. SNL je bil prvi strelec ekipe Mustafa Nukić (17 golov).
Rogaška (2022/23): S steklarskim ponosom
Za Rogaško velja nekako dvoje. Prvič, Rogaška Slatina je seveda že gledala prvoligaški nogomet. V krstni 1991/92 sezoni, ko se je pokojni Steklar še za las obdržal na šestnajstem mestu v enaindvajsetčlanski ligi, in nato še naslednji, ko pa je postalo jasno, da niti tisti potok ne bo zadostoval več ob krčenju še vedno široke lige, kot je dejal Primož Kidrič, najboljši strelec. Steklar je nato po dveh sezonah v 2. SNL izpadel še v tretjo ligo, od tam po dveh letih še za dve leti v četrto, MNZ ligo in nato leta 1999 dokončno ugasnil.
Nastala je Rogaška, ki je v prvi sezoni še igrala v četrti ligi, nato sploh ni imela članske ekipe med 2000 in 2002, se zatem iz dolgoletnega staža v četrti ligi preselila celo v peto ligo, dokler ni po 2016/17 kot drugovrščena iz 3. lige sever napredovala (Maribor B ni smel napredovati v 2. SNL), a se je nato mučila v 2. SNL na 13. mestu, 10. mesto in naposled 15. mestu (2019/20), kampak nato je po padcu in izpadu v tretji rang sledil vzpon v 2020/21, ko so osvojili 3. ligo – vzhod in se vrnili med drugoligaše, najprej tam končali kot četrti, nakar so se v lanski 2022/23 pod Oskarjem Drobnetom povzpeli vse do vrha (68 točk), pustili za seboj Aluminij (64 točk), ki se je prek Gorice prav tako prebil nazaj v prvo ligo. Rogaška je prišla v 1. SNL tako še kot osmi klub iz aktualne zasedbe kot prvak.
