So prestopni roki in potem so prestopi po rokih. Ker včasih pač traja. Pa gre igralec vseeno zraven na tekmo. In do zadnjega upa, da bodo papirji le urejeni. Čeprav Dejan Šarac na koncu v torek ni zaigral proti Radomljam, pa sta prišli dobra in še boljša novica. Zaigral bo lahko že proti Olimpiji, Aluminij pa je v torek končno zbral prve tri točke v 2024. In to proti Radomljam ter skočil nazaj v varno cono. Dejan Šarac je uradno postal član Aluminija v četrtek, ampak v Kidričevo se iz rodnega Gradca vozi že skoraj tri mesece. Fant, ki ga je nekdaj želelo pol Evrope, zvabil pa Lazio, je zdaj 26-letni mož, ki verjame, da je prav Aluminij ena največja priložnost. In prvič – prvoligaški nogomet.
Vzhičen že na ogrevanju
Dejan, ker ste uradno prišli precej pozno, kako je prišlo do prestopa v Aluminij?
»Prek znanca, ki je prijatelj z Matjažem Voglarjem in tako sem dobil priložnost, na katero sem kar dolgo upal in čakal. Dolgo nisem bil z ekipo, zadnji klub sem zapustil poleti, zato se mi je res dopadlo vse, ko sem začel z Aluminijem. Od pogojev, načina dela in vzdušja v ekipi. Že na ogrevanju sem bil vzhičen, haha. Sicer pa, kot ste rekli, v Aluminij sem prišel že pred skoraj tremi meseci, ampak sem čakal na papirje avstrijske zveze, pogodbo sem sicer podpisal že prej.«
vir: NK Aluminij
Skozi ste dali priprave, potem pa niste mogli pomagati ob trdem začetku v Mariboru (7:0) in trpkem porazu s Koprom (1:2). Verjamem, da so vas noge zelo srbele?
»Seveda, ker res ni lahko. Ves čas si z ekipo in dolgo v pogonu, hkrati pa iz izkušenj vem, kako je, kadar ne gre. Nič zato, Aluminij je mlada ekipa, žejna dokazovanja,, ti fantje znajo igrati. Slab dan slej ko prej pride in prav proti Radomljam se je videlo, da sta Koper in Maribor bila slaba dneva.«
Že vstop je bil agresiven in zavzet
Torej glavno vprašanje, sicer bolj za Roberta Pevnika, zdaj je, kdaj boste prvič zaigrali.
»Haha, odvisno je seveda od trenerja, rad pa bi čimprej zaigral in izkoristil zaupanje in priložnost.«
Kako pa je bilo po tistem visokem porazu z Mariborom in kaj se je zgodilo, da so potem padle Radomlje v zdaj vse bolj izenačeni borbi na dnu lestvice?
»Uh, po takem porazu se o njem raje ne pogovarjaš. Greš dalje, pobereš se, saj kaj drugega ti ne preostane. Iz dneva v dan se je videlo, kako zelo je grizla ekipa in prav to mi je tako všeč pri Aluminiju. Neverjetno visok profesionalni nivo. Ker razumeš, da ni lahko sestaviti ekipe po dveh takih porazih, ampak trenerja gre res pohvaliti. Lahko si pa mislite, kako je bilo zame, v Domžalah sem proti Radomljam res čakal do zadnjega, če bodo papirji vendarle urejeni. Toda tudi tako sem začutil, da je tekma veliko pomenila, ker je bil že sam vstop v obračun zelo agresiven in zavzet.«
vir: NK Aluminij
Oče za Maribor, sin pri Laziu
Kdo je bil pri vas razlog, da ste začeli z nogometom?
»Oče, ki je bil nogometaš in kratek čas tudi igral za Maribor, tako da sem od njega prevzel ljubezen do igre. Pri šestih sem nato začel v Sturmu v rodnem Gradcu, ki je bil zame seveda domači in prvi klub. Nato sem šel v Admiro Wacker pri Dunaju, kjer je ena najboljših akademij, kar si jih lahko zamisliš. Ne da bi pretiraval, ampak potem me je iskalo 'pol Evrope', najbolj konkreten pa je bil Lazio. Tam sem bil tri leta, imel sem velike upe, ampak zaustavila me je poškodba kolena, ki se je po operaciji precej zavlekla in potreboval sem veliko časa, da sem se vrnil. Ves čas pa sem od takrat dalje iskal sredine, kjer bi čim več igral. Najprej sem šel v Lafnitz in igral v drugi avstrijski ligi, nato sem šel v Varaždin, kjer pa v prvi ligi nisem zaigral, zato sem se vrnil v Kapfenberg v drugo avstrijsko ligo, se spet podal v, em, da se spomnim, še sam včasih malo potrebujem, ja, v Opatijo v drugo hrvaško ligo, se preselil še na kratko v Zlatibor v srbsko drugo ligo, zatem pa sem pristal v Bregenzu. In zdaj sem v Aluminiju.«
Uh, kar popotovanje. Kako pa je, ko pogledate zdaj na svoj odhod v Lazio in tri leta, ki ste jih prebili tam? Marsikdo nam je za Navijaško cono že povedal, kako konkurenčna je že Primavera, mladinska liga. Nekoč vas je želelo, kot ste rekli, pol Evrope, potem pa poškodba.
»Hm, vsak ima svoj pot, ampak mislim, da za mladega ni nujno najboljše, če gre v mlado ekipo velikega kluba in v Primavero, toda nikoli se ne ve. Največji del je na tem nivoju potem mentalna moč, kjer moraš biti močen, obenem pa spoznaš, da ima res skoraj vsak vzpone in padce. Sem pa tak, da pač ne obupam. Grizem dalje, najprej želim pomagati ekipi, če pa ob tem še sam dobro igram, super.«
Zelo, zelo atraktivna liga
Aluminij bo zdaj klub, v katerem lahko dočakate prve prvoligaške minute. Najbrž ena večjih priložnosti? Ligo spoznavate, veste približno, kaj vas čaka?
»Opazil sem, da res lahko vsak premaga vsakogar, potencialov je veliko, hkrati pa že ob gledanju vrhuncev naletiš na tooooliko lepih akcij in golov! Kako atraktivni! Ne da bi rekel, kako drugje tega ni, ampak to me je res navdušilo. Pa to, da klubi radi igrajo po sredini, kombinatorno in uigrano, ni toliko nabijanja dolgih žog in golega fizičnega nogometa.«
Kar vam toliko bolj godi, glede nato, da ste igralec sredine igrišča. Od nekdaj?
»Ne, v Sturmu sem začel kot osrednji branilec, ampak nekako sem sčasoma šel naprej in pristal v sredini, čeprav sem zlasti v Laziu igral tudi na krilu in celo v napadu. Še enkrat pa, zelo sem hvaležen trenerju in celotnemu klubu, da so mi dali priložnost.«
Kajti zadnjo uradno, ligaško tekmo ste odigrali ...?
»Julija v Bregenzu, zato pa so pripravljalne tekme zdaj pozimi tako zelo godile.«
Še to, katero številko ste izbrali? Je kakšna zgodba?
»Triintrideset in ja, imam zgodbo. 33 sem izbral, ko sva se spoznala z zaročenko, ki je ima psa. Preminil je, ko je imel tri leta in tri mesece.«
