Ko se pogovarjate z Lovrom Štubljarjem, pa res nimate občutka, da govorite z nekom, ki še nima niti dvajset let. To pa naredi taka zgodba. Od buckastega golmana v Metliki, prek Krke do Domžal, kjer je zbral natanko en nepozaben nastop, in vse do Empolija. Vse do članske ekipe je prilezel. Bil član z ekipo v Serie A. In mlade reprezentance. Zdaj je Štubljar nazaj v Domžalah kot posojen nogometaš Empolija, »Zelo vesel sem, ker sem nazaj med starimi fanti, kot sta Nick Perc in Jošt Pišek ter drugi,« je bil začetek pogovora z 19-letnim vratarjem med pripravami v hrvaški Istri.
Samo malo, s starimi fanti?
»Pod narekovaji ja (smeh). Seveda s(m)o še mladi. V klubu se je kaj tudi spremenilo od junija 2022, ko sem odšel v Italijo. Ampak osnovni principi pa so, vsaj kolikor vidim, enaki. Kar je dobro.«
Kaj se je pa spremenilo? Vseeno po poldrugem letu lahko opazite razliko, čeprav ste šele slab mesec spet z ekipo.
»Ekipa se je zelo pomladila. Veliko mladih je, ampak hkrati spet niso tako mladi, saj so zelo zreli tako za starost kot predstave na svojih pozicijah. Lepo je videti, da se daje priložnost mladim.«
Kavč za še lepši božič
Nekaj gre pri nižji povprečni starosti tudi na račun odhoda dolgoletnega vratarja Ajdina Mulalića ter uveljavitev sicer 24-letnega Gašperja Tratnika, ki je prvo tekmo odbranil šele spomladi.
»Ja, tudi to se pozna, zagotovo. Za nas vratarje je pa tako ali tako zelo specifično, saj potrebuješ izkušnje in mirnost.«
Gašper je, mimogrede, jeseni branil na prav vseh tekmah, manjkal ni niti minute. Se morate vratarji na pripravah še toliko bolj izkazati?
»Vem, vem. Odločil sem se za izziv, prav nič ni garantirano. Po pripravah se bo videlo, kako in kaj, verjamem pa, da bodo prepoznali tisto, kar potrebujejo. Kar zadeva priprave, pa je tako. Zelo odvisno je od same tekme in tudi tekmeca. Ja, če imaš eno obrambo, dva gola pa sta tvoja krivda, se takoj pozna. Hkrati pa vemo, da vsi delamo napake. Zaenkrat še imamo cel kup tekem in verjamem, da se bomo do prve tekme z Bravom dobro pripravili.«
Kdaj in kje ste izvedeli, da se boste, četudi na posojo, vrnili v Domžale?
»Pogovori so se začeli konec novembra, prav na božični večer pa sem izvedel, da sem vračam. Bil je izredno lep božič z družino doma v Metliki. Če vas zanima točno kje? Na kavču, haha.«
Buckast, ampak okreten
Lovro, brcati ste začeli pri petih letih, razlog je bil oče, ne?
»Mhm. Ampak nisem pa zgolj igral nogometa, temveč sem treniral tudi rokomet. To je bilo, kaj, v drugem, mogoče tretjem razredu v sklopu krožkov na šoli. Je pa res, da v rokometu nisem bil golman (smeh). Je pa najbrž znano, da sem bil v nogometu v golu, ker sem bil, no, bolj bajsast?«
Vem, prebral. Ampak koliko, em, bajsast? Kdaj ste potem izklesali telo, začeli, ugibam, tudi hujšati?
»Nisem bil tako okrogel, da ne bi bil okreten v golu, ampak vsekakor se je poznalo, da imam rad, ko mami kaj skuha (smeh). Nogomet sem resno začel jemati pri 13, 14 letih in zlasti, ko sem kmalu zatem odšel v Domžale, potem ko sem iz domačega kluba NK Kolpa pri trinajstih prestopil najprej v NK Krka v Novo mesto, nato pa sem leta 2019 odšel v Domžale. Takrat sem se že spravil tudi na dodatne treninge, je pa tudi res, da prej ni bilo doma nobenega pritiska. Pustili so mi, da sem bil čim dlje otrok, za kar sem zelo hvaležen.«
Pardon za tako okorno vprašanje, ampak ima bolj obilen golman kakšno prednost tudi pri tej starosti?
»Haha, eeeem. Mogoče, ne, dejansko ima več možnosti pri situacijah ena-na-ena, ker pokrije večjo površino. Ampak verjemite mi, govorim res iz izkušenj, slabosti je mnogo, mnogo, mnooooogo več.«
Vodstven in konstanten
Najbrž je bila potem res prelomna odločitev, ko je prišel klic Jerneja Javornika, vodje MNC Domžale?
»Vsekakor, ker sem tudi moral od doma in se preseliti v Domžale. Tam se je vse zares začelo. Vedel sem, da bom dobil kmalu priložnost v kadetski ligi, doma smo se pogovorili in starši so mi resno rekli: Lovro, niso te poklicali, da boš tam rekreativno branil. In tako sem tudi vzel – resno. Fuzbal sem že dotlej dojemal kot nekaj, kar bi rad počel, to pa je bil dodaten pokazatelj, da sem na pravi poti.«
Ker Domžale iščejo in najdejo igralce širom po državi, so najbrž videli v vas nekaj, česar v drugih niso. So vam morda povedali kaj? In zakaj ste potem kar precej redno branili?
»Ne, nismo se preveč pogovarjali. Skupaj smo spoznali, da imam preprosto kvaliteto za vizijo, ki jo sami vidijo za kadete in mladince. Pri čemer, to moram povedati, ima moj letnik 2004 kar veliko dobrih golmanov. Da sem branil, je bila najbrž moja prednost, vsaj moj občutek je tak, da sem imel konstantno in da sem imel tudi 'leadership'. Mislim, da to še zdaj imam.«
Debi ima. Zmage ne. Spomin pa uuu!
Nenazadnje vas je to pripeljalo do še vedno edine tekme v Prvi ligi Telemach. Bil je 13. krog sezone 2021/22, Domžale so gostile Koper. Vi pa prvič sploh na klopi v članski konkurenci. Po, ugibam, spletu okoliščin?
»Škoda, da nimam najboljšega spomina na to tekmo. Zakaj? Zaradi rezultata, česa pa (Domžale so izgubile z 2:3). Imam pa na to, kakšen čas je bil! Tisto je bil nasploh nor teden, saj je to bilo en teden pred povratno tekmo mladinske lige prvakov z Empolijem v gosteh (Štubljar je branil na prvi celo tekmo, Domžale so doma z 1:2 izgubile, povratno pa remizirale z 1:1, Štubljar je tudi tam branil celo tekmo). Janez Strajnar, trener vratarjev, mi je dva dni pred tekmo s Koprom rekel, da bom v ekipi, ker je imel Klemen Mihelak, tedaj drugi vratar (zdaj golman Mure, op. a.) operacijo oči. In tako je naneslo. Ajdin se je poškodoval v 35. minuti in jaz sem vstopil. Škoda res za poraz, saj smo se vrnili na 2:2, a je Koper slavil. To sicer ne pomaga, ampak vsaj vodilna ekipa je bil Koper tedaj.«
Kmalu potem ste poleti šli v Empoli. Kar nekaj slovenskih nogometašev je šlo v Italijo, tam pa so igrali za mladinsko ekipo v Primaveri. Sliši se marsikaj, ampak kako je, ko potem dejansko prideš tja?
»Italija je velika izkušnja, nova liga, novi ljudje, nova država, nov jezik. Če imaš voljo, potem se ni težko odreči domu in oditi ven. Povrhu sam nisem imel težave z domotožjem, ker sem že pri 14 letih šel iz Metlike v Domžale. Taktično se igra zahteven nogomet, terja precej mentalne zrelosti in odgovornosti. Navadil sem se dobro, s prilagajanjem nisem imel težav. Tudi zato, ker je vse šlo, kot je bilo napovedano. Morda celo bolje.«
Pero? Želim mu vse najboljše!
Zato, ker ste bili že minulo pomlad tudi članske ekipe, potem ko ste skupaj nabrali 25 nastopov Primaveri?
»Vsekakor. Res moram pohvaliti vse, tudi s športnim direktorjem govorim in pravi, da je super, kako poteka moja pot.«
Kaj pa s Petrom Stojanovićem, s katerim sta oba v lanski sezoni sedela na klopi, preden je odšel v Sampdorio?
»Seveda. Pero je tako krasen fant, nazadnje sva govorila jeseni, ko se je reprezentanca uvrstila na Euro 2024. Kako sem bil vesel zanj. Vem, kako hudo mu je bilo, ko ni imel minut v Empoliju. Veliko sva se pogovarjala in privoščim mu res vse.«
Pa za vas, ko ste potem sedeli na klopi in čakali?
»Nikamor se mi ne mudi. Sam mislil, da je golman brez dileme najtežja pozicija v nogometu, ko se prebijaš. Pomembno je vse, od mentalne moči do podpore. Ampak sam se res odlično počutim.«
Brali smo lahko tudi, da ste nizali tekme brez prejetega gola (osemkrat na petnajstih tekmah). Ste mlajša generacija. Koliko (ni)so pomembni ti podatki?
»Hm, tudi sam razmišljam o tem. Statistika je seveda pomembna, komu pa ne godijo lepe, ugodne številke? Ampak statistika res ne more povedati vsega, pri nas vratarjih toliko bolj. So tekme, kjer mogoče sploh nimaš obrambe. Bolj pomembno je, kako deluješ skupaj z ekipo. In kaj si počel, recimo, na tekmi 2:2, 3:2 in podobno.«
Evrogolov v naš gol ne bo več
Zdaj ste torej v Istri. Koliko ste po odhodu v poldrugem letu spremljali Domžale? V prejšnji sezoni se je čisto na koncu izšlo za Evropo, poleti je kmalu slovil kar šok po odhodih, zdaj pa se zdi, da se da višje od sedmega mesta?
»Konstantno sem po odhodu v Empoli spremljal Domžale. Klub, ki bo vedno v mojem srcu. Ekipa je, to se vidi, bolj kvalitetna od pozicije na lestvici. Čeprav smo mladi, imamo kvaliteto.«
Je pa res, da so Domžale letos dobivale res nore evrogole, kot je za Navijaško cono prvi osupel dejal Mario Krstovski.«
»O, ja. Slišal.«
Ste govorili kaj z Gašperjem o tem?
»Ne, o tem še ne. Sem pa govoril z Marcelom Lorberjem iz Maribora na zboru mlade reprezentance. Malo sem ga dregnil, češ, saj itak nisi hotel zabiti takega evrogola, pa je kimal, ne ne, točno tja sem hotel. Haha, saj prav, še dobro po svoje, da smo te gole že dobili jeseni. Spomladi, verjamem, jih ne bomo več.«
