Gol, ki so mu ga vsi privoščili
Četudi je na zadetek zares dolgo čakal, pa se ga, nenavadno, v živo sploh ni pretirano razveselil.
»Tega se pravzaprav sploh nisem zavedal. Me je na to po srečanju opozoril oče, ki me vedno spremlja. Zakaj je bilo tako? Težko rečem. Toliko vsega se je nabralo, da preprosto teh čustev, tega izjemnega veselja niti nisem mogel dobro izraziti. A verjemite, presrečen sem bil. Seveda ne morem reči, da mi gol proti Muri pomeni toliko kot osvojitev naslova državnega prvaka (s Celjem, op. a.), a spada po čustveni plati v sam vrh mojih dosežkov.«
Človek bi mislil, da sta imela z Martinom Pečarjem skriti dogovor. Pri prvem golu je Kerin čudovito, s peto podal Pečarju, kasneje sta vlogi zamenjala.
»To je bilo naključje, da sva bila ravno midva neposredno vpletena pri obeh akcijah. Takoj po prvem zadetku sem stekel k Pečarju in mu dejal, da je pol gola mojega. Pa se mi je kasneje še lepše oddolžil.«
Gol je dal več kot leto in pol po zadnjem. Februarja 2022 je bil poslednjič učinkovit, zanimivo, tudi takrat proti Muri.
»Vsi soigralci so bili veseli mojega zadetka. Vedo, skozi kaj vse sem šel, koliko sem trpel, kako sem garal za vrnitev. Še več, mnogi so celo verjeli, da ga bom dal. Branilec Jakšič mi je denimo pred tekmo dejal, danes ga boš pa ti zabil. Po tekmi me je objel zdravnik in rekel, da je dopoldne doma soprogi povedal, da bom prav jaz strelec zadetka.«
Leto in pol agonije
Nihče si ni niti predstavljal, da bo njegova zgodba v Bravu, kamor je iz Celja prišel februarja 2022, pretežno zgodba o bolniškem staležu. Vse se je začelo pomladi tistega leta, na polfinalnem pokalnem srečanju z Domžalami. Začutil je bolečino v gležnju, ki pa ni bila premočna. A v naslednjih tednih tudi ni popuščala in moral je izpustiti finalni pokalni obračun. Poškodba hrustanca je terjala pomoč bergel, a naj ne bi bila hujše narave. Zdravniki si niso bili enotni: eni so ga pošiljali na operacijo, drugi so upali, da ne bo potrebna. In tako so minevali tedni in meseci Luke Kerina, dokler ni vrag odnesel šalo in septembra je odšel pod nož. »Ko sem izvedel za pravo naravo poškodbe, sem se vozil na pregled v Zagreb. In med vožnjo me je celo skrbelo, da bom zapeljal s ceste, da bom povzročil nesrečo. Tako sem bil čustveno prizadet. Prav tako kasneje, v času okrevanja sem pomisli na marsikaj, tudi na univerzitetno šolanje. Saj veste, kaj mislim. Da se od nogometa povsem poslovim. Vsi so me spodbujali, me prepričevali, da se bo vse dobro končalo, a jaz nisem povsem verjel v to. Pa se je vendarle vse dobro končalo.«
Nekaj manj kot leto in pol od zadnje odigrane tekme je prišla prva. Prva po poškodbi. Letos proti Rogaški.
»Do konca srečanja je bilo še več kot pol ure, ko zaslišim vzklik s klopi: Kero, greš noter. Kako za vraga, sem pomislil, saj je še veliko do konca, jaz pa zraka zgolj za kakšnih 10 minut. Saj bom umrl. A sem pozabil na vse bolečine, zdržal in bil neverjetno vesel po tekmi.«
Na naslednjih 8 tekmah je še šestkrat igral, minuli konec tedna po dolgem času vseh 90 minut.
Od Olimpije do Olimpije
Poln samozavesti bo gotovo fant, ki ga bomo posebej pozorno opazovali tudi v naslednjem kolu. Proti drugouvrščeni Olimpiji, na neprijazni, pogojno rečeno zelenici v Stožicah.
»Da, zelo se pripravljamo tudi na nemogoče razmere. K sreči nam pomožno igrišče dobro služi. Pripravljeni smo na prilagajanje. Če igrišče ne bo dopuščalo domiselne igre, je vsa filozofija odveč. Dolge podaje naprej, brez modrovanja z žogo v avt, če bo to potrebno. Na vse bomo pripravljeni.«
In nekaj simbolike bo v tej tekmi. Proti Olimpiji je odigral zadnjo tekmo pred dolgo pavzo, zdaj ga čaka – spet Olimpija.
»O zelenih najraje sploh nočem razmišljati. Daleč od tega, da bi bili karkoli krivi za moje tegobe, a jih nimam v lepem spominu. Lahko pa ta črni spomin morda malo obarvam, z golom proti njim.« Ne bi bilo prvič. 4 je že dal zelenim, a vse v dresu Celja. Morda pa je napočil čas za prvega v rumenem dresu Brava. Bi mu ga privoščili. Od srca.
