Brat 23-letnega branilca Radomelj, Jon Gorenc Stankovič, je član izbrane vrste, ki si lahko po 24 letih zagotovi nastop na evropskem prvenstvu. Vsa družina Gorenc Stankovič je močno vpeta v nogomet. Tibor in Jon sta kariero zgradila pri Domžalah, kjer je njun oče Mile Stankovič že vrsto let trener. "Ne spomnim se natančno, kdaj sem začel z nogometom, vem le, da naju je z bratom oče hitro vpeljal v nogomet. Jaz sem začel s treniranjem celo v Ihanu, blizu Domžal. Oče naju je preko šolskih krožkov uvedel v Domžale, kjer sva se oba razvijala. Jaz sem v Domžalah končal mladinski staž, Jon pa je šel že kot mladinec v Borussio Dortmund," razlaga Tibor.
Mlajši od bratov Gorenc Stankovič je nato izkušnje v članskem nogometu nabiral pri Dobu, ki dobro sodeluje z rumeno družino, se nato vrnil v Domžale in okusil igranje med elito. Nato je pred tem poletjem, ko je postal član Radomlej, igral še za Ilirijo in vnovič za Dob, pri obeh klubih v drugi ligi. "V drugi ligi sem pri Dobu in Iliriji nabiral minute in izkušnje v članskem nogometu. Po dveh letih v Dobu me je Dejan Djuranović, takrat trener Domžal, povabil nazaj v Domžale. Vabilo sem sprejel, bil sem ga zelo vesel. V tistih dveh letih v Domžalah nisem bil zadovoljen z minutažo, sem pa hvaležen, da so mi pomagali, da sem se razvil kot igralec in kot oseba. Ker v prvi ligi nisem zbral dovolj minut, sem šel v drugo ligo. Najprej v Ilirijo, ki je sestavila odlično ekipo, s trenerjem Goranom Stankovićem smo se borili za vrh. Nažalost pa se zaradi težav v klubu ekipa ni obdržala. Nato pa sem šel v Dob, ker sem želel biti blizu doma. Še vedno študiram, razmišljam o tem, kaj bom delal po nogometni karieri in zato je bila to logična izbira. V pol leta pri Dobu sem dosegel pet golov in dve asistenci, kar je bila dobra statistika za moje igralno mesto. Sledili so pogovori z Radomljami, bil sem na preizkušnji, trener Oliver Bogatinov in športni direktor Grega Marinšek sta rekla, da bi rada, da ostanem in tako sem postal član mlinarjev," je svojo nogometno pot predstavil Tibor Gorenc Stankovič.
Vesel je, da je zdaj član stabilnega prvoligaša, ki vlaga v infrastrukturo in priložnost ponuja mladim nogometašem.
"Pomembno mi je, da sem blizu Ljubljane. Tudi infrastruktura je pomembna, v Radomljah gradijo pravi nogometni center. Same dobre stvari se tukaj dogajajo, klub se razvija, ekipa pa je zelo dobra, konkurenca je na vsakem igralnem mestu," razlaga branilec. V tej sezoni je nastopil na sedmih tekmah. "Hvaležen sem za vsako priložnost. Zavedam se, da je ekipa bila sestavljena že pred mojim prihodom. Čakam na svojo priložnost, delam, trudim se. Zadovoljen sem, priložnosti bodo že prišle," pristavi 23-letnik. Se spomni debija v prvi ligi? "Se. Bilo je za Domžale, pred tremi leti pod Djuranovićem. Po poškodbi Damjana Vukliševića mi je trener namenil 15 minut. Lep spomin. Je pa razlika med prvo in drugo ligo. Takrat še nisem bil pripravljen na prvo ligo, je bil kar preskok. Sem pa za vsako minuto med elito zelo hvaležen."
Ker so ga v preteklosti pestile poškodbe, je ob nogometu izbral študij, ki mu koristi tudi v športni karieri.
"Ni lahko usklajevati študija in nogometne kariere. Na Fakulteti za šport študiram kineziologijo. Žal se na faksu ne prilagajajo najbolj profesionalnim športnikom, a me žene želja, da končam študij. Počasi delam izpite, odločen pa sem, da končam študij, ker me to področje zelo zanima. Kot otrok sem imel veliko poškodb, s koleni sem imel težave, zato me je zanimalo, katere vaje moram delati, da skrbim za preventivo in katere, da se po poškodbi vrnem še močnejši. Moja ideja je bila, da bi lahko ljudem pomagal pri tem, kako se vrniti po poškodbah," pove Tibor Gorenc Stankovič.
Radomlje so po 15 odigranih tekmah v prvenstvu na sedmem mestu lestvice Prve lige Telemach, v šestnajstini finala pokala se bodo mlinarji ta teden pomerili s Fužinarjem. "Zagotovo bi si želeli še višje, ni pa velikih razlik med ekipami v spodnjem delu lestvice. Nismo bili zadovoljni, ko smo bili deveti, zagotovo sodimo višje. V pokalu smo uspeli premagati Bravo in Ljubljano, priložnost smo dobili igralci, ki manj igramo. Vesel sem, da tudi pokalna pot še ostaja odprta za nas," o dosedanjem delu sezone 23-letnik.
Tiborjev in Jonov oče Mile Stankovič v Domžalah trenutno vodi selekcijo do 15 let. "Ves čas nama z bratom daje kakšne pripombe, komentarje. Saj veste, kako je s starši. Vedno si želi, da bi bila še boljša, zato nama tudi daje nasvete. Vseskozi naju spodbuja. Pri kosilu je debata vedno nogomet," razlaga branilec, ki igra tudi na mestu zadnjega veznega.
Kako pogosto je Tibor v kontaktu z Jonom?
"Vseskozi sva v stiku. Velikokrat grem na tekmo v Gradec, blizu je, le dobro uro in pol vožnje stran. Tudi on gleda moje tekme in se nato pogovarjava, kaj kdo misli, izmenjujeva mnenja. Veliko mi pomeni, da tudi on posluša moje mnenje ter da me spoštuje. Čeprav ima malo boljši CV od mene, sva v deljenju mnenj enakovredna. Ponosen sem nanj, da ima takšno vlogo v Sturmu, da mu je uspelo tudi že na Otoku. Malokrat ima kakšen Slovenec v tujini takšno vlogo, kot jo ima on. Je kapetan oziroma podkapetan Sturma, ki ima neverjetno bazo navijačev. Navdušen sem, ko vidim, da je stadion v Gradcu poln že pred tekmo, da je navijaška tribuna nabita že pred ogrevanjem, pa da Jona ustavljajo na ulici, ga prepoznajo in se želijo fotografirati z njim. S svojo delavnostjo se je dokazal, ljudje ga cenijo, to si je zaslužil," je na brata ponosen Tibor Gorenc Stankovič.
Kdo je boljši v dvobojih ena na ena?
"Vseskozi sva se merila, tudi zdaj se, če je priložnost. Greva ven in žonglirava, se bockava. Ne vem, kdo je boljši, ker se ponavadi na koncu skregava in se borba konča, haha," se smeji Tiborju. Je tudi družino Gorenc Stankovič zajela reprezentančna nogometna evforija? "Sigurno. Mi samo čakamo, da dobijo to točko in si rezerviramo karte za Nemčijo."
