V bistvu ... Starejši sin je povedal še najboljše. Ne, ne samo najboljše. Povedal je – vse. »Tata, ti imaš res dobro službo. Gledaš tekme.« Sliši se skoraj prelepo. Pa ... Saj tudi je. Miha Gorela je rad špiker. Je tudi športni komentator, tako radijski kot televizijski. In, ja, je tudi radoživi sodelavec Navijaške cone.
»Košarka je res moj prvi šport,« brez kakršnega koli oklevanja takoj prizna, »a sem se hitro znašel v vlogi napovedovalca nogometnih tekem. Pomagalo je tudi to, da so me na Bonifiki lepo sprejeli. Sem pa nogomet seveda že prej spremljal.
Ko družina pade noter
Miha, tokrat bom seveda izjemoma tikal, saj sva nenazadnje sodelavca. Lagal pa bi, če bi rekel, da sem tole vprašal sam. Zato ti uvodoma predajam besedo o tvojih začetkih s špikerstvom.
»Moja prva tekma je bila košarkarska, UKK Koper je takrat igral v drugi ligi. Nekaj časa sem delal v domačem Košarkarskem klubu Portorož, kasneje pa v Areni Bonifika spremljal uspehe KK Primorska. Zelo dragocena izkušnja je iz leta 2013, takrat sem lahko iz prve vrste, z mikrofonom v roki spremljal domače evropsko prvenstvo v košarki.«
Se spomniš prve tekme, ki si jo kot špiker oddelal na Bonifiki?
»Iskreno? Veš, da ne, haha. Bila je pripravljalna. Prva uradna pa je bila ob povratku Kopra med prvoligaše. Saj tako dolgo nazaj tudi ni, tako da se spomnim, da sem imel precej proste roke, največ sem se posvetoval s sekretarjem kluba Matejem Pirjevcem. Tako ali tako pa sem imel že kar nekaj izkušenj iz košarke.«
Kako je sploh z referencami za nogometnega špikerja? Kako to postaneš?
»Če boš vprašal katerega koli špikerja pri nas, ti bo vsak rekel, da to seveda ni služba, zato pride spontano. In tako je bilo tudi pri meni. Vedno me je zanimalo, kako me ne bi, šport mi je zelo blizu. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj to počel. Sem pa Koper seveda že prej spremljal. Na tekme nisem hodil ravno pogosto, sem pa šel na kakšen derbi. Starejši sin je hitro pokazal zanimanje za šport, predvsem nogomet, in pogosteje sem začel zahajati na Bonifiko pravzaprav z njim.
Kabina, po kateri radi potolčemo
Kako je torej s tem, da je tvoja prva ljubezen košarka? Špikerstvo tam je povrhu čisto drugačno.
»Košarko sem aktivno igral tudi na članskem nivoju, kasneje se kar nekaj let ukvarjal s trenerstvom, bil tudi sodnik, vseskozi pa košarko podrobno spremljam v vlogi športnega komentatorja. Na nogometnih tekmah ni toliko svobode, čeprav velja, da smo spikerji v obeh primerih uradne osebe in se je temu primerno potrebno tudi obnašati. Na košarkarskih sedi delegat zelo blizu in te hitro opozori, če si dovoliš kakšen navijaški vložek, med nogometno tekmo v državnem prvenstvu pa poseganja v igro ni. Na evropskih tekmah pod okriljem UEFE recimo ni dovoljeno izpostaviti igralca, ki prejme karton, ker bi to lahko vplivalo na reakcijo navijačev.«
V ligi bereš kartone?
»Ja, jih.«
Špikerji se morda še najbolj razlikujete po tem, kje ste pozicionirani na stadionu. Na Bonifiki je spet svojevrstna specifika.
»Drži, ker sem nasproti glavne tribune v kabini. Če imamo tisto okno zaprto, potem je skoraj nepredušno in ne dobiš nobenega občutka o vzdušju na stadionu. Zato okno odpremo. Je pa tudi privilegij spremljati tekme na novinarskem stolpu, kjer imamo klimo, večkrat se k nam v neugodnih vremenskih razmerah zatečejo leteči reporterji, kontrolorji sojenja,... Vzdušje rad preverim, sploh pred tekmo, ker tako vidiš, če ti bodo sledili. Takrat ocenim, ali si bom ob golu Kopra privoščil še kaj več, povedal večkrat ime igralca in čakal, da navijači povedo priimek. Sicer pa ob golu zaigramo himno Kopra, rad vidim, da najprej dajo vsi ven čustva, šele nato sem na vrsti jaz.«
No, vsaj klopi za rezervne igralce in strokovni štab so blizu.
»So, ampak včasih četrti sodnik tako hitro umakne tablo z napisom za menjave ali za sodnikov dodatek, da kar pošteno potolčemo po šipi. In pokaže še enkrat, haha.«
Ko pade gol, se še DJ umiri
Letos je Koper edini primorski predstavnik, zato je vprašanje toliko bolj na mestu: kakšna je koprska publika v odnosu do vas?
»Uh, dobro vprašanje, ki terja premišljen odgovor. Če je stadion poln, je odziv seveda vedno dober. Mislim, da so me dobro sprejeli in mi radi sledijo. So pa koprski navijači dobri poznavalci nogometa.«
Kaj pa igralci?
»Haha, nekateri, se mi zdi, še ne vedo, kje točno sem med tekmo.«
Kako lahko kot špiker odstopate od predpisane formule?
»Hm. V praksi je težko skakati ven iz forme ali si dajati dušek. Zraven mene je Martin, naš didžej, oba zelo čustveno spremljava tekme, toda ko je treba naznaniti strelca, pa se malce umiriva. Jaz in didžej! Nekako, če že, je moj zaščitni znak, da rečem 'forza' in čakam, da gledalci zakličejo 'Koper'. Enako je z začetkom tekme, ko včasih gledalci to ponovijo tudi trikrat, kar stopnjujemo s samo glasnostjo. Med tekmo pa imaš pač zvezane roke glede tega, kaj lahko počneš.«
Obstanek, (skoraj) vreden kazni
In tudi, česa ne smeš početi. Ste šli kdaj predaleč s spodbujanjem domače ekipe?
»Imam že nekaj izkušenj in vem kje je meja, a obstaja ena izjema. V mislih imam povratno tekmo med Koprom in Krko za obstanek med prvoligaši. Trener Zoran Zeljković, Kaheem Parris, Luka Vešner Tičić in Luka Kambič so bili takrat kot drugoligaši na pragu senzacije. V 62. minuti je Krka vodila z 0-3 na Bonifiki, pa sem si rekel, da je potrebno nekaj narediti. Koper se je v nadaljevanju z dvema zadetkoma rešil izpada, delegat je v poročilo zapisal pripombe, v klubu pa so kar dobro sprejeli denarno kazen zaradi pretiranega navijaškega obnašanja uradnega napovedovalca.«
Spomnim se tiste tekme. Na koncu so vsi tekli na igrišče, kot da je Koper (drugič) osvojil naslov prvaka!
»Kakšen šok je bil, nič ni kazalo, da bo Koper skoraj na pragu izpada. Potem pa taka tekma. Noro!«
Kaj lahko še naredi špiker, morda pred začetkom ali med polčasom?
»Ni zdaj spet tako, da bi bili povsem omejeni. Nismo. Sam spadam med tiste, ki rad povem čim več v času, ki mi je na voljo. Omenimo dosežke mlajših selekcij, vpoklice v reprezentance, pozdravimo tudi naše veterane oziroma Društvo zaprašenih kopačk. In vedno povabim seveda tudi na naslednjo tekmo.«
Prevladujejo Primorci, jasno
Neločljiva s špikerjem pa je tudi glasba. Pri vas je toliko bolj specifična, ne?
»Glasno izbira Martin, v kar se ne vmešavam. Imava bolj ali manj standarden seznam komadov in že vrsto let so na njem naše navijaške himne, prevladujejo pa seveda primorske skladbe. Imamo pa tudi komade za igralce med ogrevanjem.«
Kako zanje? Izberejo jih sami?
»Ja, vprašali smo jih, kaj bi radi poslušali med ogrevanjem, ko na stadionu praktično še ni gledalcev. Prišli so s seznamom in večino, kar smo lahko, smo izpolnili. S tem so začeli v lanskem letu in se je kar prijelo.«
Miha, bi se strinjal, da pri nas velja bolj zadržan stil špikerjev, kar je, kot rečeno, povezano tudi s pravili?
»Smo bolj zadržani, to kar pogosto slišim, ja. Pravila so pač taka in jih moraš spoštovati, nekaj ustvarjati in čarati res ne moreš. Nimaš veliko manevrskega prostora. Vsak ima svoj slog, ampak večji je slog, bolj trčiš ob te meje. Sam rečem, kar pač lahko in pri tem bom vztrajal.«
Te zdaj več ljudi v Kopru pozna kot (prvi) glas Bonifike?
»Haha, ne vem, ne bi rekel.
