Športni pozdrav!
Tako (se) začne. Zdaj že znamenito. Ja, marsikaj v Kidričevem je zdaj že znamenitega. Se je kar nabralo. Od kolobocij Olimpije, padcev trenerjev po slavju domačih in še in še. Ampak med največjimi stalnicami je Srečko Vajdič. Že od leta 1997. Ja, šestindvajset let je že napovedovalec v Športnem parku Kidričevo. Tako dolgo, da je zdaj že na svoji tretji lokaciji na stadionu. Marsikaj se tudi spreminja, Aluminij je vmes postal stabilen prvoligaš, redno zna šokirati v pokalu (no, včasih, kot letos, tudi samega sebe), se vrniti v prvo ligo. Ampak stalnica je pa on. »Če za koga, bi najbrž zame res kar veljal naš slogan: klub naših src.«
Povod? Napredovanje v drugo ligo
Glas Srečka Vajdiča je v Kidričevem skoraj samoumeven. Kar ni samoumevno, je njegov naglas. Kot da... Ne bi bil od tu. »Haha, se sliši, ne?« se mu kar zasmeji med pogovorom. Vajdič se že kar lep čas vozi v domače Kidričevo iz celjskih koncev, kjer je našel svoj drugi dom, sicer pa je zaposlen kot vodja skladišča v Žalcu. Če le lahko, tekme ne izpusti. Ne gostujoče, še manj domače. In to je njegova zgodba.
Se morda spomnite svoje prve tekme v vlogi napovedovalca?
»Tekme same ne, se pa spomnim priložnosti. Bilo je pred, hm, skoraj tridesetimi leti, ko je Aluminij iz tretje lige napredoval v 2. SNL (1997/98, op. a.). Napovedovalec sem postal posledično prav zaradi napredovanja kluba, s katerim sem sam rastel gor vse od leta 1969, ko mi je bilo osem let, v klubu pa sem opravljal številne vloge: od igralca do trenerja kadetov in klubskega delavca. No, ker je bil tedaj pogoj za 2. SNL tudi napovedovalec, je vloga pripadla meni.«
Ste se sami javili ali so vam določili, da ste se javili?
»Haha, ne, nekak je prišlo pač name, tako da sem se v bistvu javil. Tudi zato, ker so mi bili napovedovalci še kot otroku zelo všeč.«
Se sliši, ne?
Referenc in izkušenj tedaj najbrž niste imeli, ne?
»Kje pa, čeprav moram priznati, da tudi treme nisem imel, ker sem rad nastopal še v osnovni šoli, ko smo recimo deklamirali na proslavah. Premagati moraš začetniško tremo, poleg tega pa sem v Kidričevem živel vse od rojstva pa do svojega 35. leta, ko me je življenjska pot odpeljala proti Celju. Ampak kljub selitvi tekme redno obiskujem, no, napovedujem.«
Priznam, nikdar vas še nisem upal vprašati, od kod ta ščepec savinjskega dialekta.
»Haha, se sliši, ne? No, zanimivo, v teh koncih, kjer sem sedaj, pa pravijo, kako se še vedno sliši moje kidričevsko narečje. Nekako se moja izgovarjava 'lomi' že 25 let.«
Torej selitev ni odnesla ljubezni do domačega kraja?
»Ah, kje pa, izpad iz pokala, kot je bil letošnji proti Zavrču že takoj na prvi stopnički, te prizadene toliko bolj.«
Selitev že dvakrat
Zdaj ima Športni park Kidričevo po izgradnji tribune tudi posebno kabino. Kje pa ste komentirali na začetku?
»Ko sem začenjal, sem napovedoval v tem prostoru, kjer igralci odhajajo iz slačilnic. Tam, kjer je zdaj živa meja, so bila nekdaj drevesa in od tam sem sprva napovedoval.«
Em, že tako se recimo iz novinarske tribune ne vidi idealno, ampak za golom pa se je najbrž videlo še manj?
»Malo nerodno je res bilo, vsekakor bolj kot kasneje, ko smo napovedali iz novega prostora, zgrajenega nad slačilnicami. Še vedno smo bili za golom, ampak tam je bil res dober pregled. Zdaj pa sem, kot ste rekli, v kabini, tam bolj v kotu tribune. Ne da bi jamral, ampak upal sem, da bo kabina bolj na sredini, poleg tega pa se od stekla kar blešči in včasih vsega ne vidim tako dobro. Zato sem se znašel in sem povezan z osebjem, ki skrbi za medicinska nosila, pa mi oni kar po walkie talkieju javijo, kdo bo vstopil, kako dolg bo sodnikov podaljšek ipd. Upam, da se bo tudi mesto za napovedovalca premaknilo na tisto stran, kjer so klopi. Ker četrti sodnik signalizacijo zdaj obrača zlasti za kamere, manj pa zame. Ampak saj se znajdem.«
Kot da ne bi bili doma
Tudi za napovedovalce so seveda določeni predpisi, kaj se (ne) sme. Ampak tudi znotraj teh pravil so špikerji, ki si dovolijo malo več. Kam spadate vi?
»Pri nas je predvsem odvisno od same tekme. In tekmeca. Če pridejo Olimpija, Maribor, Mura, recimo, se malo bolj obširno razgovorim, ostale tekme pa so seveda odvisne bolj od protokola, ko se držiš predstavitve igralcev in strelcev. Poskušam pa se prilagjaati, ker mislim, da se pri nas zelo pozna, koliko gledalcev je na stadionu. Kidričevo nima svoje navijaške skupine, včasih je celo občutek, da smo bolj v gosteh kot doma. Ampak (tudi) napovedovalec lahko ta občutek pomaga spremeniti.«
Sicer preprosto (pod)vprašanje, ampak – kako?
»Jaz pravim tako: pohvale vredno je, ko je komentiranje na nivoju in ni pristranskosti. Kajti s klubom hodim tudi na gostovanja in sem doživel že marsikaj. Nazadnje recimo poleti v dodatnih kvalifikacijah v Novi Gorici, ko sem bil zelo razočaran. Precej pestro je tudi v 2. SNL, kot smo spoznali lani, zato pa je v Prvi ligi Telemach toliko bolj poudarek na domačem moštvu.«
Kje pa je (notranja, osebna) meja za napovedovalca?
»Meja je, vsaj zame, odvisna že od števila obiskovalcev. Ker publika je tista, ki jo lahko napovedovalec dvigne.«
In obratno, vsaj pri vas se zdi, ko Aluminij zabije, sploh kakemu višje rangiranemu klubu, da si date duška in ljudje pritegnejo z vami.
»Ja, ko da Aluminij gol, se vživim, kako se vendar ne bi! Ko da gol gostujoča ekipa, se seveda ne vživiš, vendar napovedovalec lahko vendarle izkaže pripadnost na dostojen način, ko gre za tvoje moštvo. Nikoli pa, jasno, ne moreš biti tako glasen, ko da nasprotnik gol!«
Nagovor in glasba
Kakšen pa je vaš stil? Kako bi ga opisali?
»Vodijo me predvsem izkušnje, ker vem, kdaj se lahko vživim. In zakaj. Ker sem, kot rečem, 'aluminijaš'. Sicer pa skušam biti maksimalno objektiven. In mislim, da mi uspeva, ker sem dobil pohvale tudi od gostujočih navijačev. Sicer pa sem morda znan po svojem nagovoru 'športni pozdrav igralcem, strokovnemu vodstvu in navijačem'.«
Imate morda kaj stika in izmenjav z ostalimi napovedovalci iz stadionov v Prvi ligi Telemach?
»Ne, nekih stikov nimam(o).«
Moram vprašati: kako vam je všeč vzdevek »šumari«?
»Ah, saj ne gre za 'všeč'. Tega sem pa vajen še od malih nog, 'šumar' poslušam že vse od otroštva, kar so nam nadeli zlasti zaradi rivalstva s ptujsko Dravo. No, saj jim nismo ostali dolžni: oni nam 'šumari', mi njim 'uličarji'.«
In še glasba, ki je v Kidričevem res eklektična, raznolika, nab(r)ita. Čigav izbor je?
»Moj, haha. Saj vem, da bi današnje generacije zlasti nogometašev najbrž zavrteli kaj drugega, ampak mislim, da je malo trši rock še vedno ustrezen tako za ogrevanje igralcev, še bolj pa za navijače.«
Kaj pa himna kluba? Vam je všeč?*
»Saj sem pripadnik nove, posodobljene himne, ampak še vedno bo 'moja' tista... (Zapoje) 'smo navijači, pravi bahači, za Aluminij navijači'.«
