Iz Celja v Ljubljano
Ne, ni Ljubljančan. Alen Hodžić prihaja iz Štor. Tam je bil lani poleti razglašen celo za Štorovčana meseca junija. Sicer pa se ga novinarji dobro spomnimo še iz časov pred Bravom; ko je služboval v NK Celje. 3 sezone je tam vodil službo za stike z javnostjo. Tudi v sanjski sezoni, ko so Celjani leta 2020 postali državni prvaki.
»Rad se pošalim, da sem edini v več kot 100 let dolgi zgodovini kluba, ki je na tem delovnem mestu klubu pomagal do zgodovinskega uspeha. Matjaž Krajnik, denimo, ki zdaj za medije skrbi na NZS, se iz svojih celjskih časov lahko pohvali zgolj s pokalnim naslovom.«
A vsaka zgodba se enkrat konča. Celje je doživelo spremembe, mnogi so klub zapustili, tudi Alen Hodžić.
»Hitro po tistem me je poklical novinarski kolega Mitja Hozjan, ki službuje v Bravu. Če bi prišel, je vprašal. Za uradnega napovedovalca. Nisem veliko okleval. Prva stvar, ki so mi jo povedali ob prihodu na delovno mesto v Ljubljani, je bila, da Spodnja Šiška ne obstaja. In da je zgolj Šiška. Ter da so lokalni prebivalci zelo alergični na to. In tega se še vedno držim.«
Vsestranskemu športnemu poznavalcu in obrtno prekaljenemu napovedovalcu se ni bilo težko prilagoditi na kabino stadiona ŽAK. Nenazadnje, bilj je že uradni napovedovalec reprezentančnih tekem članskega moštva, ko je to prvič igralo v Ligi narodov. Veščin mu nikakor ne manjka.
»Uradni napovedovalec mora imeti rad nogomet, pravzaprav mora biti vanj že kar malo zaljubljen. In malce mora biti tudi nor. Ob zadetkih je pač potrebno kričati. Nadzorovano kričati, a vseeno. In zame pravijo, da sem res nor.«
Prekrasni trenutki v Bravu
Tretjo sezono je že uradni napovedovalec pri Ljubljančanih. Marsikaj je z njimi doživel. Tudi dan, ki ga ne bo nikdar pozabil.
»Na Bravu sem bil doslej najbolj vesel lani na polfinalnem pokalnem obračunu proti Domžalam. Slabe pol ure pred koncem smo zaostajali že z 2 : 0, nato izid izenačili, ko pa smo vsi čakali na podaljšek, je Gregor Bajde v sodnikovem dodatku dal gol za finale. Za prvi finale Brava. Kako sem se odzval takrat? Vedno se prepustim trenutku, energiji, ki se širi po kabini za napovedovalca. Seveda so me čustva odnesla, čudovit občutek je bil.«
Kasneje, v finalu v Celju, Bravo ni bil uspešen, Koper je bil boljši in dvignil pokal. In s Celjem je povezana tudi želja Alena Hodžića.
»Da bi bil uradni napovedovalec v Celju, na stadionu Z'dežele na odločilni tekmi pokalnega tekmovanja. Bravo v finalu, tekmec ni pomemben. In Bravo zmaga. To bi bil moj sanjski trenutek, če bi ga lahko izbral.«
Stiska na delovnem mestu
Z izkušnjami, kot jih ima on, z izkušnjami, s katerimi se v Prvi ligi za mikrofonom redko kdo lahko pohvali, se zaveda vseh pasti uradnega napovedovanja. Kakšne večje napake doslej še ni storil, z izjemo ene, kjer mi je nagajala višja sila.
»Jah, nočna mora. Zamudil sem na začetek srečanja. Na avtocesti je bila gneča, promet je povsem obstal. Prvi del mojega dela je takrat prevzel Mitja Hozjan, vodja stikov z javnostjo pri Bravu, zaključil pa sem seveda jaz.«
A se hitro spomni velike nevšečnosti, v katero je bil hočeš nočeš vpleten. Prav nič prijeten dogodek.
»Bil sem uradni napovedovalec na evropskem prvenstvu mlajših selekcij v rokometu v Celju. Na tekmi med Portugalsko in Španijo, gre za vedno vroč obračun, je mojster glasbe namesto španske zavrtel – katalonsko himno. Seveda je v hipu nastal škandal, Španci so ponoreli. Četudi ni šlo za mojo osebno napako, se je tudi mene dotaknila.«
