Kar je povedal čisto na koncu, je tisto, zaradi česar je Navijaška cona, kar, upamo, pravzaprav je. »Hvala, ker to je prvi tak intervju, hvala!« Ja, Mario Krstovski je svojevrsten lik. Pri 25. letih je zamenjal dovolj klubov, zdaj igra že v tretji državi za osmi klub, da ve, po kaj je prišel v Domžale. »Ko sem igral v Bosni in Hercegovini, sem spremljal slovensko ligo, vedel sem, da če prideš sem, imaš res odlične pogoje.«
Da, Krstovski je prišel letos poleti kot sedmi poletni novinec, ko je bil športni direktor še Senijad Ibričić in trener Simon Rožman. Drugi časi? Milo rečeno. »Prišel sem v klub, ki se je lani uvrstil v Evropo. In to potem, ko sem v Bosni igral v bitki za obstanek.« Ampak stvari so se v Domžalah hitro spremenile. Odšla sta tako Ibričić kot Rožman. Odšel pa je tudi zgornji del lestvice. »Če kaj, nam res manjkajo točke. Kar je toliko težje, ker trdim, da ni moštva, ki bi bilo toliko boljše od nas.«
Menjave? To je nogomet, pač.
Že prva, petkova tekma bo za vas pri vodilnem Celju. Najbrž dobro, da pride čimprej?
»Vedno povemo: vsaka tekma je pomembna in v vsako gremo res stoodstotno. Trener, ki povrhu Celje dobro pozna, ima zahteve. Te so jasne. Gremo na zmago. Čeprav imajo, vemo, Celjani dobro ekipo.«
Doslej ste za rumeno družino odigrali sedem ligaških tekem in še dve v neuspešni evropski epizodi. Sta Domžale in Slovenija to, kar ste pričakovali?
»Že ko sem igral v BiH, sem slišal same dobre stvari o slovenski ligi. Niti približno nisem dolgo premišljeval, ko sem dobil ponudbo iz Domžal. Vem, kako delajo. Vem, kako dobre pogoje ima Slovenija. Ko igraš še kje drugje, lahko primerjaš in zato sem si zelo želel prihoda v Domžale. Ja, ko sem prišel, sta bila tukaj Ibričić in Rožman, ampak takšen je nogomet. Prišel je novi trener, sam sem imel še poškodbo, ko sem si natrgal mišico in sem vmes manjkal. In ko prištejemo še, da nas je kar nekaj novih igralcev ... Vemo, moramo vedeti, da gre za proces. Vemo pa tudi, da imamo kvaliteto za zgornji del lestvice.«
Vse je šlo v rašlje
Ampak zaenkrat ste kar globoko v spodnjem delu. Kaj je razlog? Zakaj ni več točk?
»Ooo, to pa je dobro vprašanje, haha. Dobro pa zato, ker naj zveni že slišano, ampak res nimamo sreče. Zakaj? Gole, ki jih prejemamo, so evrogoli! Kdorkoli strelja na naš gol, gre v rašlje!«
Nazadnje Rui Pedro v soboto za Olimpijo.
»No, vidite. Tekma, za katero vam bomo vsi trdili, da je bilo nepošteno, da smo jo izgubili. Ampak naj jamramo? Ne, samo mi lahko vse to spremenimo in situacijo izboljšamo. Ko bomo povezali par zmag, bo samozavesti več kot dovolj. Že res, da sem novinec, ampak vidim, koliko kakovosti imamo. In, res, drugi niso (toliko) boljši! Na koncu si lahko rečeš samo: takšen je nogomet. Ne bo pa več teh evrogol v naš gol, ko bomo psihično bolj stabilni in konstantni.«
Mi? Še vedno uličarji
Mario, prihajate iz Severne Makedonije, odraščali ste v Vinici. Kaj je bil pri vas razlog za nogomet?
»Ah, to so še kraji, kjer ni posebnega razloga: vsi fantje smo na ulici nabijali žogo. Sem pa sam že na prvem treningu spoznal, kako zelo rad imam ta šport. Že pri petnajstih sem šel v Horizont pri Strumici, kjer sem zelo mlad že bil kos prvi ekipi.«
Zakaj, kaj vas je pognalo naprej?
»Načeloma bi se opisal za skromnega, ampak že pri kadetih sem izkočil, začel zabijati in se prebil do kadetske reprezentance, kar mi je še toliko bolj dalo vedeti, da sem na pravi poti. Sem pa še iz časov in okolja, kjer je bil velik vau, ko si zaigral za člansko ekipo.
Dobro, slabo in sanje
V domovini ste zaigrali za Horizont Turnovo, Akademijo Pandev, Rabotnički in Makedonijo, v Bosni in Hercegovini pa Zrinjski Mostar, Leotar Trebinje ter v lanski sezoni Slogo Meridian. Kar nekaj transferjev. Kaj ste se naučili?
»Drži, zamenjal sem že kar nekaj klubov in potem tudi vidiš, spoznaš marsikaj, kaj bi morda še lahko storil ali premislil. kaj bi si rekel, če bi bil mlajši? Uh, da bodo tako dobri kot slabi trenutki. Ampak ti moraš sanjati in verjeti. Saj ne rečem, ni mi spet tako zelo uspelo v nogometu, kaže pa moja pot, da sem šel v nove izzive, ko sem začutil, da jih potrebujem. Primerjava med ligami pokaže, da so razlike, na tebi pa je, da se prilagodiš in rasteš. Za Slogo sem lani v Bosni in Hercegovini zabil devet golov in prispeval pet podaj, kar je bilo dovolj, da me je poklical Senijad.«
In ste prišli k nam. Pogosto vprašamo, ampak ker nas res zanima: kakšna je slovenska liga?
»Boljša kot tam, kjer sem igral doslej, ker so pogoji tooooliko boljši za napredek. Veste, tudi skavtov je več na tekmah slovenske lige. Da ne omenjam, kako zelo dobre pogoje imajo mladi igralci. Ne da bi bil pokroviteljski, ampak res težko jamrajo. Ker to? Uh!«
Haha, ker imam samo enega?
Kako težko je dati gol v Sloveniji? Imate kakšno številko, s katero bi bili zadovoljni na koncu sezone?
»O, to me sprašujete zato, ker imam samo en gol do sedaj, haha? Hec, hec. Ni skrivnost, da je najtežje v nogometu zabiti gol. Če se obremenjuješ s cifro, nisi na igrišču pravi, hkrati pa ti kot napadalcu seveda ne more biti vseeno, če nimaš golov. Od tega ja živimo. Zato ... Če bi imel na koncu sezone prek deset golov, bi bilo super. Vsak napadalec bi najbrž podpisal dvomestno cifro. Sem pa sam že dooolgo napadalec, le na začetku so me trenerji še dajali na krilo.«
Ne morem pa ne vprašati za konec: zakaj niste oziroma kdaj boste v zgornjem delu lestvice?
»Ni ekipe, ki bi imela toliko več kvalitete, je pa res, da vsak lahko zmaga vsakoga. Smo v rezultatski krizi, bi pa sam rekel, da nas res mora malo pobožati sreča. In potem bo.«
