Najbrž bo nejevoljen, ko bo prebral, da smo ga opisali kot legendo. Čeprav je. Ne le Olimpije, s katero je bil kot nogometaš takoj po osamosvojitvi serijski državni prvak (nato takoj enkrat tudi z Gorico), kasneje pa je kot športni funkcionar soustvaril čudovito zgodbo v Domžalah, ki je bila v tistem obdobju pred vsemi v Sloveniji. Danes je poslovnež, vse tesneje pa je vpet tudi v zastopništvo igralcev. Med drugim je agent Svita Sešlarja in močno zaslužen za njegovo selitev iz Olimpije v Turčijo. V klub, ki je na dobri poti, da se uvrsti v prvo ligo. Sešlar je pred dnevi odločil tekmo mladih reprezentanc Slovenije in Avstrije in če se bodo vse jesenske zgodbe dobro razpletle, bo gotovo tudi del članske ekipe na evropskem prvenstvu prihodnje leto v Nemčiji.
Je bila ponudba turškega drugoligaša Eyüpsporja za Svita Sešlarja najboljša od vseh, ki si jih prejel?
V kompletu - da. Bila je finančno daleč najbolj bogata, a to pri meni nikdar ni najmočnejši argument. Bila je tudi najboljša v nogometnem smislu. Začutili smo veliko željo kluba, da ga pripelje, da bodo Turki znali izkoristiti in še bolj razviti njegove kvalitete. Začutili pa smo tudi, da bo Svit tam zadržal kontinuiteto igranja. Po tem, kar sem videl, slišal in začutil tam, sem prepričan, da je ta pot najboljša za njegov razvoj v naslednjih dveh letih.
Se noben turški prvoligaš ni zanj zanimal?
Se je. A nas te ponudbe niso zanimale, ko smo jih spoznali ker je šlo za drugačne zgodbe. V sodobnih nogometnih prestopih je veliko ljudi, ki si želijo v procesu sodelovati. Kar je včasih dobro, večkrat pa zelo slabo. In niso zgolj nogometni interesi tisti, ki vodijo te zgodbe. Zato je bila ponudba Eyüpsporja v kompletu daleč najboljša. Tudi v primerjavi z zanimivimi in zelo korektnimi ponudbami klubov z nam nekoliko bližjih nogometnih okolij.
Katerih, če ni skrivnost?
Bile so ponudbe iz Italije, Švice in Avstrije. Tudi iz Poljske in Azarbeijdžana. Vse ekip, ki redno nastopajo v evropskih tekmovanjih in igrajo pomembne vloge v svojih državah. Nekaj ponudb pa je bilo tudi “eksotičnih” z Bližnjega Vzhoda.
Samo Svit Sešlar se je v zadnjem prestopnem roku prodal iz Olimpije? Zakaj? Ker je najboljši?
Sigurno je to bil glavni razlog. Čeprav gleda lahko vsak človek enako sliko drugače, skozi svoje oči. In več stvari se mora ustrezno zložiti za uspešen prestop. Ne gre zgolj za to, da je igralec zelo kakovosten. Pri nas igra pomembno vlogo tudi tržni položaj lige, ki je vse prej kot odličen. Včasih je to “nepošteno” do igralca, do posameznega kluba. A tako je. Je pa tudi res, da je Olimpija odločno postavila svoje kriterije in ni bilo razprodaje igralcev. In menim, da je prav tako. Ter da smo bili v vsej zgodbi od začetka do konca enotni. To je zame vedno ključnega pomena. V vsem tem najdemo razloge, da je Svit Sešlar edini, ki je našel pot v tujino to poletje.
Katere so 3 najboljše lastnosti Svita Sešlarja?
Najkrajši odgovor bi bil njegova čista nogometna kvaliteta, njegova nogometna inteligenca in njegova ljubezen do igranja. Drugače pa mi je zelo všeč to vprašanje, ker pri nas je že kar folklora, žal tudi med strokovnjaki, da zelo radi govorimo o tistem, česa kdo nima. Mene pa to zelo moti. Kajti tudi pri Messiju lahko najdemo 3 stvari, ki mu v nogometnem smislu manjkajo. Naš športni prostor je v vseh pogledih majhen, z vseh strani omejen in pogosto se zgodi, da ne znamo razviti pravih igralcev, ne zgolj v nogometu. Meni so všeč igralci, ki so drugačni od drugih. Ki imajo drugačen izraz na obrazu, ko nogomet igrajo, ki drugače udarijo žogo, ki imajo kaj nogometno posebnega, in tudi če jim manjka kaj “nogometno modernega”.
Kako drugače udarijo žogo?
Pač drugače. Spet, to je moj pogled, ne pravim da je pravilen ali najboljši. Jaz to vidim, čutim. Rad uporabim prispodobo “če zna gledati desno in podati levo, je to osnova za kaj več”. Ste gledali tekmo zvezdnikov v Stožicah ob pomoči prizadetim ob poplavah? Tam sta, v nasprotju s številom ovacij s tribun drugim, seveda vsem po vrsti vrhunskim nogometašem, zame le dva drugače udarjala žogo: Seedorf in Boban. Tako to počne tudi Sešlar. Vse, kar sem prej naštel, on ima. On se igra na igrišču in enako bo, ko bo stopil stopničko višje. In to je vedno razlikovalo najboljše od zelo dobrih.
Greva zdaj po vrsti. Kako se proda igralec? Zazvoni tvoj telefon, neznana številka, ti se oglasiš, na drugi strani športni direktor kluba, ki reče, dober dan, gospod Protega, mi si želimo Sešlarja. To tako poteka?
Skoraj. Haha. Ne, to ne gre tako. Oziroma, praviloma ne gre tako. Agenti so danes bistveni del tega posla, pa če je to vsem nam všeč ali ne. Običajno ima klub agenta, ki naveže stik. So pa seveda tudi primeri, ko je kontakt neposreden s strani kluba.
Kako je bilo v vašem primeru … ?
V najinem primeru je to bilo res zanimivo. Drugače, ko sva že govorila o drugačnosti. Mogoče tudi zato. Ampak če si nekdo nekoga res močno želi, potem se lahko zgodi tudi tako. Bil sem na povratni tekmi Olimpije v Turčiji pri Galatasarayu. Preprosto sem imel občutek, da moram biti tam. Svit je odigral odlični tekmi proti Ludogorcu in Galatasarayu in to so tekme, ki imajo največjo težo. Na stadionu v Istanbulu sem potem srečal predsednika kluba in začela se je naša zgodba. Takole preprosto, ampak preproste zgodbe so najboljše. Predsednik začne: veš, mi si tega fanta resnično želimo. Jaz nazaj: hvala za zaupanje, ampak z vsem spoštovanjem druga liga, težko. Spet on: ampak mi bomo dali toliko denarja, da bo prišel. Mu odvrnem: prav, a mora biti tudi nogometno vrhunska zgodba. In sploh se najprej morate z Olimpijo dogovoriti. Koliko pa pričakujejo, vpraša. Za manj kot 2.5 milijona evrov vam ga sigurno ne dajo, sem rekel popolnoma prepričljivo in mirno. In resno. Nakar spet on: ni problema. In končam: prav, ko se z njimi dogovorite, takšen je pri meni red, se bomo pa še mi usedli in mi boste predstavili vizijo kluba in načrte s Sešlarjem. Koliko pa želi fant, vpraša. In rečem: tudi on ne bo poceni. Namenoma sem ceno še malce navil, a se je tudi s tem strinjal. Sva si dala roko in naslednji dan smo bili že na pol poti v Istanbul.
In to je to, posel je bil sklenjen?
Seveda ne. Potrebno je bilo uskladiti kar nekaj stvari, tako med kluboma kot med klubom in igralcem. Vse dati na papir na način, ki bo zadovoljil vse. Kakšnih 10 dni so trajala finančna usklajevanja, predvsem pa tudi dogovor o tem, da Svit odigra še tekmi proti Qarabagu. Olimpija je na tem vztrajala, tudi Svit si je to res močno želel. In vsa čast mu, ker je to gladko postavil pred dejstvo, da ima na mizi krasno ponudbo. Ki jo je z igranjem vsaj delno ogrozil. Ampak to je on. Rad igra, predvsem to. Kjerkoli. Tudi pred hišo. V tem času pa sva s Svitom opravila tudi pogovor s trenerjem Eyüpsporja Ardo Turanom, kar je bilo za nas ključnega pomena pri dokončni odločitvi. Pogovorili smo se seveda tudi v njegovem družinskem krogu, v prvi vrsti z očetom Simonom, nekdanjim reprezentantom, ki nogometne zadeve povsem razume, in smo se skupaj odločili, da je to projekt, ki nas zanima in ga bomo poskusili uresničiti.
In zdaj je posel sklenjen, Sešlar igra v Turčiji, kakšne so potem tvoje aktivnosti, obveznosti, dolžnosti agenta do njega?
Aktivnosti, obveznosti in dolžnosti so zame bolj pojmi povezani s poslovnim zadevami okoli njegovih pogodb. Odnos s Svitom in njegovo družino pa je nekaj čisto drugega. Predvsem velika odgovornost, ampak tudi prijateljstvo, iskrenost… Takšen odnos pa seveda pomeni redni kontakt z njim, pogovori. Heci, resne debate, kratke analize. Tudi obiski v živo, seveda. Še posebej sem pozoren, ko gre igralcu dobro. Takrat se ne sme ustaviti, tudi takrat potrebuje posebno, drugačno spodbudo.
Pokličeš kdaj tudi trenerja?
Če se le da, se temu izognem. Je pa dobro, da vsake toliko časa povprašaš o svojem igralcu, se pogovoriš o njegovem položaju v moštvu, njegovem obnašanju, morebitnih pomanjkljivostih, na katerih je potrebno delati. Je pa res, da so trenerji zelo različni. Nekateri želijo pogovor, nekateri ne, nekateri celo sami pokličejo. Pomembno je da jih razumeš kaj želijo in kaj spoštujejo. In se tega držiš.
Prestop Svita Sešlarja je bil vreden vsaj 2 milijona evrov. Se lahko iz slovenske lige igralca proda tudi za več denarja?
Lahko. A te številke so včasih zelo relativne. Visoka odškodnina nikakor ni zagotovilo, da bo kariera nogometaša uspešna. Moramo se zavedati omejitev vsake lige. Tudi naše. Klubi kupci pogledajo transferje kluba ki prodaja v preteklosti, ter razumljivo to želijo uporabiti in uveljaviti. Trg to diktira in pije vodo 99%. In nato se na tej osnovi postavijo cene. Spomnim se svojega primera, lanske prodaje Parrisa iz Kopra. Koper je postavil visoko ceno, se odločil, da ga ne spusti pod vrednostjo enega milijona, kupci pa so debelo gledali. Ker dotlej noben igralec iz Kopra ni šel za več kot 500 tisoč evrov. A klub in mi smo bili prepričani, da je to prava vrednost Jamajčana. Tudi enkrat samkrat nismo delali pritiska odhoda pod dogovorjenim minimalnim zneskom, čeprav so igralca želeli klubi kot so bili Basel, Rapid, St Ettiene, Dinamo Zagreb, Crvena Zvezda, ki pa so vsi po vrsti bili pripravljeni odšteti okoli pol miljona evrov. In na koncu je odšel za rekordno odškodnino za klub z Obale.
Gredo torej naši igralci v tujino tudi pod ceno?
Ponavljam, naša liga je skromno vrednotena. In motite se, če verjamete, da se za naše najboljše igralce tuji klubi blazno tepejo. Takšno je pač realno stanje. In za večino slovenskih klubov je pol milijona lahko zelo lepa številka. Konec koncev za ta denar svoje igralce prodajajo resni klubi iz Norveške ali Avstrije. In dejstvo je, da so naši klubi ki so imeli sposoben vodstveni kader, to razumeli in dobro tržili. Vendarle je potrebno kdaj tudi odločno reči ne, ko je potrebno.
Reči ne… to ni lahko v teh neprijaznih finančnih časih.
Ni, a se tudi to da. Če bi bil management kluba preprosta stvar, bi bilo pri nas veliko uspešnih zgodb, kajneda ? Sploh če verjameš v kvaliteto igralca in ga znaš pravilno ovrednotiti in predvsem razviti. Recimo, ko je pred slabimi 20-imi leti iz Domžal odhajal Dalibor Stevanović. Hej, pred dvajsetimi že. Mi smo postavili ceno 1 milijon evrov. 1 milijon za igralca iz kluba, ki je dve leti pred tem igral drugo slovensko ligo. A smo naredili zgodbo, stali za njo in vztrajali pri tej številki. In jo na koncu dobili. In potem je bilo naprej že lažje. Seveda vse pod pogojem, da ima igralec pravo kakovost. Stevanović jo je vsekakor imel in iz Domžal odšel v Španijo. In za njim Ilić, pa Ljubljankić. Materiala smo imeli in vedno imamo, samo prepoznati ga je treba. Ja, videti pravilno, to je ključ. Tudi takrat in predvsem takrat ko morda ni vsem to očitno.
