Že Celje je postavilo svojevrsten rekord. Kolikor smo uspeli preveriti, še noben klub ni zamenjal trenerja tik pred začetkom nove sezone. Le par dni prej. Roman Pilipčuk je po eni sezoni, ko je grofe naposled spravil tik pod vrh, odšel 18. julija. V torek. V četrtek je nato le bil imenovan Albert Riera. In v nedeljo so Celjani že odigrali prvo tekmo v Kidričevem, ko so proti Aluminiju komaj izvlekli točko (2:2)
Pa to celo ni edini »rekord«, ki ga postavlja letošnja, 32. sezona prve lige na Slovenskem. Ne, niti ko gre za trenerje. Po svoje je trenerski poklic v Sloveniji zdaj dokaj varen, so pa seveda sezone, klubi ter vodje klubov, ki podirajo svojevrstne rekorde. Miran Vuk je denimo v sezoni 2015/16 od avgusta do novembra opravil kar pet trenerskih menjav v Zavrču, Milan Mandarić pa v Olimpiji kar štiri od junija do septembra 2018.
Najprej Rožman ...
Če smo lani, ko je v prvem delu sezone le Maribor opravil menjavo, pomislili, da bo tako tudi letos, smo se ušteli. Zelo. In se spomnili na kar nekaj pestrih avgustov in, ja, celo julijev.
Že po 2. krogu letošnje sezone, po katerem je resda sledil zaradi ujme preložen 3. krog, sta se poslovila kar dva trenerja. Kar je rekord desetletja. Še nikdar se od 2013 ni zgodilo, da bi po vsega dveh odigranih krogih odšla kar dva trenerja. Povrhu sta prvo tekmo odigrala celo med seboj. Najprej je v Domžalah šokiral Simon Rožman, ko je skupaj s športnim direktorjem Senijadom Ibričićem odšel v Sarajevo, čeprav sta oba v klub prišla poletje prej z občutkom, da bosta začela pisati staro zgodbo na novo. Domžale so tedaj imele po preobratu pri Muri (2:3) in remiju z Bravom (1:1) zelo solidne štiri točke, ampak skelel je zlasti boleč ekspresen poraz po izpadu iz Evrope proti malteškemu Balzanu.
Ibričić in Rožman sta praktično brez besed odšla v Sarajevo, ki zaenkrat v prvenstvu Bosne in Hercegovine sicer vodi. Rožman je Domžale vodil drugič, prišel je poleti 2022 po prav tako kratkem povratku v Celje, Ibričić pa je po koncu sezone 2021/22 slavnostno oblekel suknjič športnega direktorja.
... Nato še Dejan Grabić
Morda še bolj nenavadna poteza je bila pri Muri. Že prva, ko so naposled po 45 tekmah zamenjali Damirja Čontalo, naslednika Anteja Šimundže, ki je vodil črno-bele koledarsko leto (december 2021 – februar 2023), je bila časovno izstopajoča. Kakor da bi se čakalo, kdaj bodo zamenjali vodjo stroke in pripeljali Dejana Grabića, ki je pred tem imel najdaljši staž v ligi, saj je Bravo pred štirimi sezonami pripeljal v prvo ligo.
Ampak Grabiću se selitev kljub obetavni karieri, ko je Bravo spravil v finale pokala in ga vedno gladko ohranjal v prvi ligi, na Fazaneriji ni obrestovala. Resda je spomladi ukanil Maribor in Olimpijo v Prekmurju, toda Mura se ni uvrstila v Evropo, v sezono pa je krenila s porazom po vodstvu proti že omenjenim Domžalam (2:3), nato pa v Celju slišala odmevno in bolečo petardo (5:0), ko so se tudi nekdanji muraši silovito razigrali.
Mura je po preloženem 3. krogu nato le povlekla potezo in Grabića odslovila, tako da je začasno moštvo prevzel Darjan Slavic. Nekdanji nogometaš Mure je najprej vnovčil šok terapijo z zmago na Bonifiki pri Kopru (1:3), a že domača tekma z Radomljami (0:2), minimalna zmaga pri Aluminiju (0:1) ter še en domači poraz z Olimpijo (1:3) so očitno bili odločilni, da so se med septembrskim reprezentančnim premorom odločili za menjavo in pripeljali Vladimirja Vermezovića.
Vedno menja trenerja vsaj polovica
Tako so Celje pred sezono ter Domžale in Mura med njo že zelo zgodaj zamenjali trenerje. Preverili smo, ali je to rekordno število zgodnjih menjav. In to v ligi, kjer po dostopnih podatkih klubi sicer precej pogosto menjavajo trenerje. V zadnjih desetih sezonah je vedno menjala trenerja vsaj polovica klubov. Ja, vsaj pet. Kar dvakrat se je zgodilo, da zgolj dva kluba nista zamenjala trenerja (2021/22: Bravo, Koper in 2016/17: Maribor, Domžale). Po številu pa sta rekorda iz sezone 2020/21 in 2016/17, ko se je zgodilo kar sedemnajst trenerskih menjav.
Klubi se sicer v zadnjih sezonah res najpogosteje za menjave odločajo poleti ali pa po koncu jesenskega dela. Se pa zgodijo tudi zelo zgodnje menjave. Tako se je zgodilo prav v minuli sezoni, ko je že 15. avgusta moral oditi Radovan Karanović, pa čeprav je še maja vijoličaste popeljal do šestnajstega naslova prvakov, na klopi Maribora pa je bil 39 tekem, ko je z najprej dobrimi rezultati podaljševal svoj status iz začasnega v stalnega trenerja. Ampak po neslavnih rekordih in mukah v Evropi (število zaporednih porazov, število krogov na zadnjem mestu) je moral oditi in Damir Krznar je prišel še precej pred prvim šolskim dnem. Četudi Maribor ne slovi ravno po hitrih menjavah, ni to edina avgustovska menjava iz minulega desetletja. Še zdaleč ne.
Vsi Vanolijevi avgusti
Prav pred desetletjem sta se v avgustu zgodili prav tako dve menjavi, ko je Stefan Mojsilović na sedmem mestu (pet remijev) naposled 18. avgusta 2013 le zapustil Domžale in mesto predal rosno mlademu Luki Elsnerju, v Krki pa so se pet dni kasneje prav tako odločili, da bo Borivoje Lučić mesto predal začasnemu vodji Aleksandru Bracoviću (novembra je sicer prišel Adnan Zildžovič). Domžale so z Elsnerjem končale na šestem mestu, Krka pa je po odpadlih dodatnih kvalifikacijah obstala v ligi, a se je tudi Zildžović moral posloviti, ko je prišel poleti nato Miloš Rus.
Na avgust zagotovo nima najlepših spominov Rodolfo Vanoli. Niti malo. Čeprav je z Olimpijo seveda končal na prvem mestu sezone 2015/16, je vse tri avguste zaključil svoje trenerske epizode in tako postal rekorder desetletja. V svoji prvi koprski sezoni (od treh) je po 72 tekmah (od junija 2012) moral oditi 28. avgusta 2014, čeprav so bili kanarčki na petem mestu, prišel pa je Alen Ščulac. Vanoli se je na Bonifiko nato vrnil že aprila, osvojil s Koprom pokal, se uvrstil v Evropo, kjer je doma ugnal Hajduk, a nato visoko izgubil na Poljudu, toda po negotovem začetku v prvenstvu že 1. septembra odšel po osmem mestu, kjer je Koper pristal po porazu na domačem derbiju z Gorico (1:3).
V pestri sezoni, prvi za Milana Mandarića, je nato aprila prevzel Olimpijo in z njo osvojil naslov prvaka, ampak po bizarno napetem izpadu s Trenčinom in dveh zaporednih domačih porazih v ligi moral zapustiti Stožice na zadnji avgustovski dan 2016, čeprav so bili zmaji tik pod vrhom.
Šimundža. Solomun. Rožman.
Rekordni avgust je bil sicer v že navedeni sezoni 2015/16, ko so se poslovili kar trije. Ante Šimundža se je kljub ligi prvakov in prezimitvi v Evropi moral 17. avgusta posloviti po derbiju, ki ga je Maribor doma izgubil z 0:3 in padel na tretje mesto. Dva dni kasneje se je v Zavrču za menjavo – prvo od kar štirih tisto sezono! – odločil tudi Miran Vuk, ko je Ivico Solomuna zamenjal s Slavkom Matićem, po odlični prvi sezoni pa je z avgustom 2015 svojo (prvo) epizodo v Celju končal Simon Rožman, ko so grofje bili na zadnjem mestu. Skoraj bi lahko vnovič prišteli Vanolija, ki je odšel na prvi septembrski dan iz Kopra, ko se je vrnil Nedžad Okčić.
Sezono zatem (2016/17), ki si deli prvo mesto po številu trenerskih menjav,v zadnjem desetletju, sta se prav tako zgodila dva odmevna odhoda. Prvi je bil na vrsti v Domžalah, ko je naposled Luka Elsner predal mesto Simonu Rožmanu in odšel v Olimpijo, kjer je zamenjal – Rodolfa Vanolja.
2017 nič, potem pa Mandarić
Po umirjeni sezoni 2017/18, ko ni bilo edinkrat nobene menjave v avgustu in ko so bile med sezono vsega štiri menjave, a zato vse v prvem delu sezone (septembra je Tomaža Petroviča v Celju zamenjal Dušan Kosić, Tonči Žlogar pa je v Kranju prepustil mesto Siniši Brkiču), peta in šesta pa pred začetkom nove, je sledilo pestro poletje 2018. O, ja.
Svojevrsten rekord je kakopak postavila Olimpija, ko je poleti 2018 zamenjala kar tri trenerje od 31. julija do 3. septembra. V praktično mesecu dni, torej. V bisvu pa štiri, če prištejemo še odhod Igorja Bišćana po dvojni kroni. Prvi je sedel na klop Ilija Stolica, a vsega za pet tekem oziroma le za dve v prvensvu, ko so zmaji izgubili pri Gorici in remizirali s Krškim. Sledil je Aleksandar Linta, ki je v ligi iztržil zmago (Triglav 0:4), remi (Celje 2:2) in poraz (Maribor 0:3) ter po izločitvi Helsinkov nato izpadel proti Spartaku v boju za ligo Evropa. Tako je za tri tekme vskočil – kdo pa drug – Safet Hadžić, preden se je Milan Mandarić zgodaj septembra odločil za Zorana Barišića, ki kljub dobremu nizu (15 tekem, 9 zmag, 5 remijev, 1 poraz) ni preživel kanonade v »šumi«, ko je Aluminij slavil s kar 6:1. Nato je za osem tekem priložnost dobil Robert Pevnik, nakar se je znova že v aprilu vrnil – Safet Hadžič.
Sulejmanovićov julijski rekord
Zelo redke so julijske menjave, ko se prvenstvo zdaj že lep čas z redko koronsko izjemo praviloma tudi začne. Ampak julijski rez je v poletju 2019 izkusil Almir Sulejmanović, ko še nihče ni mogel slutiti, da bo Rudar Velenje povrhu v koronski sezoni izpadel iz prve lige kot prvi po jadran Dekanih brez ene same zmage. Sulejmanović je knape prevzel spomladi in osvojil solidno sedmo mesto. Štart v novo sezono ni bil idealen, ni pa bil niti pretirano slab: domača remija z Domžalami (2:2) in Mariborom (1:1) sta obetala dovolj, a je sledil poraz pri Triglavu (3:2) in Sulejmanović je moral oditi še pred avgustom, nato pa pristal že septembra pri Tabor Sežani, od koder je odšel Andrej Razdrh.
Da rad menja v avgustu, pa je Maribor pokazal že takoj po (prvi) koronski sezoni, ko je Sergej Jakirović moral 29. avgusta 2020 oditi po šokantnem izpadu vijoličastih proti Coleraineu, tako da je vijoličaste v novi sezoni vodil zgolj v prvem krogu, ko je v Ljudskem vrtu gladko padel Aluminij (3:0). To najbrž ostaja rekord lige. ena tekma, ena zmaga in – slovo. Ampak Evropa je pač Evropa. Maribor je nato čez dve leti zgodbo ponovil, ko je, kot rečeno, moral oditi Radovan Karanović, še pred tem pa je Ljudski vrt septembra 2021 moral zapustiti Simon Rožman.
Pestro in vroče tudi pred 2013
In avgusti pred tem? Kolikor smo izbrskali, so bili avgusti nasploh precej pestri. Tako so leta 2012 morali oditi kar trije: Milan Đuričić iz Rudarja, Franc Cifer kot začasni trener iz Mure ter Ermin Šiljak iz Olimpije. Avgusta 2011 je bilo prav tako pestro, ko sta morala oditi Vlado Badžim iz zadnjeuvrščenega Kopra ter Robert Pevnik po mukah z Muro. Še leto pred tem septembra nista dočakala Vjekoslav Lokica pri zadnjeuvščenem Primorju ter Safet Hadžić pri predzadnji Olimpiji, ki je menjala Branka Oblaka že avgusta prej, torej leta 2009. Po redki izjemi, ko očitno avgusta 2008 ni bilo menjav, je bilo toliko bolj pestro leta 2007, ko so menjali v Dravi (Dražen Besek), Nafti (Milko Đurovski) in Mariboru (Marijan Pušnik).
