Na tisti strani pri tribuni so poskušali vse. Risali, merili, popravljali. Zaman. Ni šlo, še vedno je bilo poševno. In, še huje, cela liga je govorila, da je poševno. »Res je, avt linija na tisti strani ni bila povsem ravna. Ne zato, ker bi naši vlekli črto poševno ali ker ne bi znali. Ah, kje. Viselo je, ker igrišče ni bilo povsem ravno.« Na drugi strani je bil pa potok. Odrešilni potok. Struga, kamor se je nabilo žogo v časih, ko si po žogo še šel kar sam.
Časi, ko avtmigecev pač ni bilo. Vsaj ne dovolj. Časi, ko si žogo nabil z zavedanjem, koliko minut se pridobi, časi, ko še ni bilo sodnikovega dodatka. »Saj vem, kaj pravijo: Rogaška in Naklo. Da smo imeli najslabši igrišči. Ampak v Rogaški smo imeli dobro igrišče. No ... Do prvega dežja. Potem pa ne kaj dosti slabšega kot marsikje drugje. O, saj sem tudi za Bežigradom igral v konkretnem blatu!«
Poslovilni gol, poslovilna gajba piva
To so bili časi. Časi, ko so igralci sami moledovali klub, če bi kupili malenkost boljše žoge. Časi, ko se pač še ni igralo z enotno žogo. Časi, ko je zmaga že in še dolgo štela le dve točki. Časi, ko je Rogaška Slatina imela prvoligaša. In to kar dve sezoni.
Časi, ko je največ nastopov za Steklar zbral Primož Kidrič.
Tisti nekdanji košarkar, ki je prvi pravi nogometni trening opravil pri šestnajstih (!) letih. In tisti nekdanji krilni napadalec, ki je zabil zadnji gol za Steklar v prvi ligi. Na Viču. Za omilitev poraza za krepki izpad. Na tekmi, kjer je za Svobodo zabil dva komada Dušan Poljanšek. Pri 37. letih. Na poslovni tekmi. »Gajbo piva je pa Dušan prinesel že pred tekmo,« se smeji danes 53-letni Kidrič. Oče visokoraslega Roka Kidriča, ki ni le višji za 13 centimetrov, ampak je očeta namahal tako v številu tekem v prvi ligi (101) kot golov (20) v dresu Aluminija, Olimpije in Brava. In športni navdušenec, ki je tudi v živo spremljal, kako se je Rogaška prebila do Prve lige Telemach.
»Imaaaamooo jiiiiih«
Žoga se je odbila naravnost pred njim. V Šiški. Debelih trideset metrov od gola. Pa je pač pomeril. Eurospekter Ljubljana je vodil tako ali tako že s 3:0. In bil je še prvi polčas. Zakaj pa ne? Kaj pa imaš za izgubiti? Pri 3:0 za domače, ti pa gost? Nič. No, skoraj nič. »To je bil moj najbrž res najlepši gol. Bam! Takšen gol, da sem verjel. Kdo ne bi, po takšnem golu?! Znižal sem na 3:1, okej, do polčasa so oni še celo povišali na 4:1. Ampak sem verjel. Res sem. Imamo jih! Imaaamoooo!«
Kakšni časi, kakšna romantika, kakšen optimizem. Steklar, prvoligaš iz Rogaške Slatine, ki je nastal leta 1946, je tisto tekmo v Šiški izgubil. In to ... Grdo. 9:2. Če ne bi Olimpija tri kroge kasneje sesula Jadran Dekane z 12:0, bi to (p)ostal (ne)slavni rekord sezone. Ampak že naslednji krog je doma Steklar storil Mariboru, kar je pred tem že kasnejši prvakinji Olimpiji. Iz Slatine se pač točk ni redno odnašalo. Ah, kje.
Kjerkoli bi pravzaprav Primož Kidrič začel (svojo) zgodbo o dveh sezonah Steklarja med prvoligaši, bi se bralo kot roman, ki bi moral postati film. Še dolgo bo imel največ nastopov za prvoligaša iz Rogaške Slatine: 69 tekem in 9 golov. »Okej, nimam največ minut, Ibrahim Neskić jih ima za en polčas več. Mojih devet golov? Premalo, škoda, več bi jih moral zabiti! Sem pa zabil zadnji gol za Steklar v prvi ligi, to pa.« Ta rekord bo padel kmalu, ko bo Rogaška Slatina resda z drugim, novim klubom Rogaška, ki je nastala po propadu Steklarja leta 1999, z novo sezono spet imela prvoligaša. Po točno tridesetih letih bo prva liga torej spet prišla v Slatino.
Treningi? Samo popoldan
Ko iščemo sogovornike iz devetdesetih, tistih pisanih nogometnih časov, ki pa so bolj skromno popisani, kaj šele skrbno zabeleženi s kamero, ne najdemo velikokrat koga s tako slikovitim in doživetim ter dobrovoljnim spominom. Ker saj za to je šlo. Predvsem za dobro voljo. »Kaj naj vam rečem, saj tudi vi najbrž veste, kakšni časi so bili. Kopačke smo si sami kupili, za žogo sem sam rekel, če bi kupili kakšno boljšo, pa ni bilo denarja. Ker to je bil še čas, ko je vsak klub igral s svojo žogo. Ne tako kot danes, ko so enotne žoge, ah, kje. V ponedeljek recimo zaradi premora nismo imeli treninga, ker smo počivali. V torek smo šli laufat na bližnji breg, sicer pa smo treninge imeli vselej le popoldan. Zakaj? Zakaj mislite! Ker smo vsi imeli službe!«
Svojo zgodbo začne tako, da je začel s – košarko. V domačem Šmarju pri Jelšah pač fuzbal ni bil glavni. Nak. Košarka. Ampak vleklo ga je v žogobrc in tako je šele pri šestnajstih imel prvi pravi nogometni trening. Samo, samo, saaamo malo. Šestnajstih?! »Ja, takšni časi so bili, saj vam pravim.« Pisalo se je leto 1984 in Kidrič je že tedaj vedel, da ga zanima bolj ali manj le napad. Postavili so ga na desno krilo, čeprav je bila njegova osnovna naloga vseeno bolj v sredini. »Ampak to so bili bolj časi 'po potrebi'.«
Bili smo (skoraj) sami domači fantje
Takoj zatem je potrdil, kar je denimo rekel za Navijaško cono že Miloš Breznikar, tretji najboljši strelec krstne sezone. »Sem bral vaš pogovor z Milošem in vse, kar je rekel, drži. Če se je žoga napila vode, je bila kot medicinka.« Ampak to so bili tudi časi, ko je Rogaška doživljala nogometni preboj. Steklar se je v sezoni 1987/88 prvič uvrstil v prvo republiško ligo, takoj izpadel, a se vrnil za zadnji dve sezoni, ko je osvojil šesto (1989/90) in deveto mesto (1990/91), kar ga je potem tudi uvrstilo med prvoligaše, ko je Nogometna zveza Slovenije sestavljala nov ligaški sistem. Do takrat je bil Kidrič že dovolj uveljavljen. »Spomnim se, da sem prebral v časopisu zaznamek, da sem bil najmlajši, ki je zabil gol člansko ekipo Steklarja v republiški ligi.«
In tako se je ekipa, ki je imela le tri sezone v prvi republiški ligi, znašla med prvoligaši. Ni zaman prav Kidriča vprašati, kako primerjati pričakovanja poleti 1991 in poleti 2023, ko se v Slatini spet čaka prvo ligo? »Kar oboje je velik bum. Prva liga bo pač vedno prva liga. Danes je v marsičem še težje, ampak tudi takrat ni bilo lahko. Na naši strani je bilo morda to, da smo imeli enako težke pogoje kot marsikateri drugi klub. No, pa Rogaška je bila znana po famoznem igrišču, samo še Naklo je bilo res baje takšno, kot ste pisali tudi pri vas. So pa bile tudi vidne razlike. Tedaj smo bili zbrani (skoraj) samo domači fantje, danes pa ima ekipa enega domačega nogometaša, pa še ta redko vstopi v igro. Je pa vseeno lepo videti, da je Rogaška naredila preskok v vseh teh letih.«
Trener prosil za potrpljenje
Piše se torej poletje 1991. Nastala je nova država in nastala je tudi nova liga. Prva slovenska nogometna liga. Olimpija se je kot dotedanja članica prve jugoslovanske lige pridružila kot zadnja, enaindvajseta. Steklar je vnaprej vedel, za kaj se bo boril, pa čeprav je bil na papirju po lestvici republiške lige 1990/91 pred osmimi drugimi ekipami iz republiške (prve in druge) lige. Boril se bo za obstanek, kakopak. »Kar pa ne pomeni, da smo igrali bunker. Sploh ne.«
Ko je prišla 1. SNL v Rogaško Slatino, je bilo še par tednov prej vprašanje, kako bo trener Rado Jurjec sploh zmogel. Odšlo je pet igralcev, na pripravah so najprej premagali Celje s 4:2, potem jih je nižjeligaš Pregrada premagal brez težav in nič ni kazalo ... Tu Kidrič skoči v besedo. »Da smo premagali Celje? Koliko? 4:2? Ooo, to ste mi pa prav polepšali dan. Ker v ligi jih nikoli nismo!« Bolj želja kot cilj je bila, da bi Steklar obstal. »Upam samo, da bodo naši zvesti navijači imeli dovolj potrpljenja na začetku sezone, ko ekipa še ne bo dovolj uigrana in bodo pomagali mladim igralcem,« je tedaj naprošal trener Jurjec.
Strah je bil več kot odveč. O, ja.
Vsaj za prvo sezono.
Tri v vrsto: Mura, Jadran, Primorje
Najprej je s prvo ligo in prvo tekmo prišla Mura. Resda enajsta v republiški ligi, dve mesti za Steklarjem in res je tudi že znala zapustiti Slatino z osmimi komadi. Ampak Mura je bila tudi nekdanji zvezni drugoligaš. Domov je šla poklapana. Rogaška se že po naravi pač ne da, Steklar pa še manj. Končalo se je 3:1, padel bi lahko še kakšen gol več, 400 gledalcev je bilo zadovoljnih. Muri bi, kot je tedaj poročal denimo Večer, lahko pritisnili še kakšen gol.
Ko je Darko Valek, ki ga Kidrič omeni skoraj ob vsaki omenjeni tekmi, kar ne čudi, saj je na 63 tekmah zabil za Steklar rekordnih 20 golov, kar zna tudi še nekaj časa veljati, nato naslednjo nedeljo zabil še v Dekanih za zmago proti Jadranu (0:1), je Steklar že imel štiri točke (tedaj sta šteli dve za zmago). Pa so dobili zalet: Steklar je nato doma premagal še Primorje (2:1), ko je dvakrat zabil Peter Šmid, sinovi burje so to stežka prenesli, tako da je sodnik Milan Mitrovič imel veliko dela in pokazal dva rdeča kartona, enega na igrišču, enega klopi.
Tri tekme, tri zaporedne zmage Steklarja. In tretje mesto na lestvici! Kakšen začetek! »Tak začetek te seveda ponese,« se skoraj v živo spominja Kidrič. »Prva polovica sezone je bil čisti entuziazem, štart nas je ponesel in potem gre pač naprej. Spomnim se, da je Miro Prezelj denimo rekel, da če bo kdo tu pri nas točke dobil – vsaka čast.«
Razlog za takšen začetek? Previdnost? Ne, Steklar niti približno ni igral zaprto. Nič kaj bolj kot kdorkoli drug. »Veliko smo dali na borbenost, to je bilo pač primarno. Realno smo bili tehnično slabši od drugih ekip, vendar smo igrali izredno povezano. V napadu je bil Valek skoraj prototip modernega krilnega igralca, ni bil tako tehnično močen, je pa bil discipliniran, da smo lahko preko njega igrali. Imeli smo Gorana Prevolška (22 tekem, 11 golov), krasen napadalec.« Pa obramba, kjer je v golu poveljeval Zdravko Mikša? Kidriču se je kar začelo smejati. Zakaj? »Haha, smejim se, ker je bil moj letnik in tako kot jaz je šel resno v gol šele s šestnajstimi. Proti njemu sem zelo rad igral v šoli, ker je bil premajhen in sem mu gladko zabijal, haha. No, saj potem je zrasel.« V sistemu 3-5-2, seveda s tedaj še obveznim liberom, je Steklar imel torej dovolj varno ogrodje za prebijanje skozi krstno sezono.
O, Olimpija. O, tisti lokal.
Šele Izola je nato v četrtem krogu zaustavila nalet Slatinčanov, ko je slavila s kar 4:0. Ampak to Steklarja nikakor ni potrlo. Prišel je peti krog, prišla je favorizirana Olimpija, prišlo je 1.200 gledalcev. Rekordnih, le še enkrat se jih je tist sezono (proti Mariboru, jasno) zbralo toliko. Favorizirani zmaji, še spomladi jugoslovanski prvoligaši, so se opekli že v Celju pri Publikumu na prvem gostovanju v novi ligi (0:0) in sodeč po poročilih niso bili nič bolj navdušeni nad Rogaško Slatino. Atmosfera na igrišču je bilo bojda mejna, Olimpija pa je razočarala tako z igro kot obnašanjem. Steklar je stiskal, imel tri resne priložnosti, Jedinko Perica je Ljubljančane reševal s črte, a tudi domače je rešila prečka, kamor je naciljal kasnejši prvi strelec lige Zoran Ubavić.
»Tiste tekme z Olimpijo se res dobro spomnim. Valek je imel lepo priložnost, pa tudi svojega prostega strela se spomnim, ko je Marko Simeunović komaj ubranil. Kako nam je uspelo vzeti točko? Mogoče nas je Olimpija jemala malo z levo roko.« Pa obisk, 1.200 gledalcev? Kam, za vraga, so se vsi dali? »En na drugem, kjerkoli, kakorkoli. Je pa tako s publiko v Rogaški: vmesnega ni. Ali si kralj ali pa te ni. Vedo pa, kaj je borba in kaj pogum. Ni pa to okolje za vsakega, če nisi psihično stabilen, je bolje, da nisi niti poskusil. Ampak dokler so bili rezultati, so nas nosili po rokah, dober stik je bil z lokalno skupnostjo.« Tak stik je bil tudi po svoje neizogiben. Dobesedno. »Po tekmi si z naše famozne slačilnice moral mimo lokala, ki je bil zunaj, in tam so nas čakali navijači, s katerimi si se v dobrem in slabem pač moral pogovoriti.«
Samo. Ne. Publikum.
Pa še kar ni bilo dovolj, Steklar je nato v 6. krogu iz Domžal odnesel še eno točko (2:2). Šele Publikum je bil prvi, ki je res potolkel Steklar v Slatini. Bilo je 0:4. Dvakrat Emir Džafić, Stanko Blatnik in Robert Pevnik. »O, samo Celja mi ne omenjajte. Ne, Publikuma nikoli nismo premagali, kot sem že rekel. Če je to bil naš lokalni derbi? Za nas po svoje ja, ker so nam geografsko najbližji, vsekakor pa nas oni niso imeli ravno za rivale.« Celjani so od štirih tekem v obeh sezonah dobili kar tri, Steklar je vsaj v drugo doma vsaj izvlekel remi (1:1), ampak skupaj so prejeli na štirih tekmah kar ducat golov.
Moštvo je nato vseeno zelo suvereno krmarilo skozi prvi del sezone, ko je večji del prebila suvereno v zgornjem delu lestvice. Saj je bil kakšen zdrs, kot je bil poraz v Velenju pri Rudarju (6:2), ampak bil je tudi kakšen presežek, kot je bila domača zmaga proti Rudar Trbovlju (5:2). Steklar je nasploh dobro vozil skozi prvo sezono. Tudi na cesti, čeprav so to bili časi, ko je bila avtocesta le pobožna želja. »V Lendavo smo tako denimo raje šli kar čez Hrvaško. Na daljših gostovanjih smo pa ogromno prekartali, saj nekako je šlo, če si klapa, je vse lažje. Pa še dobro, da so bile tekme na nedeljo, ko je bilo vseeno malo manj prometa. Je šlo malo bolj tekoče.« In tekoče je šlo tudi v prvenstvu, Steklar ni več nikomur do zime dovolil, da bi iz Rogaške Slatine odnesel zmago, zato ne čudi, da so v 21. krogu na polovici sezone prezimili na osmem mestu, ko so povrhu gladko slavili v Medvodah z 0:3. Tedaj je Kidrič bil v najboljšem nizu: po golu Zagorju v 10. krogu v zmagi 4:2, je nato zabil na treh tekmah zapored (Rudar Trbovlju 5:2, Medvode 0:3 in Muri 5:1).
Prej Olimpiji kot Mariboru? Ravno obratno!
Ampak potem je prišla zima in potem nadaljevanje. Najprej se je maščevala Mura. Na Fazaneriji je bilo kar 5:1, kar je nakazovalo težka gostovanja, Kidrič pa je začel spoznavati tudi častne gole. Olimpija se je za Bežigradom maščevala s 4:1, večno neugodni Publikum je slavil s 3:1, ni šlo ne pri Gorici ne v Beltincih in potem je prišel še 37. krog. In tekma z Ljubljano v Šiški. »Meni bo ta tekma vselej ena najbolj zanimivih. Zakaj? Zabil sem enega najlepših golov sploh. Avt iz strani v Šiški, s tiste strani, kjer je tribuna. Žoga se je odbila tik pred mano, tam nekje na dobrih 30 metrov. Zamahnil sem z volejem in – bam! In to za 3:1. Čisto iskreno sem verjel: fantje, pjebi, mamo jih!« In še ko je Stojan Plešinac zabil pred polčasom za 4:1, je Kidrič še kar verjel, da bi Steklar nekako ujel zaostanek. No, Eurospekter Ljubljana je zabil nato še pet golov, Edi Koražija je zabil še enega častnega za nečastnih 9:2. Ampak to so bili takšni časi, da so se v Mariboru vseeno bali gostovanja Steklarja. In to po – 9:2.
»Veste, kaj je nenavadno? Verjel sem, da bomo premagali prej Olimpijo kot karkoli izvlekli proti Mariboru.« Pa so. O, ja. Maribor nikakor ni znal streti obrambe slatinčanov, Steklar je bil na še varnem 13. mestu, ampak tistih devet golov je bilo res kritičnih in odmevnih. Toda napovedi, da takšen poraz pač pride kot slab dan, ki ga klub, kot je Steklar, doma gladko pozabi, so se uresničile. Prišel je Maribor, prišlo je 1.200 gledalcev, izenačen rekord stadiona. Edino, kar ni prišlo? Zadetki. Pa bi lahko tudi v golu vijoličastih, kjer je briljiral Mladen Dabanovič in reševal, kar se je rešiti dalo, čeprav je enako počel tudi Zdravko Mikša. Maribor je tedaj zamudil priložnost, da bi se Olimpiji približal na vsaj tri točke. Ampak tudi Steklar se je dolgo boril za obstanek v izenačeni sredini, izgubil vmes edinkrat kar tri tekme zapored (Slovan 5:2, Nafta 1:4, Rudar Trbovlje 2:1) in dobil zadnjo tekmo sezone proti Medvodam (4:0), ko sta po dvakrat zabila Valek in Neskić. Steklar je tako nabral 36 točk, izdatno po zaslugi domačih tekem, kjer so v drugem delu zmago prepustili le Svobodi in Nafti.
Le trije domači porazi
Steklar je imel tako enako število točk kot Zagorje in Nafta, ki sta imela boljšo gol razliko, medtem ko je Primorje šele v zadnjem krogu zdrsnilo in izpadlo s sedemnajstega mesta s 35 točkami, ko je iz lige izpadlo kar pet klubov. Bilo je blizu, a vseeno daleč. »Vem, da smo se dalj časa lovili, ampak na koncu obstali.«
Steklar je v famozni prvi sezoni doma izgubil vsega trikrat. A ko je izgubil, je izgubil kar na veliko. Celje (0:4) in Nafta (1:4) edina nista poznala milosti, bolj tesno je bilo proti Svobodi (0:1). V prvi sezoni so v Slatini sicer padli Beltinci (2:1), Domžale (3:1), Jadran (2:0), Medvode (4:0), Mura (3:1), Primorje (2:1), Rudar Trbovlje (5:2), Rudar Velenje (4:2) in Zagorje (2:0). Gorica, Izola, Koper, Ljubljana, Olimpija, Maribor, Naklo in Slovan so odnesli po točko. V gosteh je Steklar slavil pri Jadranu (0:1), Medvodah (0:3) in Nafti (0:1), po točko pa odnesel iz gostovanja pri Domžalah, Primorju, Svobodi in Zagorju.
Kako da ni 3:3 v Izoli uspeh?!
In potem je prišla druga sezona. Liga se je skrčila na 18 klubov, pri čemer so še vedno izpadli kar zadnji štirje klubi – brez dodatnih kvalifikacij. Moštvo je tedaj že prevzel, kolikor se spomni Kidrič, Dragoslav Grbavac. Želja je bila, da bi Steklar seveda ostal prvoligaš. Toda ko omenimo, da začetek pač ni bil tako uspešen kot v prvo, Kidrič začne negodovati. »Kako ni bilo uspešno! Proti Izoli, ki se je pripravljala na tekmo z Benfico v pokalu Uefa kot tretjeuvrščena sezono prej, smo vodili že z 0:2! Edi (Koražija) je zabil dva gola! Ja, okej, nato so oni obrnili na 3:2, ampak Nenad Brundić je zabil čisto ob koncu za 3:3. Slabo? Niti najmanj!«
Ampak eno je vtis, drugo pa lestvica. Steklar je nato izvlekel tisto edino točko proti Publikumu, nato še drugič gladko padel v Naklem, potem ... »Samo malo, zdaj pa tako. Vem, da se govori, da smo imeli v Rogaški poleg Naklega najslabše igrišče. In ja, drži. Tista neravna avt linija ob tribuni? Trudili so se, da bi bila ravna, ni bila zanalašč poševna, ampak na tisti strani je igrišče viselo. Naše igrišče je bilo dobro. Res. Je bilo. Dokler ni padel prvi dež, potem pa si tudi mi nismo želeli igrati doma. Res, nismo bili eden tistih klubov, ki stavi na težko domače igrišče. Nihče ni želel igrati na takem. Da pa ne bo pomote, za Bežigradom sem igral v vsaj takem, če ne v še večjem blatu. Je pa res, da nam je potok na drugi strani igrišča doma prišel prav.«
Žoge so kdaj romale tudi tja. In kaj so rekli avtmigeci, pobiralci žog? »Kdo? Haha, saj jih nismo imeli, je šel, sploh še v republiški ligi, kar naš branilec sam po žogo. Smo se nedavno hecali, da če bi takrat imeli GPS, bi beki pretekli največ – do potoka! Ampak da se vrnem k igriščem. Naklo, kot je rekel za vas že Miloš, je bilo res legendarno. Ni pa povedal, da je bil za golom vrt in za vrtom hiša. Če si tja nabil žogo, nazaj ni prišla. Lastnik je prav vsako žogo, ki je priletela tja, preluknjal. O, Naklo. Tam so žogo prvi iz avta vrgli do druge stative!«
Vedno bodo imeli Ljudski vrt
Spomini in izkušnje so se kakopak nabirali, ne pa tudi točke. Steklar je v drugi sezoni vse bolj trpel. Na 34 tekmah je ob danih 33 golih prejel 72 golov, kar je bilo z naskokom največ od vseh. Le štiri zmage so bile tudi manj od Železničarja Maribor in Nafte, ki sta končala za Steklarjem, a zabeležila vsaj po šest zmag. Doma je znova premagal le Nafto (2:0) in Slovan (3:2), v goteh slavil le v Beltincih (1:3) in zmogel odnesti še po točko iz gostovanj pri Izoli, Mariboru, Nafti in Slovanu, se je pa lahko postavil vsaj z dejstvom, da znova ni dopustil zmago Olimpiji (1:1), ki je dvakrat ponižala Steklar za Bežigradom (4:1, 8:0).
Ekipa je tako vse bolj padala. So pa bili še tudi kakšni »cukrčki«. »Nikoli si nisem mislil, da bomo prej vzeli točko iz Ljudskega vrta kot iz Bežigrada, pa nam je uspelo,« se spomni na 12. krog in 25. oktober 1992, ko je Darko Valek v Ljudskem vrtu zabil bizaren gol, ki bi ga Darko Dubravica, golman Maribora, nekako lahko zlahka ubranil, pa se mu je žoga odkotalila od vratnice v gol. Žvižgi za Maribor in pohvale za borbeno igro so bili redek svetel preblisk za Steklar.
Atipičen zadnji gol
Vse do zadnje tekme. Poslovilne od prve lige. Na koncu znova šestnajsti Steklar (22 točk) je že vedel, da nikakor ne bo ujel štirinajstega mesta, kjer so sicer s točkovnim naskokom končali in še obstali Beltinci (29 točk). Zadnja zmaga je prišla 10. aprila 1993, ko je doma padla Nafta (2:0). Enajst tekem pred koncem. Saj je prišel še remi z Olimpijo v predzadnjem krogu, toda Steklar je res zabredel (Gorica 5:0, Mura 4:0, Studio D Novo mesto 3:0, Maribor 2:4).
In ko je prišla čisto zadnja prvoligaška tekma 8. junija 1993, je prišlo tudi častno slovo. Šestouvrščena Svoboda je na Viču vodila s 3:0. »To je bil zame zelo atipičen gol, ker sem pobegnil celi obrambi, pa nisem bil ravno z današnjimi besedami Mbappe. Pa je šlo. Aja, pa Dušan Poljanšek se je poslovil na tisti tekmi. Dal nam je dva gola, gajbo piva pa je prinesel že pred tekmo, haha. O, smo se imeli lepo.« Pa čeprav je Steklar izpadel, kar najbrž veliko pove o tem, kakšni so bili tisti časi.
Igral še pri 40. letih!
Na vprašanje, kaj je potem šlo narobe, da je Steklar sicer najprej v sezoni 1993/94 še zasedel solidno sedmo mesto, nato pa po sezoni 1994/95 zapustil še drugoligaško druščino, prebil dve sezoni v tretji ligi in nato izpadel še iz te, preden je po 1998/99 klub ugasnil, je Kidrič precej realen. »Kvaliteta lige se je hitro višala, vedeli smo, kako klub finančno stoji. Igrali smo za sendvič in nekaj malega denarja. Jaz sem eno sezono še ostal v 2. SNL, nato pa sprejel projekt Šentjurja in šel v svoj kraj. Igral sem še do svojega 40. leta!« In to celo v tretji ligi, kjer je za Mons Claudius in Šentjur na 87 tekmah zabil deset golov.
Nato je bil tudi trener, še vedno pa je športno aktiven, le za nogomet v domačih logih ne najde več generacijskih soigralcev – veteranov. Te lažje najde na Hrvaškem, kamor občasno še hodi igrat. Kot gre občasno tudi v Rogaško. Seveda je tudi on v minuli sezoni videl in spremljal, kako je klub vse bolj usihal in kako nič ni zaleglo, zato je toliko bolj vesel, da se je v Rogaški našla nova ekipa, četudi dela v drugačnih okoliščinah in na drugačen način. Ker ima v družini zdaj tudi sam uspešnega nogometaša, ki se je boril za preboj v prvo poljsko ligo s Puszcza Niepolomice, si je pa seveda želel, da bi lahko pokazal kakšen svoj gol. »Za tisti volej iz Šiške sem celo šel v Ljubljano v arhiv in na televizijo iskat, če bi gol našel, pa ... Ga nisem našel. Žal. Ampak ne spremeni pa dejstva, da smo orali slovensko nogometno ledino.«
Že res, da Rogaška nima več Steklarja. Ima pa ob Rogaški in prvoligašu ogromno spominov. In dve prvoligaški sezoni, ki ji bo zdaj dodala tretjo. Primož Kidrič bo vsake toliko tudi tam. V zahtevnem okolju, ki pa vseeno zna biti ponosno. In na tisti dve sezoni 1991/92 in 1992/93 je lahko. Pa na dejstvo, da Olimpija tako kot recimo na stari Bonifiki tudi v Rogaški Slatini ni nikdar slavila. Kar je pa tudi nekaj. V bistvu ogromno.
