Morebitnemu spodrsljaju proti Taboru ste se izognili z zmago. Je to prineslo kaj prepotrebne mirnosti v moštvo?
To je bilo nekakšno polfinale proti zelo dobremu nasprotniku. Tudi mene so pozitivno presenetili, je pa res, da mi nismo bili pravi in da smo jim pustili preveč prostora. Toda nekaj je bilo v zraku – neka sreča, ki nas je nagradila za trdo delo na treningih. Upam, da je fantom ta zmaga prinesla tudi samozavest za naprej.
Kako veliko breme so dodatne kvalifikacije, kjer lahko Aluminij veliko pridobi, Gorica pa ogromno izgubi?
Kvalifikacije so veliko breme. Enkrat smo izgubili proti Sežani, ko je bil pritisk enormen. Ne bo lahko. Nekatere igralce, ki so že igrali v prvi ligi tudi za Maribor, in sam Aluminij dobro poznam.
Zadnji spomin je boleč v dodatnih kvalifikacijah proti Sežancem, proti Aluminiju pa imate dobro izkušnjo iz leta 2015. Verjetno pa ne eno ne drugo zdaj ne pomeni kaj dosti?
Zagotovo ne. V nogometu se ne smeš nikoli ozirati na zgodovino, ampak iti v vsako novo tekmo 100 odstotno pripravljen in prepričan v sebe. Je pa to bistveno lažje govoriti in težje storiti. Prepričani moramo biti sami vase in na koncu bomo videli, kdo bo srečnejši.
Pričakujete taktični dvoboj glede na to, da zaradi pomembnosti tekme ni potrebe po popolnem napadu?
Težko vprašanje. Ne vemo, kakšne so ambicije Aluminija oziroma ali si prve lige želijo toliko kot mi. Zagotovo bi želel, da že v Kidričevem naredimo dober rezultat in da smo mirnejši pred povratno tekmo. Ampak … To so specifične tekme. Zgodnji zadetek lahko obrne vse na glavo.
Je bilo kaj nervoze zdaj med vratnicami, saj ste zadnjo tekmo odigrali konec februarja?
Niti ne. V tem času sem opazoval tekme ali s tribune ali s klopi in jih mogoče videl drugače kot prej. Gledal sem postavitve in gibanje igralcev. Seveda je bil na tako pomembni tekmi za obstanek prisoten pritisk, saj si nismo smeli privoščiti spodrsljaja.
Kaj se je dogajalo v vmesnem času, kjer ste veliko preživeli na rehabilitaciji in na klopi?
Po tekmi z Olimpijo sem imel zelo močno poškodovan ligament v levem prstu. Na tekmi tega še nisem čutil, nato pa se je bolečina stopnjevala in prst je moral celo v mavec. Rehabilitacijo sem preživel največ z našim fizioterapevtom, prst sem imel ves čas povit, da je čim več miroval. Treniral sem normalno, toda zgolj z desno roko. Za žogo sem se vrgel samo v desno stran.
V pogovorih izpostavljate psihološko pripravljenost vratarja – se je težko osredotočiti, če ne igrate?
To je težko razložiti. Ljudje smo si različni. Nekateri so psihološko močni že od rojstva – naš Jan Oblak je nenormalno dobro pripravljen, na primer. To ima prirojeno. Nekateri pa to pridobijo skozi življenje. Ko si mlad, je verjetno bolje, da prej doživiš slabe stvari, da se nato znaš pobrati. Meni je nogomet v članski konkurenci doslej več vzel, kot mi je dal, sem se pa iz tega naučil, da moram biti čim bolj samozavesten ne glede, kaj si ljudje v tistem trenutku mislijo. Za vratarja je glava najbolj pomembna, saj ti lahko sekunda uniči vso tekmo.
Kakšna je sicer vaša ocena razpleta minule sezone Prve lige?
S svojim prvim delom sezone sem nekako delno zadovoljen, saj sem od sebe pričakoval še več. Glede moštvenega cilja smo pa daleč od želenega cilja, bomo pa zdaj v naslednjih dveh tekmah poskušali to popraviti, da klub ostane v prvi ligi.
