Dovolj je eno samo. Ja, Bojanu Jorgačeviću lahko postavite eno samo vprašanje. In bo iz njega kipelo, vrelo in letelo. Iskreno, odkrito, borbeno. Pa je za njim teden po tednu, ko je moral podati priporočilo, ki je postalo odločitev. Domžale so namreč tudi v prvenstvu naposled zamenjale vratarja: Gašper Tratnik je po pokalu dočakal debitantski nastop proti Muri še v prvenstvu, kjer je dotlej branil izključno Ajdin Mulalić.
Dovolj je, da Jorgačeviča vprašate: zakaj.
»Zelo sem ponosen,« se je nezaustavljivo podal v intervju, »ker sem na začetku mojega prihoda že v osnovi imel dva zelo kvalitetna golmana, potem pa sem spoznal še Benjamina Matičiča. In, veste, klubu sem takoj rekel, da ne potrebujem še tretjega vratarja. Benjaminu pa sem zabičal, naj ne hodi nikamor. Fant je tako talentiran, da je zame diamant.«
V gol že pri sedmih
Če bi pisali biografijo Jorgačevića, bi bil kar zajeten in berljiv »špeh«. V nogomet je šel, ker je bil v žogo zaljubljen. In spada med tiste niti ne več tako pogoste golmane, ki je nemudoma postal – golman. »Že pri sedmih letih, kdaj pa! Nogomet sem imel tako zelo rad in ga imam še vedno. Pa sam res nisem bil niti tako talentiran, čisto vse sem dosegel z delom.«
In dosegel je ogromno. Preko kaljenja v beograjskem Radu se je prebil v belgijski Gent, kjer je v dobrih štirih sezonah osvojil pokal, igral v kvalifikacijah za ligo prvakov in ligo Evropa, z Markom Šulerjem tvoril jedro trdne obrambe drugouvrščenega belgijskega kluba, prestopil še v Club Brugge ter se obenem prebil vse do srbske reprezentance, za katero je zbral sedem nastopov. Igral je še za turški Kayseri in bolgarski Levski, nato pa po koncu kariere (2017) hitro opravil vratarske trenerske licence in kar pet let deloval v Crveni zvezdi: najprej kot koordinator vratarjev, nato pa eno leto še v članskem štabu Dejana Stankovića.
In nato se je nanj spomnil njegov bivši soigralec v Kayseriju – Senijad Ibričić, športni direktor Domžal.
Trener, ki ga bo poznala vsa Evropa
Že v Crveni zvezdi – ter v Radu in srbskih mladih reprezentancah – je lahko kot trener spoznal različne principe dela v strokovnih štabih. Kako zelo različne so prakse, pa je spoznal v Domžalah. »Kajti obstajajo različni tipi trenerjev golmanov. Eni raje samo delajo svoje delo in se ne mešajo, ker vedo, da tako ali tako na koncu ekipo z golmanom vred izbirajo trenerji. Pri nas v Domžalah pa je strokovni štab po karakterju takšen, da smo res kot ena družina. Zakaj? Ker se ne le izrazi, ampak upošteva mnenje vseh nas.«
Zveni morda ustaljeno, kakor da je tako tudi v številnih drugih klubih, ampak Jorgačević v svojem stilu domžalsko prakso opiše še bolj nazorno. »Za golmane nosim v Domžalah težo jaz – v smislu (pri)poročil. Seveda ima tudi pri nas zadnjo besedo Simon Rožman. Ampak razlika je, da mi nanj gledamo kot na dirigenta. Smatram, da je trener s takim potencialom, ki tako predano vključuje strokovni štab, da bo ga enkrat poznala vsa Evropa. Stavim glavo, da bo nekoč v velikem evropskem klubu, ker res tako dobro vidi in razume nogomet. Ne kot igralec niti kot trener še nisem videl nekoga takšnega, ki bi iz tako mlade ekipe z relativno majhnim budžetom spravil do točke, kjer smo mi.«
Golmansko mesto je nehvaležno
Tudi Jorgačević se sedem tekem pred koncem sezone, ko se Domžale na petem mestu še vedno nadejajo evropskih kvalifikacij, dobro zaveda, kako ključne odločitve sprejemajo v teh dneh. Toliko bolj, če se odločiš za menjavo vratarja. Gašper Tratnik, ki ga Jorgačević opiše kot neverjetno stabilnega in potrpežljivega fanta, je dobival priložnost v pokalu, kjer pa so Domžale v osmini finala izpadle proti Kopru. Na vseh ostale tekme je branil Ajdin Mulalić. Zanj Jorgačević še vedno najde skoraj izključno izbrane besede. Ampak če je kdaj tokom sezone branil res fenomenalno, se mu je že proti Taboru (0:4) prikradla napaka, ki je ob zadnjem in odmevnem zdrsu v Celju (1:0) postala več kot le zdrs.
»Odločitev za Tratnika je prišla po padcu forme Mulalića. Ampak da ne bo pomote: Ajdin je zelo perspektiven, še vedno računam(o), da bo nekega dne zaigral tudi v Evropi. Glede nato, da je golmansko mesto zelo nehvaležno, kjer delate ogromno, priložnosti pa vseeno ne dobite, sem obema že ob prihodu rekel, da sem trener, ki vidi samo teren in nič drugega. Kdor bo boljši, bo prvi golman – in to vam lahko potrdita oba. Velikokrat sem bil skozi sezono v nehvaležni situaciji, ko sta oba imela top treninge, toda 'Muli' je na tekmah pokazal dobro kvaliteto in držal zavidljiv nivo, zato imaš kot trener zvezane roke, če pomisliš, da drugi golman ne dobi priložnosti.«
Treniral, kot da je peti golman
Ali povedano na kratko: prvi golman nikakor ne dovoli, da bi ga kdo zamenjal. Pa ne le prvi. Jorgačević kar zažari, ko ga vprašamo, kako si je sam izboril mesto prvega golmana v klubu in/ali reprezentanci. »Vam bom nazorno in res najlažje povedal kar na primeru iz moje kariere. Ja, bila je bogata in uspešna. Ampak kjerkoli sem branil kot prvi golman, sem treniral tako, kot da sem šele peti vratar, ki se bori, da bi rad dočakal priložnost. Nikakor nisem dovolil, da me 'izmaknejo' z gola. Ja, biti golman je krvavo delo.«
In prav to je na novo spoznal in opazil tudi v Sloveniji. Že ob prihodu je vedel, da je prišel v domovino dveh Handanovićev in Jana Oblaka. Že ve, zakaj Sloveniji uspevajo taka vratarska imena? »Ključni faktor v Sloveniji je talent. Toooooliko talenta, da je skoraj neverjetno. Ampak po drugi strani sem opazil v letu dni še nekaj: ne gre samo za talent, kar vem tudi sam, saj verjamem, da je talent kvečjemu 10 odstotkov uspeha. Ne, gre za nekaj več. Tisti golman, v katerem se vidi lakota, bo uspel. Zelo uspel. Škoda, da danes številni mladi hitreje obupajo, bojijo se bolečine, odveč jim je večji napor, ne marajo, če niso v coni udobja. Ampak potem vidiš fanta, kot je Matičič... In imaš veliko upanje. Kakšen diamant, kajti v njem vidim to lakoto! Verjamem, da utegne biti z ramo ob ramo Handanoviću in Oblaku.«
Jorgačević bo zato do konca verjel prav v lakoto v očeh. Komur bo dovolj zgolj to, da je prvi golman Domžal ... Seveda pa se kljub izkušnjam pri 41. letih zaveda, kako tvegan poklic ima. »Če namreč izbereš mladega golmana, slišiš, da si otroški vrtec. Po drugi strani pa... Če kdo, smo mi letos pokazali, kaj vse lahko mladi dosežejo.«
