Včasih podatki in datumi sami po sebi ne povedo nujno veliko. Še pogosteje so zgolj suhoparno mašilo. Ali pa izhod v sili. Ampak Lucas Mačak? O! On je izjema. Pa saj. Je izjema (in izjemen) že lep čas, čeprav ima komaj osemnajst let. Kako, zakaj, čemu? Februarja lani je prišel v Celje, ko je podpisal prvo profesionalno pogodbo. »Za mano je kar dobro leto, ja,« se ob vprašanju, kakšno leto je za njim, zasmeji Mačak.
Kako vendar ne bi bilo njegovo »dobro« leto? Prišel je 5. februarja lani, že 17. marca zabil za kadetsko ekipo Celja, 6. avgusta se je vpisal med strelce še v konkurenci mladincev, 28. septembra je že zbral prvi nastop za člane v pokalu in 2. oktobra debitiral v Prvi ligi Telemach. Še kaj manjka? Ne, vsekakor ne od 22. februarja letos, ko je zabil za zmago proti Bravu (2:1) na domačem Stadionu Z'dežele. »Prišel sem noter, kaj, 60 sekund prej? Šel sem tja in...«
In se je zgodilo. Ker takšen je. Lucas Mačak.
Futsal ali nogomet?
Lucas je že od majhnega tam v blokih na Markovcu videl le – žogo. Kjerkoli in kadarkoli. Že v prvem razredu osnovne šole se je vpisal v nogometno šolo Kopra, ampak pri trinajstih ga je povleklo še v futsal, zato je zaigral hkrati še za KMN Škofije Bronx. »Mislim, da mi je šlo tudi v futsalu kar dobro, resno sem se ga lotil, ker so prišla tudi tekmovanja pod okriljem NZS,« je v pričujočem pogovoru najbrž edinkrat skromen.
Ker ... Kar dobro? Za klub iz Škofij je na 47 tekmah dosegel – 110 golov. »Futsal mi je dal predvsem veliko koordinacije in tehničnega znanja, pri velikem nogometu pa ti pride prav zlasti nadzor žoge.« Nekaj podobnega torej, kar smo na Navijaški coni slišali že od njegovega soigralca Nina Milića. Ampak nato so ga pri petnajstih postavili pred izbiro. Čemu bo Mačak dal prednost: nogometu ali futsalu? »Prioriteta je bil ves čas 'veliki' nogomet. Moral sem se odločiti, ker je prišlo vedno več izzivov. Dvoma pa vsekakor ni bilo.«
Samo, da so igralne minute
Za domači Koper je v sezonah 2020/21 in 2021/22 odigral 37 tekem v kadetski ligi in nato prejšnjo zimo domače okolje zamenjal za knežje mesto. Zakaj? »Celjsko zgodbo so mi predstavili na zelo dober način. Videl sem, da bom sodeloval z dobrimi trenerji, ki mi bodo ponudili nove izzive. Všeč mi je bilo tudi to, da sem se že vnaprej zavedal dobre konkurence.«
Kar je še milo rečeno, saj je prišel v moštvo, ki je v izgradnjo moštva namenilo precejšnje vložke in željo po uspehih. Lansko pomlad pod Simonom Rožmanom debija v prvi ligi resda ni dočakal, vendar ga to niti najmanj ni omajalo. »Vedel sem, da potrebujem predvsem igralne minute in še zdaj je tako. Ker sem še relativno mlad, moram igrati, zato se dokazujem tako v mladinski kot članski ekipi. Samo, da imam minutažo. In všeč mi je, da trenerji tako učinkovito komunicirajo in povedo, kje me bodo bolj potrebovali.« Mačak se namreč s soigralci iz kadetske in mladinske selekcije Celja bori za naslov prvaka, ki ga Celje v prestižni skupni konkurenci ter obenem za nastop za mladinsko ligo prvakov.
Ena priborjena enajstmetrovka...
Verjame, da ga bo med člansko konkurenco, kjer je za zdaj zbral šest nastopov in 71 minut, prebilo predvsem dokazovanje. »S trdim delom bom pokazal, česa sem sposoben. Vem namreč, da lahko igram v prvi ekipi, ker sem se že ob prihodu zavedal, da ne bom potreboval dosti časa, če bom pokazal, kaj znam.« Uf, zveni precej samozavestno. Je nasploh takšen? »Hm, kaj pa vem, najbrž niti ne gre toliko za samozavest.«
Kajti saj mu niti ni bilo treba dodati, moraš pač izkoristiti ponujeno. Četudi se je Celje v prvih dveh krogih pokala sprehodilo skozi konkurenco, je že proti Dravinji (5:0) pokazal, kako zagnan je. »Trener Roman Pilipchuk me je dal v igro v 78. minuti, v 88. minuti pa sem priboril enajstmetrovko. Za nagrado sem nato dobil svoj prvi ligaški nastop proti Radomljam.« Bil je 11. krog in Celjani so dolgo trli Radomlje, bilo je še 1:1, ko je v 82. minuti zamenjal Gregorja Bajdeta. »Ko greš prvič v igro v ligi? Res je poseben občutek, po svoje niti ne moreš zares dobro vsega dojeti.«
Saj ne veš, kaj naj si misliš
In če je tako že ob prvem nastopu, kako je šele ob prvem golu! Znova je Celje doma lomilo tekmeca, prejšnji mesec je bil Bravo tisti, ki je na dolgo neosvojljivi celjski trdnjavi držal 1:1. Mačak je vstopil v 81. minuti. »Prišel sem v igro, že šestdeset sekund kasneje ali koliko že pa zabil!« Je vedel, da bo Tin Matić tako fanatično žogo iz desne spravil na levo skozi večji del kazenskega prostora – prav tja, kamor je Mačak tekel? »Slutil sem, da zna priti tja – in je! Haha! Sem se naučil, da včasih ni slabo zaupati občutku, čeprav sem po vstopu pač samo tekel po tisti strani. In ko zabiješ prvi gol, sploh pa za zmago? To je tako noro, nisem niti dobro vedel, kaj naj si mislim, haha!«
No, zdaj predobro ve. Čeprav je bil po treh zaporednih vstopih v igro na zadnjih treh tekmah kot neuporabljena menjava znova bolj zaželen v mladinski ekipi, še vedno nasmejan pravi, da je za njim vsekakor dobro leto. Zaigral je na treh prijateljskih tekmah za slovensko reprezentanco U-19 in več kot prepričano verjame, da se je Celje več kot sposobno prebiti do Evrope. In ko ga vprašamo, tako za konec, kje se vidi v prihodnosti, še samozavestno ustreli: »V Angliji. Samo trdo delo in kdo ve ... Ja, rad bi zaigral v premier ligi!«
