Če kdaj, če res kdaj, potem se pa zdaj ne bomo pritoževali. Ja, že res, da je padlo »samo« deset golov v 28. krogu, ki je odprl zadnjo četrtino sezone. Že, že. Ampak ko padejo štirje taki goli, da smo morali slalom Marka Tolića in občutek Josipa Ilićića (Maribor) pustiti zunaj konkurence? Potem je jasno: imamo tretjino lepotcev!
In, ja, drži... Deset zadetkov je najbrž premalo, še zlasti, ker sledi reprezentančni premor in ker smo videli zgrešeno enajstmetrovko, razveljavljen VAR gol, dve vratnici... In to je bilo samo na tekmi Mure in Olimpije. Povprečje sezone je sedaj zdrsnil v nevarno cono: pri 2,59 gola na tekmo se lahko tolažimo, da je vsaj bolje kot lani (2,54). Nas pa tolažijo vsekakor takšni presežki.
3. Kdor čaka, tako dočaka! • Tamar Svetlin: BRAVO – Gorica 2:1 (2:1)
Bilo je že tako pozno, da se je zdelo, kakor da nikoli ne bo prišla. Zmaga za Bravo. Že res, da so proti Mariboru v sredo pokazali zobe, ampak vtis ne prinaša niti točke (3:2). In ko je Gorica povedla, se je zdelo, da Šiškarje golta živi pesek boja za obstanek. Ampak najprej je trdo delo Davida Flakusa Bosilja nadgradil Martin Kramarič, potem pa je prišla 64. minuta.
Zadnja tekma, preden se znova prestavi ura in Bravo bi utegnil biti klub, ki bi imel v zimskem času eno samo zmago. Enajst tekem. Nihče ni pričakoval, kaj se bo potem zgodilo. Tamar Svetlin je imel absolutno preveč prostora ob Ahmedu Ankrahu. Šel je, si namestil žogo in tako pomeril, da je bil Matevž Dajčar nemočen. Drugi gol Svetlina za Šiškarje, skupaj deveti v Prvi ligi Telemach.
2. Papa pajčevina • Omar Correia: Tabor – KOPER 0:1 (0:1)
Koper si je vzel čas. Ali kot je rekel Zoran Zeljković, v Sežani na gostovanju potrebuješ štiri dotike, da si umiriš žogo. Še bolje pa je, če jo nastaviš bolj prostemu soigralcu. Tako je bilo v 32. minuti, ko je Michael Pavlović videl, da ima malenkost več prostora robustni Omar Correia. Ni okleval, raje mu je podal. In potem je Correia, središče in težišče kanarčkov v dobrem in v slabem, najprej seveda žogo ustavil. Raje. Tega ni storil idealno, je pa bilo idealno, kar je sledilo.
Kakšna desnica! In kakšen let žoge! In kakšna parada Jana Koprivca! Da je bil gol še lepši, še bolj dih jemajoč, še bolj snel pajčevino s stičišča prečke in vratnice. In še nekaj: Correia je tako na 22. tekmi zabil svoj drugi gol. Prvega je zabil prav proti Sežani, prav tak na stadionu Rajko Štolfa, ko je bil povrhu še izključen. Zdaj pa prispeval gol, s katerim Koper v boju za Evropo lažje diha.
1. Gol, ki je lomil živce • Niko Kasalo: MURA – Olimpija 1:1 (2:1)
Tekme Mure in Olimpije so že po naravi živčna reč. Najbrž tudi zato, ker Mura še nikdar ni zmagala v Stožicah in je potem Fazanerija toliko bolj željna skalpov Ljubljančanov. Letos pa toliko bolj, ko Olimpija premočno vodi, vsi ostali pa se borijo za Evropo ali obstanek. Mura se je znašla v zaostanku: roka, VAR, penal, gol.
Ampak pobrala se je skoraj nemudoma in to več kot očitno z uigrano akcijo po kotu, ko je žoga po dvojni izmenjavi, kjer se je dobro znašel Matic Maruško, a ne tako dobro kot Niko Kasalo, ki je žogo dobil na približno osemnajstih metrih in prispeval gol, po katerem si je v brk mrmral še Matevž Vidovšek. In najlepše? Komaj 17-letni (!) Kasalo je resda zaigral že četrtič v Prvi ligi Telemach, ampak še minuta mu manjka do 90. minut. Nič zato, ker ima kaj pokazati. Sijajen gol sijajnega talenta, ki je pomagal zlomiti Olimpijo in živce.
