V spomladanski del tekmovanja Prve lige Telemach ste krenili precej odločno. Sprva ste v gosteh Domžalam nasuli štiri gole, nato pa ste proti Celju, Muri in neposrednemu konkurentu v borbi za obstanek Radomljam osvojili po eno točko. Med drugim ste odščipnili točko tudi aktualnemu prvaku NK Maribor. Kako so potekale priprave na spomladanski del tekmovanja in kakšna so vaša pričakovanja za ta del sezone?
Vse probleme, ki smo jih imeli v prvem delu sezone in ki jih ni bilo malo, smo uspeli odpraviti in v spomladanski del kreniti zelo odločno. Res je, da smo trenutno še vedno na dnu lestvice ampak do konca je še nekaj tekem in prepričanim smo, da nam lahko uspe izboriti obstanek. Prišlo je nekaj novih obrazov, ki so se odlično vklopili v ekipo. Igralci imamo veliko željo po dokazovanju, kar se vidi tudi na igrišču. Imamo zelo kvaliteten kader, ne samo po kakovosti nogometnega znanja temveč tudi karakterno. Vsi se zavedamo, da bodo naslednji tedni za nas ključnega pomena, ne samo za ekipo temveč tudi za osebne kariere igralcev, saj se z igranjem v Prvi ligi Telemach vsi sproti dokazujemo in iščemo priložnosti za nadaljnji razvoj. Kadar gre ekipi dobro, tudi posamezniki pridejo do izraza. Po mojem mnenju imamo v ekipi pravo mentaliteto, kar dokazujejo tudi nedavni rezultati. Vsem ekipam smo lahko enakovreden nasprotnik in ne glede na to, kdo nam stoji nasproti, bomo vedno dali vse od sebe in igrali na zmago. Zanekrat je še vedno vse v naših rokah in pomembno je, da nas dober začetek ne ponese preveč. Ostati moramo skromni in v prvenstvu nadaljevati tekmo po tekmo.
V trenutni situaciji verjetno do izraza pridejo tudi izkušnje, ki jih imate starejši igralci, vključno s trenerjem kar veliko. To ima lahko zagotovo velik vpliv na mlajše fante, ki so del vaše ekipe. Kako se počutite v vlogi kapetana in pa kot eden izkušenejših nogometašev v ekipi?
Za nas starejše igralce je zelo pomembno, da smo sposobni voditi in motivirati mlajše fante. To se je še posebej pokazalo po zmagi nad Domžalami, ko smo tekmo v gosteh dobili z 0:4. Pomembno je bilo, da ostanemo skromni ter nadaljujemo s trdim delom. Dobri rezultati so na koncu koristni tako za klub, kot za vsakega posameznika, ki gradi svojo nogometno kariero, saj lahko na ta način pride še bolj do izraza. Prva liga je odličen teren za dokazovanje, predvsem za mlade fante, ki želijo igrati profesionalen nogomet. Na ta način lahko mladi tudi vidijo, da se lahko le s trdim delom napreduje.
Tabor Seažana je zagotovo za mlade igralce odlično okolje za napredovanje. V klubu namreč ni prisoten tako velik pritisk, kot pri ekipah, ki se borijo za naslov ali za mesta, ki vodijo v evropska tekmovanja. Prav tako verjetno ni velikega pristiska s strani javnosti in navijačev. Kako sami gledate na to?
Sežana je zares zelo lepo okolje za mladega igralca. Fantje lahko hitro dobijo priložnost in se dokažejo na najvišjem rangu slovenskega nogometa. Iz tega vidika je naš klub zagotovo več kot primeren za prve korake v prvoligaškem tekmovanju. Določena mera pristiska je seveda prisotna, nogomet brez pritiska tudi sam po sebi ne bi bil zanimiv. Je pa zagovoto res, da je za mlajše igralce nekoliko lažje, ko ta pritisk ni tako intenziven, kot je morda v klubih kot so Olimpija, Maribor ali Mura. Sam imam kar nekaj izkušenj iz tujine, ko zaradi slabih rezultatov nisem zapuščal stanovanja, kjer sem živel. Tega v Sloveniji seveda nismo vajeni. Se pa morajo mladi igralci zavedati, da jih podobne stvari čakajo na višjem nivoju, v kolikor ciljajo na igranje v močnejših ligah. Je pa zato tako lepši občutek, ko je ekipa v dobri formi in se to prenese tudi na navijače. Takrat te vsi občudujejo in te imajo za junaka.
Pri nas v Sloveniji je morda že na splošno tako, da kadar ekipa igra dobro, bo na stadion prihajalo več navijačev in podpora bo posledično večja, kadar pa ekipa naniza nekaj neuspešnih rezultatov, bo obisk precej slab. Morda je to povezano s pripadnostjo, ki nam je v Sloveniji nekoliko primankuje. Ljudje pa se ne zavedajo, da klubi potrebujejo podporo ravno v času, ko jim ne gre in ko ne zmagujejo. Ta pojav lahko opazimo tudi pri reprezentanci. Sami veste, da je najlažje biti na barki, ko ta lepo pluje.
Kakšna pa je vaša izkušnja z navijači v času, ko ste igrali v tujini?
V tujini je navijanje za svoj klub neke vrste stil življenja. Sobota je vedno dan za tekmo in ljudje se skupaj odpravijo na stadion, da bi podprli svojo najljubšo ekipo. Iskreno mi je bilo to najlepše spremlajti na Škotskem, kjer se celotne družine skupaj odpravijo na tekmo. Ljudje imajo na dan tekme prav poseben ritual. Po navadi gredo najprej skupaj na sprehod v kakšen park ali na družinsko kosilo, nato pa je na sporedu tekma in stadioni so polni navijačev, ki neumorno navijajo za svoja moštva. Dan za tekmo je tam pravzaprav praznik in nihče si ne želi zamuditi takšnega dogodka. To je pri njih del kulture. Na Cipru je bilo morda nekoliko drugače, tam je namreč bolj prisoten huliganski stil navijanja, kar je pa samo po sebi tudi nekaj posebnega. Ljudje nosijo na tekme zastave in bakle ter bučno pojejo navijaške tekme ter so zelo evforični tako v pozitivnem kot v negativnem smislu. Veliko je namreč tudi preklinjanja s tribun (smeh). Ampak tudi to je del športa, saj ljudje na ta način nekako poskušajo iz sebe izliti vse frustracije, ki se v njih kopičijo skozi teden. V Italiji pa je še posebej moč opaziti pristisk navijačev, sploh kadar ekipi ne gre dobro. Spomnim se, ko so nam svetovali, naj po porazu ne zapuščamo svojih domov in tako sem znal ob seriji negativnih rezultatov cele dneve z izjemo treningov preživeti v svojem stanovanju. V Italiji se še toliko bolj opazi razlika med severom in jugom, tudi kar se navijačev tiče. Na jugu pripadnost dojemajo kot neke vrste religijo. To lahko vidim tudi v Neaplju, kjer v času dobrih rezultatov vedno vlada evforija in samo predstavljamo si lahko, kako bo v mestu, če letos osvojijo državni naslov.
Če se vrneva na začetek vaše profesionalne kariere, ko ste nastopali še v dresu Kopra, ste v sezoni 2005/2006 še kot član mladinske ekipe že sedeli na klopi v Prvi slovenski ligi. Kakšni so vaši spomini na to obdobje? Bi lahko primerjali treniranja s prvoligaško ekipi v tistem času z današnjim?
Nogomet in pa predvsem pristop nogometašev se je v tem času zelo spremenil. Kot najstnik sem v takrat razmišljal popolnoma drugače. Ko sem se pridružil članski ekipi, sem si delil slačilnico z igralci kot so Jasmin Handanović, Amir Karić, Mladen Rudonja in to so bila v tistem času velika imena slovenskega nogometa. Sedaj sem tudi sam bolj izkušen in imam družino ter posledično na igranje nogometa gledam na povsem drugačen način. Zdi se mi, da je bilo v takratnem obdobju več spoštovanja do starejših, izkušenejših igralcev. Mladi igralci smo bili le tiho in smo delali ter čakali na svojo priložnost. Sedaj je to dosti drugače, mladi igralci so precej bolj izpostavljeni javnosti in medijem, lahko bi rekel, da prej postanejo zvezde, čeprav se to za slovensko okolje morda sliši malce smešno, ampak tako je. V sedanjem času si mladi igralci tudi precej hitreje izborijo mesto v članski ekipi ter se na ta način morda lažje prebijejo v ospredje in posledično prestopijo v večji klub. Je pa zato tudi pritisk dosti večji in časa za dokazovanje je manj. Mladi morajo hitro izkoristiti ponujeno priložnost, sicer jih nadomesti nekdo drug. Zato tudi opažamo vse več mladih nogometašev, ki se iz tujine vračajo nazaj v Slovenijo, ker se tam niso uspeli uveljaviti. Nogomet se je zares močno spremenil in temu smo se morali prilagoditi vsi, ki smo del tega športa.
V svoji karieri ste uspešno nastopali tudi za mlade slovenske reprezentance, imate pa tudi en uradni nastop za člansko izbrano vrsto, ko ste novembra 2016 na prijateljskem srečanju proti Poljski v drugem polčasu stopili med vratnici v času, ko je bil selektor Srečko Katanec. Kakšni so vaši spomini na ta dan?
Lahko rečem, da sem na ta dan izpolnil svoje sanje iz otroštva. Še posebej, ker mi je uspelo nastop za izbrano vrsto zabeležiti v času, ko je imela Slovenija dva izmed najboljših vratarjev na svetu (Samir Handanović in Jan Oblak op. a.). Iz tega vidika sem bil zelo počaščen. V tistem času sem prejel več vpoklicev in ta nastop je bil pika na i za to obdobje.
V sezoni 2008/2009 ste kot član italijanskega Udineseja zabeležili tudi nastop v Serie A. Dvaindvajsetega marca 2009 ste v 29. krogu prve italijanske lige v šesti minuti srečanja proti Genoi vstopili v igro namesto poškodovanega rojaka Samirja Handanovića. Kako se spominjate tega dne?
Tega dne zagotovo ne bom nikoli pozabil. Stadion Luigi Ferraris, znan tudi po imenu Marassi, je eden izmed mojih najljubših pri naših zahodnih sosedih. V tisti sezoni so za Genoo, proti kateri smo igrali, nastopali igralci kot so Domenico Criscito, Matteo Ferrari, Raffaele Palladino in Diego Milito, ki nam je na tem srečanju tudi zabil gol. Stadion je bil skoraj poln, Genoa je imela v tisti sezoni izjemno ekipo, saj je sezono končala na visokem petem mestu in na tekmi mi je uspelo uprizoriti tudi kakšno lepo parado. Ta dan mi bo zagotovo ostal v zelo lepem spominu. Tudi s tem sem izpolnil sanje iz otroštva in zares sem hvaležen, da sem dobil to priložnost. V čast mi je bilo tudi deliti garderobo z igralci kot so Alexis Sanchez, Floro Flores, Mauricio Isla, Antonio Di Natale, Gokhan Inler, Fabio Quagliarella in še bi lahko našteval. Tisto sezono smo nastopali tudi v pokalu UEFA in to je bila zame zares zelo bogata izkušnja.
Glede na to, da ste dolgo časa preživeli v tujini, sedaj pa nastopate tudi v domači ligi, bi vas vprašal še, kakšne so po vašem mnenju največje razlike med igrajem profesionalnega nogometa na tujem in pri nas? Tu imam v mislih predvsem, kako nogomet in igralce v določenih okoljih dojema javnost.
Razlika je zagotovo ogromna. V tujini se ljudi, ki delajo v nogometu ter tudi ostali veliko bolj posvečajo nogometašem, saj se zavedajo, da je celoten šport v prvi meri odvisen predvsem od igralcev. Igralci so namreč tisti, ki stopijo na teren in ki privabljajo množice na stadione. Iz tega razloga se vsi prilagajajo nogometašem in njihove potrebe postavljajo na prvo mesto. Kot primer lahko navedem situacijo, kadar je nekdo v ekipi poškodovan. Takrat vsi v klubu, še posebej zdravniška in terapevtska služba delajo na tem, da bi igralca čimprej vrnili v pogon in da bi se igralec v tem času počutil čim bolje. Vse oči so tudi uprte v zdravniško službo, lahko bi rekel, da se krivca za poškodbo išče pri njih. Naloga fizioterapevtov in zdravnikov je, da igralca v čimkrajšem času pozdravijo in pripravijo na igranje. V tem času pa poskušajo igralca čim bolj razbremeniti pritiska. Morda bi lahko rekli, da so igralci zaradi tega malce razvajeni, saj imajo dobesedno vse na pladnju ampak klubi enostavno naredijo vse, da bi se igralci čimbolje počutili, saj se zavedajo, da jim igralci prinašajo zaslužek in da je celotno delovanje kluba odvisno od njih. Igralčeva naloga je le, da je na igrišču v času treninga ali tekme maksimalno pripravljen in da v tem času da vse od sebe. Za vse ostalo skrbijo ljudje, ki so zaposleni v klubih. Močno si želim, da se tudi pri nas v bodoče nogomet dvigne na nivo, kjer bi lahko klubi delovali, kot delujejo v tujini. Seveda pa je za to pomemben finančni vložek in to je verjetno tudi največja ovira pri slovenskih klubih, saj težko naberejo prepotrebna sredstva za uspešno delovanje. Nekdo ki vlaga v šport, želi v zameno za to neko korist in popolnoma razumljivo je, da je v Sloveniji na področju nogometa trenutno težko ustvarjati dobiček. Liga je po kakovosti zelo dobra, z dodatnim finančnim vložkom pa bi se zagotovo dvignil celoten nivo delovanja klubov in upam, da nam to v bodoče uspe.
Ste že razmišljali o tem, kaj boste počeli po končani igralski karieri? Bi želeli ostati v nogometu ali vas vleče na kakšno drugo področje?
Smatram se za zelo odprtega človeka, kar pomeni, da bi se želel v življenju preizkusiti v marsičem. Kljub temu, da se celotno življenje ukvarjam z nogometom, si ne bi želel zapirati vrat na drugih področjih. Seveda že razmišljam o tem, kaj bi počel po koncu igranja nogometa in lahko rečem, da se mi že ponuja nekaj možnosti. Z izkušnjami, ki jih imam iz tujine, bi seveda želel pomagati našim klubom, da bi se nivo delovanja lahko malce dvignil. Kaj točno bi počel in koliko bi lahko s tem zaslužil je drugo vprašanje, bi me pa to zagotovo veselilo. Že če bi želel delati kot trener vratarjev, bi verjetno sprva moral ob tem imeti še kakšno drugo službo, preden bi lahko prišel na nivo, kjer bi se preživljal le z opravljanjem poklica trenerja. Možnosti je vedno precej in težko bi se že sedaj odločil za nek poklic. Trenutno se odlično počutim med vratnicama in upam, da bom lahko še nekaj časa aktivno igral oziroma branil na profesionalnem nivoju.
Glede na to, da imate zelo bogate izkušnje in da ste dolgo časa uspešno igrali v tujini, bi vas za konec vprašal, ali imate kakšen nasvet za mlajše igralce, ki se skušajo iz slovenske lige prebiti v tujino?
Pomembno je, da se mladi zavedajo, da v nogometu ni bližnjic. Če želijo doseči zastavljene cilje, kakršni koli so že, bodisi igranje v Ligi prvakov ali pa samo igranje v prvi slovenski ligi, je edini recept za uspeh delo, delo in še enkrat delo. Jaz druge poti ne poznam. Še ena zelo pomembna stvar pa je, da mladi nikdar ne obupajo. Mislim, da to na koncu ustvari razliko med nogometašem na amaterskem in profesionalnem nivoju. Dokler te neka stvar zares veseli in v to vlagaš veliko truda in dela, se ti na koncu slej ko prej nekaj odpre. Seveda v tem športu ni nobenih zagotovil in nihče nam ne more jamčiti, da bomo v tem uspešni. Zagotovo pa se do uspeha ne pride brez trdela dela in vztrajnosti. To bi lahko verjetno rekli za katerokoli stvar v življenju, ne le za nogomet.
