Če bi bilo, kot je rekla mama, bi bil Abraham Nwankwo najbrž (avto)mehanik. Ali celo vojak. Gradil je hiše, popravljal luči, delal na kmetiji. Ampak on je sanjal, tam, globoko na jugovzhodu Nigerije. Nogomet, nogomet, nogomet. In nič drugega. Samo nogomet. Je tisti komaj 21-letni visokorasli fant, ki prizna, da je zasluženi denar na kmetiji raje kot za hrano namenil za kopačke in ščitnike. »Seveda sem tudi doma v Nigeriji slišal zgodbe o talentiranih fantih, ki se jim potem ni izšlo. Ampak jaz? Rekel sem si: nič me ne bo ustavilo!«
In ga ni.
Zato pa zdaj redno dobiva priložnost v osrčju obrambe Domžal. Seveda pomaga njegova višina, visok je kar 193 centimetrov. »Saj so bili visoki tudi moji bratje in sestre, mene pa so kljub višini zafrkavali, da imam tanke noge. Pa saj... Ko sem prišel v Turčijo, sem spoznal, kako droben sem. Ker nogomet v Nigeriji in Evropi? Uuu!«
»Problem enega je problem vseh«
Abraham Nnamdi Nwankwo je v Domžale prišel že novembra, ampak je pričakovano potreboval kar nekaj časa, da se je vklopil v moštvo, ki je imelo vrzel po poškodbah v obrambi. »Ko se nam je ponudila priložnost za dogovor z Abrahamom, smo stopili v stik z njegovim zastopnikom in se hitro dogovorili. Vse skupaj je trajalo dalj časa zaradi ureditve potrebne papirologije, sem pa vesel, da se nam je fant pridružil že v tem delu sezone. Sodelovanje velja do konca sezone z možnostjo podaljšanja za dodatno leto,« je ob prihodu dejal športni direktor Senijad Ibričić.
In imel je dober nos. Domžale so z Nwankwom v prvi postavi še neporažene. Vsaj po rednem delu. Izpustil je uvodni nepričakovani domači poraz s Taborom (0:4), nato pa začel štirikrat zapored v prvenstvu ter odigral celotni obračun v osmini finala pokala, kjer so Domžale izpadle proti Kopru. »V nogometu se pač vse zgodi,« po izpadu v pokalu, ki je zaprl ena vrata v boju za Evropo, pravi Nwankwo.
Večkrat se je hvaležno zahvalil za pričujoči pogovor in nikakor ni mogel prehvaliti sprejema v klubu. »Saj nekaj sem si pogledal, preden sem prišel v Domžale, ampak vseeno sem potreboval vsaj teden dni, da sem spoznal in dojel okolje. Vsi so si vzeli čas zame, vsi so tako prijazni, res s(m)o družina. Predvsem to, da se tako lepo obnašajo, me je navdušilo. Spoznal sem, da je problem enega od nas problem vseh.«
Moral je okrepiti telo
Tisto prvo tekmo po zimskem premoru, ko je domžalska obramba prejela kar štiri gole od tedaj zadnjega Tabora (0:4), je presedel na klopi. »Seveda sem bil jezen, ker smo izgubili, ker sem videl, kako smo garali na treningu.« Na nogometni del se je slej ko prej privadil, vajen je igranja tako s tremi kot štirimi v zadnji vrsti, kar mu kot osrednjemu branilcu, ki lahko igra tudi na desnem bočnem, ustreza. »Še vedno pa se privajam na drugačen nogomet, predvsem pazim, da moje podaje ne 'zalutajo', hehe. Zelo veliko mi je pomenilo, da so kljub kakšni napaki verjeli še naprej vame. Rad se učim, še raje imam izzive.«
Čeprav bo julija dopolnil šele 22 let, deluje neverjetno zrelo in preudarno. Razume, kaj je profesionalni nogomet in kakšne so njegove zahteve. »Saj sem v Nigeriji tudi igral (nosil je dres Uchecaria Int'l FC and Academy), ampak je takšna razlika. Ugotovil sem, da če si se pripravljen učiti, dobiš priložnost.« V Turčijo je za Balikesirspor podpisal leta 2019, nato pa v dveh sezonah (2020/21 in 2021/22) dobil priložnost na 33 tekmah in zabil tudi en gol. »Tam sem videl, koliko dela me čaka. Pogledal sem se v ogledalo in se primerjal s soigralci. Uh, bile so me same noge! Nisem imel razvitega telesa, moči, stasa, da bi bil konkurenčen. Zato sem sprejel izziv in tri leta hodil trikrat na teden v fitnes. Kako dolgo sem potreboval, da sem bil vsaj približno dovolj močen? Eno leto. V treh letih nisem izpustil niti enega dodatnega treninga.« Saj je moral biti, če je želel tekmovati v fizično zahtevni drugi turški ligi, kjer je z Balikesirsporjem naposled izpadel z zgolj dvanajstimi točkami.
Nato je ostal poleti brez kluba. In jeseni dočakal klic Domžal.
Oče voznik, mama kmetovalka
Nwankwo ne poudarja, a tudi ne skriva, da prihaja iz zelo revne družine. Oče voznik, mama kmetovalka. »Težko je, da se kamorkoli prebiješ, ker v nogomet ni skoraj nobenih vlaganj. Kar je škoda, ker je res veliko dobrih igralcev. Žal uspe zelo redkim.« Tudi zato mu je oče, ki je nekdaj tudi sam brcal žogo, rekel, da je najbolje, če gre kar v vojsko. Ampak Abraham se je uprl. Brat mu je ponudil delo v računalniškem centru, ki glede na razlago ni bila slaba služba. »Ampak ker je bilo delo v kraju, kjer nisem mogel igrati in trenirati niti koliko toliko resnega nogometa, sem se mu zahvalil in službo zavrnil. Rekel sem, da nimam časa, ker me čaka nogomet.«
Pogumno? Milo rečeno. Nwankwo zdaj, ko je navdušen nad Domžalami, pravi, da je imel vselej vizijo, da bo nekam prišel. »Ponavljal sem si, da moram biti fizično in psihično dovolj močan. In vedel, da bo trajalo.« Pa ni bilo nikdar kaj pritiska, sploh tega, notranjega? Tudi zdaj, ko ima z Domžalami pogodbo le do konca sezone? »Je pritisk. Ne bom na široko razlagal, da sem ne vem kako dober igralec. Pokažem tisto, kar znam, in upam, da klub to potrebuje. Vem, da moram igrati čim več, če želim tukaj ostati in napredovati. Najbolj pa verjamem v Boga.«
30 za 20 za očeta
Pa še nekaj je, zaradi česar gre tako ponosno in hrabro na igrišče. Ko vprašamo igralce, zakaj nosijo dotične številke na dresih, je pogosto banalni razlog, ker je bila pač tedaj, ko so začenjali, prosta, ali pa, če gre za uveljavljena imena, ker jih dolgo in prepoznavno nosijo.
Abraham Nwankwo zdaj nosi dvajsetico, ker je bil star 20 let, ko je izbral prejšnjo številko 30 v Turčiji. In takrat je bil očetov priimek prvič na dresu, zato mu je toliko bolj žal, da tega ni doživel. V njegovo čast nosi tako številko, še bolj ponosno pa priimek, ki glede na videno utegne pustiti vidn(ejš)i pečat.
