Kdaj ste se začeli ukvarjati z nogometom in zakaj ravno z njim?
Od ranega otroštva je pri meni zgolj nogomet. Ni moglo biti drugače, kot je. Oče in brat sta igrala nogomet, rekreativno. V hiši se je najpogosteje spremljal ta šport, Tako da sploh ni bilo druge opcije, kot da me zanese v nogomet.
Če bi lahko izpostavili enega trenerja na svoji poti, kdo bi to bil?
Veliko trenerjev sem imel v karieri, bi pa, simbolično vseeno pred vse postavil enega. Ki je tu z Olimpijo osvojil dvojno krono. Igor Biščan me je vodil, ko sem bil v Rudešu na Hrvaškem. Ravno v obdobju, ko sem prehajal iz mladinske v člansko konkurenco. Imel je odlične treninge, znal se je približati nam mladim, ogromno znanja je name prenesel. Ne zgolj v strogem nogometnem smislu, tudi v psihološki pripravi.
Zakaj ste se odločili za Olimpijo? Najbrž ni bila edini izbor.
Želel sem si zamenjati okolje. In ko je zanimanje zame pokazala Olimpija, nisem bil v dvomih. Gre za zares velik slovenski klub, ima sijajnega trenerja, zelo dobro moštvo… Kdo bi sploh razmišljal, ali naj pride ali ne.
Nekaj časa ste že v moštvu. Je kdo od soigralcev na vas že pustil večji vtis?
Osredotočil se bom na trojico, s katero delim tisti kos igrišča v zvezni vrsti. Mario Kvesić, Timi Maks Elšnik in Svit Sešlar. V čast mi je, da sem njihov soigralec. Izvrstno igrajo. In čaka me zares trdo delo, da bom lahko kdaj koga zamenjal.
Razen nogometa, vas kaj vas veseli v življenju?
Trenutno sem v tretjem letniku študija športnega menedžmenta. Ni lahko, a ker sem kategorizirani športnik, se mi zares razumevajoči predavatelji pogosto zelo prilagodijo. Hvaležen sem jim za to. Še vedno pa je potrebnega veliko dela in vloženega truda v učenje. Ni preprosto vselej najti ravnotežje med športom in študijem, a želim si diplomirati, da mi bo po koncu kariere morda lažje.
