Kosić ima za seboj zelo uspešno trenersko kariero. Poleg slovenskih mladih reprezentanc je vodil tudi klube kot so Olimpija, Krka, Triglav Kranj ter Celje, s katerim je v sezoni 2019/20 tudi osvojil naslov državnega prvaka. V času igralske kariere je največji pečat pustil pri Olimpiji, s katero je trikrat osvojil naslov pokalnega prvaka, s 421 nastopi pa je bil dolgo časa rekorder po številu odigranih tekem v prvi slovenski ligi, ko ga je naposled prehitel Sebastjan Gobec. V njegovo poznavanje slovenskega nogometa prostora ne gre dvomiti, to pa nam je tudi dokazal v nedavnem intervjuju, ki ga je opravil za Navijaško cono.
V zimskem prestopnem roku je vaše moštvo zapustilo kar nekaj igralcev. Ekipi so se priključili tudi trije novinci. Kako bi pokomentirali dogajanje v zimskem prestopnem roku pri NK Tabor Sežana?
Pravzaprav smo še v procesu kadrovanja, nekaj fantov je z nami še od prej in smo v normalnem procesu treninga, bomo pa še videli do konca, kaj se bo še pripetilo. Tudi prišleki so fantje, ki jih poznamo že od prej. Vse tri okrepitve, Luka Šušnjara, Žan Bešir in Miha Kompan Breznik so se izkazali kot zelo koristni, saj nam lahko pomagajo tako karakterno kot tudi po kakovosti njihove igre. Z njimi smo imeli kontakte že od prej oziroma jih poznamo, saj so bili prisotni na slovenskem območju in gre pravzaprav na naše (slovenske) fante. Prva ideja je bila seveda, da sestavimo kader predvsem iz doma vzgojenih igralcev.
V zimskih pripravah ste odigrali šest tekem. Ste zadovoljni s prikazanim v primerjavi z jesenskim delom?
Težko primerjam sedajšnje obdobje in obdobje v času trajanje sezone. V tem času smo predvsem poskušali okrepiti igralski kader, brez da bi s tem pretežno bremenili klubski proračun. Iščemo tudi fante, ki so na voljo za posojo, kar pomeni, da skrbno izbiramo okrepitve. Zagotovo imamo na tem področju veliko izzivov, je pa to dejansko stanje s katerim se moramo soočiti. Prednost je lahko v tem, da je naše tekmovanje zanimivo za veliko igralcev, saj se v prvi ligi lahko dokažejo in jim služi kot odskočna deska. S celotnim strokovnim štabom se trudimo, da bi moštvo usmerili v pravo smer in iz njih izvlekli maksimum.
Situacija pred začetkom spomladanskega dela je zelo podobna lanski, saj bomo kot kaže ponovno spremljali troboj za obstanek v ligi. Vam lahko pretekla izkušnja v boju za obstanek, ko so sta bila vaša konkurenta Aluminij ter Radomlje, koristi tudi v letošnji sezoni, ko se za obstanek ponovno borite z Gorico ter ponovno z Radomljami?
Imamo zelo zdravo ogrodje fantov, ki so bili z nami že v pretekli sezoni. Fantje so skromni in se zavedajo, da lahko preživimo le z lastnim učinkom, kar pomeni, da je še vedno skoraj vse v naših rokah. Še en dokaz, da je ogrodje ekipe pravo, je ta, da je trenažni proces na ustreznem nivoju in da ekipa trenira brez težav. Kar se tiče samega vprašanja konkurenčnosti, pa bo seveda potrebno počakati na pričetek spomladanskega dela. Tisto, kar lahko naredimo, je, da treniramo čim bolj kvalitetno in da smo kar se da disciplinirani. Zagotovo verjamem, da je lahko ta skupina fantov uspešna, saj smo zmožni na igrišču funkcionirati kot ekipa. Članskemu moštvu se je v zimskem času priključilo tudi pet fantov iz mladinskega pogona. Tudi oni se trudijo po najboljših močeh, mladinska ekipa se med drugim bori za napredovanje v prvo ligo in tudi to nam lahko da neko mero motivacije, saj so jo ti mladi fantje zmožni prenesti na ostale. Verjamem, da bodo tudi oni po povratku v mladinsko ekipo imeli prioriteto ustvariti dober rezultat. Moram pa celotno moštvo pohvaliti, saj gre za skupino delavnih fantov, ki se trudijo po najboljših močeh.
Kako vi gledati na izzive s katerimi se klubi soočajo v prvoligaškem tekmxovanju? Zagotovo se klubi iz druge polovice lestvice pogosteje soočajo s težavami kot so financiranje moštva, gledanost tekem ter povezanost z navijači. Kako lahko to po vašem mnenju vpliva na nivo slovenskega nogometa?
Naš nogomet je odvisen od vlagateljev in ljudi, ki v tem športu vidijo nek izziv. Želel bi si predvsem, da so ti ljudje na koncu dneva spoštovani, saj v naš šport vlagajo veliko sredstev in energije. Posledično je veliko ljudi po tem, ko zapustijo nogometne kroge, razočaranih. Vsakega, ki da nekaj za nogomet, je potrebno spoštovati. Na žalost gre velikokrat za interese, ko vlagatelji verjamejo, da si bodo na relativno hiter način povrnili vložena sredstva. Nogometna panoga pa je zagotovo zelo kompleksna in v njej je zelo težko čez noč zagotoviti presežek. Je pa zadeva na prvi pogled precej preprosta. Primerjamo jo lahko z življenjem na splošno. Namreč, če se v življenju dobro znajdeš, lahko tudi z manjšim denarnim vložkom skuhaš okusno jed in se lepo oblečeš. Kvalitetne stvari na splošno zagotovo stanejo več, kar pa ne pomeni, da bo nekdo z več denarja lepše oblečen in užival boljšo hrano. Na podoben način funkcioniramo tudi v klubih v naši ligi. Večina klubov, predvsem tistih v vrhu lestvice, si želi igranja v evropskih tekmovanjih. Evropski pokali pa na koncu ne prinašajo nič, če v njih nisi konkurenčen. V preteklosti je bilo seveda že dokazano, da se da uspeti tudi v evropskih tekmovanjih. Se mi pa vseeno zdi, da to postaja vedno težje. Vsi razen prvaka države imajo zelo majhne možnosti za preboj v skupinski del evropskih tekmovanj. In ravno zato je še toliko bolj pomembno, da imajo klubi stabilno financiranje in le na ta način lahko naš nogomet dobi na veljavi. Tu je zelo pomembno imeti tudi pravo ekipo ljudi, ki je temu delu predana in ima skupne cilje za uspeh ter pravi način dela. Tako kot dobrega igralca je namreč težko dobiti tudi dobrega funkcionarja oziroma dober strokovni štab. Mi čez noč ne bomo dobili več denarja. Naš cilj mora biti, da pridobimo na popularnosti slovenskega nogometa. To, da smo na dobri poti, dokazuje že dejstvo, da je naša liga zelo zanimiva že vsaj zadnjih pet let. Prvak je bil večkrat odločen šele v zadnjih krogih. Veliko ljudi tudi precej rajši spremlja našo ligo kot pa tuja prvenstva in tudi to je dober pokazatelj, da je prihodnost svetla. Pomembno je, da cenimo in spoštujemo svoje. Na koncu je tudi državna reprezentanca odvisna od razvoja slovenske lige. Važno je, da imajo ljudje zdrav razum in da prepoznajo kvaliteto. Le na ta način lahko to na koncu tudi vrednotimo oziroma spoštujemo. Je pa naloga nas, ki delamo v športu, ta, da delamo na pravi način in se borimo za napredek.
Poleg bogate trenerske kariere ste bili uspešni tudi kot igralec. Dolgo časa ste imeli v lasti rekord po nastopih v prvi slovenski ligi. Bi lahko primerjali obdobje v času vašega igranja s trenutnim obdobjem, ko delujete kot trener?
Vsako obdobje ima svoje zahteve. Že način treninga iz obdobja moje igralske kariere se zelo razlikuje od današnjega. Danes morajo fantje biti fizično na zelo višjem nivoju. Veliko več je individualne priprave igralcev. Princip uspeha se ni veliko spremenil, saj si moral za uspeh vedno izstopati, bodisi po količini dela bodisi po kvaliteti. To je edini način za preživetje. Tako kot v življenju je tudi v nogometu več nivojev. Ko igralec misli, da je najboljši, se mora hkrati zavedati, da obstaj več nivojev. To se lahko nanaša tako na treniranje kot na igranje. Je pa tu pomemben tudi faktor sreče. Brez le-te je zagotovo težko ali celo nemogoče uspeti. Velikokrat o uspehu odločajo malenkosti. Za primer lahko vzamemo zgodbe o uspešnih posameznikih in pot, ki so jo moralo prehoditi, da so bili na koncu uspešni. Tu se lahko samo vprašamo, koliko zgodb ljudi, ki niso bili uspešni, je imelo prisotnih vsaj toliko elementov truda in žrtvovanja. Športna javnost kot prvo ni seznanjena z ljudmi, ki v svojih športnih karierah niso bili uspešni, kot drugo pa jih ima na koncu dneva za poražence. Občudujemo namreč le tiste na vrhu in se navdušujemo nad njihovimi zgodbami o uspehu. Trenerji, ki morda v svojih karieriah nikoli niso osvojili lovorike, so lahko razvili več igralcev kot pa tisti, ki se lahko pohvalijo z nešteto osvojenimi naslovi. Trener lahko namreč s svojim pristopom igralcu hitro odvzame voljo do igranja, to pa le zato, ker mu morda nekaterih stvari ne zna skomunicirati na pravi način. Pomembno pa je, da se zavedamo, da nas na koncu ne more uničiti nihče drug kot pa le mi sami. To velja še posebej v primeru, če se sprijaznimo s kritiko oziroma je ne dojemamo kot konstruktivne. Tudi če nam nekdo reče, da nismo za nobeno rabo, lahko to vzamemo kot izziv, da drugim oziroma sebi dokažemo nasprotno. Pomembno je, da nikoli ne obupamo in se borimo do konca. Je pa seveda ogromno odvisno od okoliščin. Igralec ali trener lahko pride v okolje, kjer se počuti odlično in iz tega črpa ogromno mero motivacije in to mu zagotovo olajša pot do uspeha.
Kaj pa je po vašem mnenju ključno za pravo motivacijo? Velikokrat namreč slišimo, da dandanes igralci niso več tako motivirani, kot so bili včasih in tukaj velikokrat najdemo vzporednice z lažjim načinom življenja v današnjem obdobju, kot pa je bilo to pred časom.
Res je. Dostikrat je govora o tem, da mladi igralci izkušenejših ne spoštujemo več, kot je bilo to v navadi v preteklosti. Je pa tu zelo pomembno to, da smo pripadniki starejših generacij odraščali v obdobju, ko je bilo avtoriteto potrebno spoštovati. Včasih je bilo potrebno trenerja spoštovati ne glede na njegovo strokovno znanje. Že dejstvo, da je bil trener, mu je prinašalo določeno mero avtoritete. Danes je to drugače. Igralce je potrebno prepričati z znanjem in načinom predajanja informacij. To razliko lahko pripišemo spremembi okolja, saj živimo v povsem drugih časih. Trenerji radi rečemo, da mora biti igralec lačen. Dandanes pa marsikdo ni več lačen in mu zato ni potrebno zapustiti cone udobja, katere je navajen. Posledično je iz takšnega posameznika tudi precej težje izvleči njegov maksimum. Nogomet je odraz družbe in lahko rečem, da smo izgubili nekatere izmed vrednot, ki so bile pristone v preteklosti. Danes je vsakemu na voljo izobilje. Če želimo biti uspešni, moramo zapustiti prej omenjeno cono udobja. Za to pa je potrebno ogromno truda, za kar danes marsikdo ni pripravljen, saj mu to ni potrebno za preživetje.
V preteklosti ste deloval tudi selektor mlajši slovenskih reprezentanc. Kako bi opisali svojo izkušnjo z mladimi izbranimi vrstami in kakšne so bile glavne prednosti dela na nivoju mednarodnega nogometa?
Sodelovanje z Nogometno zvezo Slovenije in vodenje reprezentanc mi je zagotovo koristilo, saj sem na ta način uspel spoznati mednarodni nivo. Spoznal sem zahteve na najvišjem nivoju in to je bila dobra šola zame. Mednarodni nivo se namreč precej razlikuje od domačega. Prednost tega je, da ima trener, ki opravlja takšen poklic, na voljo igralcem, ki igrajo na najvišjem nivoju, torej lahko izbira med najboljšimi v določeni kategoriji. Pomanjkljivost pa je zagotovo ta, da so aktivnosti v reprezentancah precej bolj redke, kar pomeni, da delo ni vsakodnevno. Na reprezentančnem nivoju torej razpolagaš z najboljšimi igralci in se kosaš z najboljšimi tekmeci. Prednost je bila tudi v tem, da sem pri delu z reprezentanco uspel dobro spoznati generacije s katerimi sem sodeloval. Tu bi morda omenil igralce rojene leta 1999, med katerimi so bili tudi Adam Gnezda Čerin, Jaka Bijol, Tomi Horvat, Žan Celar, ki danes uspešno igrajo za slovensko A reprezentanco. Delo z mladimi slovenski nogometaši na mednarodnem nivoju je služilo tudi kot dokaz, da smo lahko na nivoju mladih reprezentanc konkurenčni in to bi nam moralo zagotovo dati določeno mero motivacije za delo z mladimi v prihodnosti.
Bi morda za konec dodali še kaj?
Dodal bi, da si zares želim, da bi spoštovali to kar nam ponuja slovenski nogomet, saj se dostikrat ne zavedamo, kaj imamo. Naša liga je namreč na trenutke podcenjena in tega se velikokrat ne zavedamo. Šport pa tudi kultura sta zelo specifični panogi in to bi morali kot narod v prihodnosti veliko bolj spoštovati in razvijati. Imamo kakovosten kader in to moramo izkoristiti. Bi bilo pa za to potrebno tudi precej več vzajemnega dela ter solidarnosti. Velikokrat se namreč izkaže, da v tem poslu preveč gledamo na lastno korist in ravno to lahko na dolgi rok škodi nogometu v naši državi.
