Oskar Drobne (te)ga nikdar ni mogel razumeti. »Spraševal me je, znova in znova: pa kako to, da sta mi dva gola dovolj! Haha! Očitno sem hat-tricke štedil za pokal!« Pa res. Andrej Goršek je v 1. SNL na 266 tekmah zabil 84 golov. In kar trinajstkrat je zabil po dva komada na eni tekmi.
Dolgo je bil tik zunaj najboljše deseterice strelcev v zgodovini lige. Dokler se nista prerinila na sam vrh Marcos Tavares in kasneje v sredino še Rok Kronaveter. »Oskar Drobne in Ante Šimundža (oba po 87) ter Ismet Ekmečič (88) so mi res za malo zbežali, ja, ampak zato sem pa dal kak hat-trick v pokalu!«
Strti in solzni
Ni pa to bilo vse, kar je Goršku v tistih pisanih devetdesetih zbežalo. Dvakrat je bil s Celjem v finalu pokala. O, Celje. O, pokal. »Ne bom pozabil, kako strti in solzni smo bili po tistem prvem finalu proti Olimpiji leta 1993. Igrali smo doma, nabito polna Skalna klet. Nismo bili slabši, le preveč priložnosti smo zapravili.«
Goršek spada v tisto redko druščino nogometašev, ki so igrali finale pokala tako na eno samo kot dve tekmi. »Kaj pa vem, kateri sistem je boljši, čeprav tistega na dve tekmi že tako ali tako dolgo ni več (od 2004). Na dve tekmi si pač še lahko upal, če si na prvi preveč 'zajebal'.«
Ampak upanje ni bilo dovolj dve leti kasneje, ko se je v četrti izvedbi pokala (1994/95) prvič zgodilo, da v finalu ni bilo ne serijske državne prvakinje Olimpije ne dvakratnega pokalnega zmagovalca Maribora.
Spopadla sta se Celje in Mura.
Zastonjkarski pogled z »brežine«
Oba kluba sta že izgubila po en finale. Nekdo je tedaj tako moral postati pokalni prvak, kar je takrat, ko je liga v četrti sezoni še štela 16 ekip (!), vodilo v tako zaželena evropska tekmovanja. Celje je sicer že izkusilo Evropo, ko je Olimpija osvojila dvojno krono. »Ja, danski Odense je bil takrat v pokalu pokalnih zmagovalcev velik izziv, škoda da smo edini gol prejeli doma,« se spominja Goršek.
Ampak maj 1995 je prinašal še veliko večjo priložnost: prvo lovoriko. Se je takrat tudi tako čutilo? Pritisk, ker se bo ene od dveh lovorik dotaknil nekdo, ki ni Maribor ali Olimpija? »Pomenilo je ogromno! Mi smo v polfinalu izločili prav Maribor in že to je bilo odmevno. Zakaj? Ker nismo bili na tako visokem nivoju. Ne mi ne Mura.«
Se je pa, kar Goršek brez težav prizna, vseeno poznala razlika med Celjem in Muro. »Mura je imela vselej dobro ekipo, ampak njihov zaščitni znak so bili Black Gringos. Naši Celjski grofje so bili v nekoliko manjšem številu, ampak Skalna klet je bila takrat za vse nas idealna, ker je bila ravno prave velikosti, da je bila pogosto zelo polna. Po tri tisoč ljudi in več. Prav spomnim se tistih navijačev, ki so tekme gledani s tiste 'brežine', kjer je bil zastonjkarski pogled, haha.«
»Topić nam ga je zabil s selotejp trakom!«
Goršek je v Celje prišel z odličnimi referencami. Bilo jih je petnajst. Za petnajst golov, ki jih je v skoraj ponarodeli krstni sezoni 1991/92 zabil na 40. tekmah za velenjski Rudar. »V Celje sem prišel z Janezom Zavrlom in igrali smo zelo atraktiven nogomet.« Toda trenerji so se v Celju, sploh ko je klub prevzel Publikum, v želji po čim boljših rezultatih hitro menjavali. In tako je prišel tudi Borut Jarc in popeljal Celje vse do drugega finala pokala.
Prva tekma 10. maja 1995 na Skalni kleti je bila zelo živčna. »Še jaz sem imel eno zelo zrelo priložnost, ampak nikakor nam ni steklo. Čeprav smo povedli, ko je Simon Sešlar zabil iz enajstmetrovke.« Ampak kaj, ko je potem Boštjan Rous v 73. minuti izenačil na 1:1. Zato je bil plan za povratno tekmo jasen. Nekako dati gol in upati na najboljše? »Točno tako,« se spominja Goršek.
Kot se tudi spomni, da je bilo na Fazaneriji 24. maja 1995 – vmes sta moštvi za nameček 19. maja še v ligi remizirali z 0:0 v Celju – glasno in polno pričakovanj. Nabito polne tribune. Štiri tisoč gledalcev, če ne več. »Dve priložnosti smo imeli za gol, tega se spomnim.« Arhivi mu kimajo: Bojan Romih prvič, Bojan Romih drugič. In obakrat ne v mrežo. »Žal ga nikakor nismo zabili. In potem je prišel Nedeljko Topić in nam ga zabil.« Ja, tisti isti Nedeljko Topić, ki je ob Dejanu Djuranoviću zabil za Olimpijo proti Celju v finalu pokala dve leti prej. »Pa je imel povite gležnje s trakom. Ne, ne tistim medicinskim, ampak z onim zajetnim rjavim, selotejp ja, tisti trak!«
Odločila sta ambient in... jajca
Goršek 28 let po tistem finalu priznava, kakor je tedaj tudi Borut Jarc, da so bili Muraši pač boljši. »Brez dvoma, saj so bili tudi v prvenstvu četrti, mi pa šesti. Imeli so Roberta Volka v golu, pa izkušenega Marijana Bakulo in seveda Topića. Pa še koga. Ampak saj tudi mi smo imeli: Branka Zupana, reprezentančnega golmana. Pa Ljubljančana Safeta Hadžića in Edija Bajraktarevića. Pa seveda N'Toka, kamerunskega reprezentanta, ki je prišel iz Krke. Le močne klopi ni bilo.« Ampak po njegovem mnenju najbolj pomembnega dvoboja Celja in Mure niso odločila imena. »Ne, prej ambient. Nismo imeli toliko jajc, ker ni bilo take podpore.«
Nikoli ne bomo izvedeli, ampak če bi ugibali... »Ja, če bi dobili tisti pokal, bi glede na vložke zlasti gospoda Klariča najbrž še kdo prišel, imeli bi kaj pokazati, igrali bi v Evropi...«
Žal mu je, da ni dočakal novega stadiona
Goršek je v 1. SNL igral za Rudar (53 tekem, 16 golov), Celje (209 tekem, 70 golov) in Dravograd (4 tekme, 1 gol). V Velenju je debitiral in sklenil prvoligaško kariero, ampak glavni pečat je vendarle pustil v celjskem dresu. »Res je, takrat smo bili še toliko bolj v senci rokometa, ampak s prihodom Publika je bila ekipa medijsko močno podprta. Nakupov večjih resda ni bilo, prišel je kdo iz Ljubljane, ampak lahko smo se zanašali na takrat zelo mlade in obetavne fante. Sebastjana Gobca, Simona Sešlarja, Roberta Cugmasa. Že res, da smo imeli takšna in drugačna obdobja, ampak vselej smo bili zraven.«
Goršek se zaveda, da so v Celju, ki se poleg Maribora lahko edini pohvali s neprekinjenim igranjem v prvi ligi, ambicije zrasle šele, ko se je naposled začelo graditi stadion. Pa čeprav se je o novem stadionu, ki se je kot Arena Petrol odprl leta 2003, govorilo še, ko je še on igral za grofe. »Ampak pravi prelom se je zgodil šele, ko je prišel Marijan Pušnik in je Celje resno konkuriralo za naslov. Sam, žal, novega stadiona kot igralec nisem dočakal. Žal sploh zato, ker priznam, da sem lokalpatriot.«
Celje krade? Ah, nogomet.
Dovolj, da lahko zdaj reče, da so bili z Muro vseeno rivali že tedaj. »Ah, saj so tudi mene vabili, da bi šel tja, pa se nisem odločil. Se je pa Gregor Blatnik.« Zato ga ne čudi, da je rivalstvo zdaj tako podžgano. Sploh, ker sta vmes, četudi pozno, oba kluba osvojila naslov. Povrhu zaporedoma, najprej Celje (2019/20) in nato še Mura (2020/21), pri čemer je Celje v zadnjem krogu strlo Olimpijo, Mura pa Maribor. »Seveda je rivalstvo in na nek način vedno bo. Mura je prepričala z rezultati, Celje si lahko več privošči. Ampak to, kar slišimo, češ, če Celje kaj Muri 'krade'? Ah, to je pač profesionalni nogomet. Se dogaja.«
Sicer pa, če smo ga že poklicali, nikdar ni spominov preveč. Ne zanj, za, kot se izkaže, Riedleja. Ja, tak nadimek je dobil, potem ko je Mariboru v kultni tekmi leta 1995 (3:3) zabil dva gola. Tistemu Mariboru, ki je še leta 1993 šel na nož z Borussio Dortmund, remiziral doma 0:0 in v gosteh nesrečno izgubil z 2:1. »Takrat so vsi omenjali Stephana Chapuisata in Karl-Heinz Riedleja. Pa sem rekel, kdo pa da sta! In ko sem dal dva gola, so me klicali Riedle. Sešlar me še danes tako kliče!«
Ko ob nedeljah nič več ne boli
Goršek je v desetih prvoligaških sezonah kar petkrat zabil več kot deset golov. Dosežek, ki ga toliko bolj ceni iz časov precej bolj grobega nogometa. »Redke so bile tekme, ko nisem imel potrganih 'štucnov'. Veste, ko sem nehal s kariero, me ob nedeljah zvečer nič ni bolelo in takrat sem ugotovil, kako drugačen nogomet smo igrali v primerjavi z danes.«
Spomni se, kdo ga je še posebej rad tolkel. Seveda se. Tudi z imeni. O, ja. Kot se spominja tudi, da je enako zlahka zabil večjim in manjšim tekmecem in golmanom. Pa čeprav so bile razlike. »Saj si lahko mislite, kakšna je bila motivacija proti Mariboru in Olimpiji, kakšna pa, ko smo prišli v Rogaško, pa so s šajtrgo stresali žagovino na igrišče ali v Naklem, kjer smo žogo iskali skoraj v koruzi. Ampak izziv po zmagi je vedno prevladal. Pa bili smo res mladi.«
En nastop, trije »falili«!
In opaženi. Čeprav je igral »le« za Celje in nikdar v tujini, je bil vpoklican tudi v člansko reprezentanco in svoj edini uradni nastop zbral 10. septembra 1997 na sarajevskem Koševu, ko je Slovenija v nesrečnih kvalifikacijah gostovala pri Bosni in Hercegovini, ko je že osvojila tisto edino piškavo, a legendarno točko v kvalifikacijah za SP 1998. Goršek je v 76. minuti zamenjal Primoža Gliho, potem ko je BIH že vodila z odločilnim golom Elvirja Bolića. »Pa smo vseeno imeli priložnost! Milan Osterc, Džoni Novak in jaz smo vsi trije 'falili' žogo! Bil sem blizu, ampak reprezentanca je bila že takrat precej zaprt krog.«
Kar pogreša danes, ko si reče tudi nogometni romantik, je zlasti več »tehničarstva«. »Že na oko smo si bili pač drugačni. Vse tiste finte pa 'lažnjaki'. Oh! Pogrešam te nogometne vložke, seveda jih, pa kot trener povsem razumem, da je zdaj nogomet toooliko hitrejši.« Kasneje je bil Goršek trener v celjskem pogonu, bil pomočnik Milana Đuričića v Rudarju, zdaj pa je trener v domačem Šoštanju.
In se še spomni časov, ko je štelo ne samo, kakšen gol, ampak včasih celo – kdaj si ga zabil. Če je le šlo, ne prezgodaj, se mu še danes romantično smeji. »Kolikokrat smo slišali v tv poročilih tekme, da zaradi tehničnih zapletov 'nismo ujeli prvega gola'. Ah, kakšni tehnični zapleti, kamermani so zamudili na tekmo! Ja, posnetke svojih tekem še imam, ampak je vse na VHS kasetah. In če vam čisto iskreno povem... še svoje poroke nisem pogledal, ki jo imam prav tako na VHS kaseti, haha.«
