Bil je začetek marca. Leta 1995. Derbi. Maribor – Olimpija. Nekaj tednov prej je od vijoličastih k največjemu tekmecu odšel Kliton Bozgo, albanski mladenič, eden najboljših igralcev slovenskega prvenstva in pri navijačih izjemno priljubljen nogometaš Maribora. To popoldne je dobro začutil koktejl čustev pri donedavnih someščanih, s streljanjem srepih pogledov, metanjem klasičnih mariborskih žaljivk, s kančkom humorja, ki je izražal nemoč, ker se je fant odločil za nekaj nedopustnega. Tudi ploskali so, morda spet iz frustrirajočega razočaranja, jezni na vodstvo kluba, ker igralec v Mariboru lahko stori marsikaj, le k »žabarjem« ne sme. Ne tako, sploh pa takrat, ko je klub iz Ljudskega vrta rezultatsko capljal za Olimpijo.
Toni, kot so klicali fanta z juga Albanije, se je v sezoni in pol pri Mariboru prikupil vsem. Simpatičen, z značilno frizuro in širokim nasmehom, jih je omrežil s preprostostjo. Mesto pa njega, s takojšnjim pozitivnim vtisom in domačnostjo, ki ga je objela. Sprva je živel v podstrešnem stanovanju neke gospe, v mestnem predelu Tezno. Televizijo je imel v pritličju, pred nosom pa avtobusno postajo. Enka ga je dnevno peljala do hotela Slavija, od tam pa peš do stadiona, na trening. Srečevanje, pogovori, neponarejen stik s prebivalci so ga zlili s krajem. V delavskem mestu, ki ga je postsocialistično obdobje pahnilo v globoko ekonomsko brezno, je ravno nogomet iz ljudi morda še najbolj izbezal vsaj delček polnokrvnega navdušenja.
Toni je zabijal. Že v svoji prvi sezoni v Sloveniji ga je dal na vsaki drugi tekmi. Na prvi uradni v Ljudskem vrtu je gostovanje Rudarja pospremil z dvema goloma. Avtentičnost in prijaznost v Mariboru štejeta, a nista dovolj. Ne gre brez pike na i. Bozgo ni imel težav, zahtevna mariborska publika je odkrila novega ljubljenca. V sezoni 1993/94 je ekipa zmagala v pokalnem tekmovanju. Olimpija je vseeno odstopala. Igralsko in finančno. »Olimpije nisem gledal tako. Ne kot boljši klub, v katerega bi želel prestopit. Bili smo ji povsem konkurenčni, z mlado ekipo, le Stanić in Židan sta bila starejša. Imeli smo odlično perspektivo za naslednjih šest, sedem let. Ta ekipa bi rušila vse pred sabo. Kasneje smo šli vsi v tujino. Šimundža, Karić, Križan, jaz …«
Ekipa je imela tudi Branka Horjaka. A ga je po tej sezoni tudi izgubila. Klub ga je odstavil. Zakaj, se je presenečen in razočaran spraševal Bozgo, če je dobričina, pa super trener. Horjak, mariborska legenda, se je zanj potegnil takoj, ko ga je spoznal. Tisti dan se je za Tonija začel šokantno, ker mu je v Duisburgu padel v vodo že dorečen dogovor z novim nemškim prvoligašem. Nemci se spremenili pogoje v pogodbi, menedžer pa dejal Bozgu:
»Nič, gremo.«
»Kam, če smo se pa vse zmenili?!« zaprepadeno Bozgo.
»V Maribor!«
Prek vez je na vrat na nos pristal v Gornji Radgoni, na prijateljski tekmi NK Maribor. Naravnost iz avta na igrišče. »Zmagali smo 4:0, dal sem dva ali tri gole, ne vem natančno. Imel sem veliko srečo, da je bil trener Horjak. Zraven sta bili še dve legendi, Herbert Klančnik in Herbert Vabič. Vodstvo kluba je začelo malo filozofirat, Branko pa je rekel, da bo dal zame denar iz svojega žepa. Najzaslužnejši je, da sem ostal in sem še danes tu.«
Zdaj so ga odstavili, nagnali! Človeka, ki je klubu toliko dal, si je mislil Bozgo. Že takrat so ga klicali iz Olimpije. Niso bili edini, gnjavili so tudi iz Mure in Nove Gorice, konkretno, z bogato ponudbo. Prekmurci so bili močni, za Gorico je stal HIT, Ljubljančani so vztrajali ves čas. Da ga potrebujejo, nujno in za vsako ceno. Bozgo je čakal, kaj bo storil Maribor. Še vedno so bili vijoličasti prioritetna izbira, vendar mu bo kmalu potekla pogodba. Klica ni bilo, vabila na razgovor tudi ne. Ga pa je poiskal poslovni partner pokojnega Ivana Zidarja, avtoritativnega predsednika Olimpije, ki je vlekel vse niti v aktualnem prvaku. »Nek moj sonarodnjak iz Kamnika, ki mu je Zidar zabičal: Hočem Bozga!! In je prišel v Maribor. Ni bil sam, zraven je pripeljal Braneta Oblaka. Dobili smo se v Jurčičevi pasaži. Oblak je najprej poudaril, da ima Olimpija zelo dobro ekipo. Res jo je imela. Simeunović, Englaro, Hadžialagić, Vrabac, Djuranović, Benedejčič, Zulić, Novak, Šiljak, Pavlin. Da koga ne pozabim. Nadaljeval je, da gotovo vem, kakšen je predsednik. Da si me želi in da denar ni težava. Saj to se je videlo tudi kasneje. Ko smo šli na gostovanje na Nizozemsko, smo šli mi s čarterjem, on pa s svojim letalom. Oblak mi je vse razložil. Kje me vidi, na kateri poziciji, vse podrobnosti. A takrat nisem dal besede. Sem rekel, da bom premislil. Čakal sem Maribor. Tu sem dobro počutil, poznal sem že bodočo ženo, toda ni bilo odziva iz kluba. Nisem mogel k njim in jih prosit, naj mi nekaj ponudijo.«
Kmalu je spoznal, da čaka zaman. Jesenski del prvenstva druge Bozgove slovenske sezone se je končal, pogodba mu je potekla, glasu iz Ljudskega vrta ni bilo. Namesto tega je dobil nov telefonski klic iz Ljubljane, najavo in zimsko presenečenje. Zidar je v Maribor poslal svoje ljudi. Sliši se kot posebna misija, a v resnici je to tudi bila. Z enim in edinim ciljem, pripeljati ga v prestolnico. »So mi rekli, da se bomo tam pogovorili. Šli smo na Dunajsko, kjer je imela prostore Zidarjeva firma. Dolgo je trajalo, on pa meni, da ne grem ven, dokler ne podpišem. Imel sem čuden občutek. Nelagoden. Kot da bom izdal Maribor. Bil sem pa tudi razočaran. V mariborskem klubu niso pokazali nobenega spoštovanja. Vsaj neko cifro bi ponudili …«
Olimpija jo je. Konkretno. Redki bi jo zavrnili, če sploh kdo. Neprimerljiva s prejšnjo Bozgovo, ki jo je imel v Mariboru. Tam je bil denar v drugem planu. Praktično ves čas je brcal v istih nogometnih čevljih, ki mu jih je prijatelj prinesel iz Avstrije. Znamka Diadora, model Van Basten. V njih ga je zabil tudi v Dortmundu in jih nosil, dokler niso razpadli. Pri Olimpiji so v primerjavi z Mariborom lahko razmetavali z denarjem, toda nogometaša, ki so ga tako želeli, je pritegnila njihova nepopustljivost, da ga končno zvabijo medse. »Dolgo mizo je imel v svoji pisarni. Med kupom ljudi sta bila Brane Oblak in Peter Ameršek. Vsi so pritiskali in mi polnili glavo. Zamislite si to situacijo. Na drugi strani pa Maribor, od katerega ni bilo ničesar. Saj ni bil kriv klub. Določeni posamezniki. Hudo mi je bilo, ker se niti enkrat nismo usedli. Na koncu smo si v Ljubljani dali roko. Podpisali smo pogodbo. December je bil, Zidar je pil svoj viski, jaz pa sem nazdravil z nečim drugim.«
Vmes je razmišljal. Kaj bodo rekli? Kakšna bo reakcija? Mariborski navijači so vedeli, da se je že prej dobil z Oblakom. V majhnem mestu informacije hitro zaokrožijo. A zdaj je dokončno, on je igralec Olimpije. Kako bodo to sprejeli ljudje, ki jih je dnevno srečeval v mestu in se z njimi družil? Rekli smo, da je hodil peš. Avto je dobil šele kasneje, ko je že bil doma na Vrbanski. Sponzorskega. Pri Zidarju ga je odpeljal takoj. »Golfa dvojko. Belo. Pa bi lahko vzel karkoli. To mi ni bilo pomembno. Še v Mariboru sem imel boljšega.«
Na prvi tekmi za Olimpijo je dosegel tri gole. Potem je bila na vrsti tista marčevska tekma v Mariboru. Gostje so napadali gol na severni strani stadiona. Tudi Bozgo je bil v začetni postavi zeleno-belih, še v prvem polčasu je zadel za končnih 2:0. »Po tekmi so v Mariboru menjali vse. Trenerja Bloudka, strokovni štab, predsednika, upravo. Vseeno je bila težka tekma. Odziv navijačev je bil sprva mešan. Eni ploskali, drugi žvižgali. Na koncu so mi ploskali vsi.«
