Dva naslova prvaka, ena pokalna lovorika
Bojan Prašnikar je najuspešnejši trener Olimpije od osamosvojitve dalje. To je dejstvo. Kmalu bo minilo okroglih 30 let, odkar je prvič sedel na klop Ljubljančanov. 9. aprila 1993, kmalu potem, ko je predsednik Ivan Zidar zamenjal Lučja Pertiča. Dan kasneje že prva tekma in za Bežigradom prva zmaga. Padla je Gorica, bilo je 2 : 0. ostalo je zgodovina. Lepa zgodovina
Do konca prvenstva ni izgubil niti ene tekme, Olimpija je bila najboljša v državi: v pokalnem tekmovanju in v prvenstvu.
Sezono kasneje Olimpija pod njegovim vodstvom ni popuščala, Bojan Prašnikar je imel še vedno zvezdniško ekipo (Simeunović, Benedejčič, Pavlin, Protega, Englaro, Zulić, Ubavič, Protega, Novak, Šiljak..) in z lahkoto, z zgolj dvema porazoma postal vnovič državni prvak.
Naslednje leto je naslov šel spet v Ljubljano, kot se je izkazalo, se je naslednji vrnil po zelo dolgem času, a na klopi kluba ni bil več Bojan Prašnikar. V slačilnici razmere niso bile več blesteče, odnosi so postajali vse bolj naelektreni, prednost pred tekmeci je kopnela in karizmatični predsednik Zidar je imel vsega dovolj. Kaj je najlažje storiti? Spoditi trenerja. Prašnikarja je zamenjal Brane Oblak.
Spet v Ljubljani
Kasneje je Bojan Prašnikar še dvakrat vodil moštvo Olimpije. Leta 2001, po koncu Zidarjevega obdobja, ga je v klub zvabil novi direktor Miro Gavez. Bili so težki časi, debelih krav ni bilo več. A na krilih Ermina Rakovića in Sebastijana Cimirotića je bila Olimpija celo pred durmi novega naslova. Nenadejano. Dramatično zadnje kolo je za Bežigradom ponudilo spektakel. Neposredni dvoboj za prvo mesto, Maribor na drugi strani, zelenim je štela zgolj zmaga. Remi ni zadoščal, po 1 proti 1 so s radostili Štajerci.
Konec leta 2011 je Bojan Prašnikar še zadnjič prevzel vodenje Olimpije. Po 11 tekmah v prvi ligi, na katerih so zmaji sedemkrat zmagali, enkrat remizirali in doživeli dva poraza, pa se je poslovil.
Naj rečejo na oni strani kar hočejo. Vedno boste naš, zeleni.
Vse najboljše, gospod Prašnikar.
