Juncaj ima črnogorske korenine, četudi je bila mati rojena v Italiji, a kmalu pristala v Michiganu. Tudi oče je prek Kalifornije pristal prav tam. Tam se je rodil in odrasel Steven, ki je starejši brat Robertu, prav tako nogometašu Michigana.
Toda še pred polnoletnostjo se je znašel na stari celini pri nizozemskem klubu Vitesse. Nato je dobil priložnost, da se pridruži nogometni akademiji Barcelone. »Toda okolje mi nekako ni bilo všeč, ni mi delovalo varno,« je priznal. Agent mu je nato odprt vrata švicarskega Grasshopersa, kjer je uspešno prestal preizkušnjo. Pa se spet ni izšlo. »Po dveh mesecih me je začelo mučiti domotožje, naveličan sem bil Evrope. Imel sem 20 let in se prijavil na Oakland University, kjer pa me niso sprejeli, ker sem že igral profesionalni nogomet. Pristal sem pri Michigan Stars,« je povzel.
V tretji kakovostni ameriški ligi je dobil svojo priložnost in jo tudi dobro izkoristil. »Osvojil sem vse, kar se je dalo, zato je zdaj čas, da se vrnem v Evropo,« je dejal. Pa tudi, da bi se znebil bremena družinskega priimka. »V Ameriki bodo vsi govorili, da sem profesionalni nogometaš, ker je oče lastnik moštva. Če bi dobil nagrado, bi vsi rekli, da mi jo je oče kupil. Tudi zato sem odšel, saj me ljudje niso spoštovali. Tukaj želim biti zgolj eden izmed fantov in da mi rečejo, da sem dober, če si bom to zaslužil,« je izpostavil in nadaljeval: »V ZDA je nogomet zelo odvisen od takšnih in drugačnih poznanstev. Za igralce se ne skrbi preveč, tudi statistika ni pomembna, dokler si nekomu všeč. Na mojem mestu je bil v prvi postavi prvenstva igralec, ki je na 25 tekmah dosegel en gol in dve podaji. Jaz sem bil v drugi postavi z devetimi podajami in tremi zadetki. V Evropi je precej drugače – če se boš izkazal, boš nagrajen.«
Steven Juncaj se je sicer v Sloveniji mudil že lansko poletje, ko je najprej prestal preizkušnjo pri drugoligaškem Rudarju, naposled pa še v Novi Gorici, a bi za prestop moral počakati. »Zaradi dokumentacije nisem želel čakati mesec ali dva, zato sem se vrnil v ZDA. Nazaj v Gorico pa sem se vrnil, ker ima klub dobro zgodovino razvoja igralcev in nadaljnje prodaje.«
Kaj lahko zdaj navijači pričakujejo od Juncaja? Najbolje se znajde na levi strani zvezne vrste, pravi. »Igram zelo direktno, podajam in streljam in nisem sebičen igralec. Vedno bom dal 100 odstotkov za klub, skupnost in mesto, če bom na igrišču, na klopi ali na tribuni. Skoraj kot vojak do zadnjega diha. Sem človek, ki je ponosen na svojo službo in tudi na ljudi, ki mi dajo priložnost. Kar bom naredil, bo najboljše za klub,« je zagotovil v upanju, da bo ND Gorica spet dobila svoj stari ugled v Sloveniji in na Balkanu.
