Ko se Nino Milić ozre na leto 2022, niti malo ne premišlja. »Precej uspešno leto!« brez zadržkov pove osemnajstletni branilec Celja. Prestop med člane? Uspel. Debi v prvi ligi? Uspel. Dobri nastopi v U-19 slovenski reprezentanci? Uspelo. Ali sploh kaj manjka? Ja, kot se izkaže, je za nekaj vendarle zmanjkalo časa. »Izpit za avto! Gneča je, pa sem čakal, da sem našel čas,« se smeji Nino Milić.
Kdo se na njegovem mestu ne bi smejal? »Res bi se rad zahvalil Celju, da so mi ponudili možnost, kar samo kaže, da mi zaupajo. Zdaj vem: ni se lahko prebiti v članski konkurenci.«
Če kdo, ve to Milić.
Mama: Ne košarka, brcali boste
Odraščal je v Zlatoličju. Tako kot starejša brata je tudi on začel z brcanjem žoge. Nič nenavadnega? Pa... Ne v družini Milić. Glavno besedo je imela – mama. »Ker je bil oče bolj v košarki, je mama bila tista, ki nas je peljala na trening. Ne košarka, brcali boste. In nas je peljala na igrišče.« In pomagalo je, da je bil en brat golman, en napadalec, Nino pa nekje vmes. »Smo bili kar usklajeni. Saj smo se tudi doma podili za žogo in razbijali, kar ni bil problem. No, dokler je bila samo žoga.«
Kmalu so tako ali tako prevladali treningi. Milić je kmalu šel k Aluminiju, vmes pa vneto brcal tudi v ptujskem futsal klubu. Ah, kaj vneto. Zelo zagreto. »Bili smo državni prvaki v U-13 in U-15 kategoriji. Bilo je res nekaj posebnega, še kapetan sem bil. Dobro mi je šlo, futsal ti pomaga izboljšati zlasti tehniko, ampak 'veliki nogomet' je bil vedno prva ljubezen.«
To? Imamo. Manjka? Levi bek
Kako ne bi bil velika ljubezen, če je bil pa krilni napadalec. Dokler ni prestopil kot kadet k Mariboru. Krilni napadalec z dobro levo nogo je bil nekaj, česar ni primanjkovalo v Ljudskem vrtu. Kar je manjkalo, je bil levi bočni branilec. »Saj so mi dejali, da so nekaj takega ves čas planirali. Pogovorili smo se, predstavili so mi idejo in smo poskusili.«
Milić deluje kot premišljen poba. Kar tudi je, ko tako razlaga svojo dosedanjo pot. Pogledal je spisek napadalcev in bočnih. »V mladinski šoli sem imel več možnosti za uspeh kot bočni branilec,« se spominja zadnjih treh let. »Najprej nisem veliko igral, zato so bili treningi toliko bolj pomembni za razvoj, kar sem vnovčil pri izhodnih kadetih. Rad bi se zahvalil Mariboru, ker so tam zame veliko naredili, v nogometni šoli preboj ni lahek, pokazati moraš svoje kvalitete in znanje. Ko prideš enkrat v ritem, je vse lažje.«
Prvič, pa še zmaga!
In potem ko je za Maribor nabiral nastope, je začel pogledovati še k članski ekipi. Če kaj, ni primanjkovalo levih bočnih branilcev. Gregor Sikošek, Ignacio Guerrico, Vid Koderman. Vsi z izkušnjami. Ko je prišel kontakt iz Celja, je dodobra premislil in se odločil. »Saj je tudi tukaj konkurenca,« pravi zdaj, ko se bori z Žanom Flisom in Grigoryjem Morozovom za minute. »Zelo vredu fanta sta, veliko se lahko naučim od njiju, sploh Grigory je odigral že na precej višjem nivoju!«
In navzlic trdi konkurenci, ki je v Celju praktično na vsaki poziciji od vratarja do napadalca, je dočakal prvi nastop. Sedemkrat je obsedel na klopi, nato pa je v 11. krogu dočakal prve minute proti Radomljam. Vstopil je pri 1:1, grofje so lovili preobrat in ga dočakali z golom Vasilija Janjičića v 87. minuti. »Pritisk? Ne, nisem ga čutil, ker so mi v klubu pomagali, da sem se dobro pripravil. Pa še vredu sem odigral in, kar je najpomembneje, zmagali smo.«
Zlatoličje in Olimpija
Milić je dobil nato priložnost še trikrat, ko je vselej začel: proti Muri (poraz s 3:1 v gosteh), Mariboru (remi 3:3 doma) in Gorici (zmaga 0:2 v gosteh). Proti vijoličastim mu je celo uspela asistenca za gol Damjana Vukliševića z izdihljajih štajerskega derbija. Je kaj pomislil, glede nato, da je iz Zlatoličja, če drži zloglasna napoved sokrajana Timija Elšnika, da bodo v Zlatoličju nekdaj navijali za – Olimpijo? »Uh, mislim da še ne, hehe. Ko sem bil mlajši, sem vedno spremljal njegovo pot, sicer pa se moj brat še zdaj pogosto druži z njim, ker sta bila nekoč soigralca pri Aluminiju.«
V prvi ligi je Milić spoznal, kar vsi spoznajo praktično ob prvih minutah. »O, koliko večja je intenziteta! Ves čas moraš biti pripravljen, vsaka mala napaka te takoj kaznuje, vse se pozna, pa čeprav se dobro pripraviš in veš, da to ni več kot mladinska liga.« Ampak vseeno pa za Miliča prva liga naposled ni bavbav.
Če trdo delaš, presenečenj ni
Ga je morda vseeno presenetila hitrost dogajanja: prišel je pozimi, se kalil med mladinci, potem pa že jeseni dočakal priložnost v prvi ekipi? »Ni se lahko prebiti, ravno zato bi se rad zahvalil klubu, ker mi zaupajo. Presenečenje načeloma ni, ker če trdo delaš na treningu, veš, da boš nemara slej ko prej zaigral.« Tudi v mlajših izbranih vrstah, kjer je Milić nabral šest nastopov za U-18 in šest za U-19 reprezentanco, s katero so zmagali v skupini s Severno Irsko, Nizozemsko in Moldavijo.
In Celje, do kam lahko poseže? Najprej sledita po gostovanju pri Olimpiji še dve. Pri Domžalah in Radomljah. »Odigrali bomo dve dobri tekmi in, če se vse izide, kakor pričakujemo, obe končali s polnim izkupičkom. Kaj bo spomladi? Če bomo pokazali, kar znamo, bomo čim višje.«
In takrat bo Nino Milić domače najbrž že lahko obiskoval tako, da se bo v Zlatoličje peljal sam. Do takrat pa bo najbrž celo več ur imel v prvi ligi kot na cesti.
