Brez mame ne bi bilo nič od tega. Ne nogometa, ne Hajduka, Nemčije, Cipra in Domžal. Brez mame in njenega nasveta. »Vpisala me je na treninge, ki pa mi nikakor niso bili všeč. Ampak rekla mi je, 'Franko, vztrajaj mesec dni, pa bova videla'. In rekla, da če mi ne bo všeč, lahko potem odnehaš.« In sta videla. Ona in vsi drugi. Franko Kovačević je postal nogometaš. Hitro, drzno, spretno krilo. Prebil se je vse do mladih hrvaških reprezentanc in z žogo in kopačkami obredel že ZDA in Ciper.
Toliko se je pa vendarle že napotoval, da pri 23. letih že loči igralce na mlade in izkušene. »Ah, seveda sem po svoje še zelo mlad,« se zasmeji na vprašanje, če bi tudi sebe uvrstil med mlade. Potem pa bi lahko začel naštevati. Kje vse je že bil. Ja, daleč se zdaj zdi Koprivnica. »Zato če bi me pred tremi leti vprašali, kje se vidim, najbrž sploh pomislil ne bi na to, kjer sem zdaj.« In to, kjer je, je dobro.
Pokal! Rad bi imel eno lovoriko!
Domžale mu dajejo tisto, po čemer je najbolj hrepenel. Minute. Ni pa to edina želja, saj minute je kdaj kje že imel. Še vedno pa nekaj manjka. »Veste, res rad bi osvojil vsaj slovenski pokal. Da bi končno imel eno lovoriko.« Morda pa je tudi zato zabil v pokalu tako Kamniku (7:0) kot Iliriji (3:1) – na dva ligaška gola podlage, ki jih je spravil v mrežo Maribora in Celja.
Nihče ni mogel vedeti, koliko (mu) bo prinesel tisti prvi mučni nogometni mesec. Fant, rojen v Koprivnici, je začel pri NK Varaždinu in svoj prvi prestop naredil že pri enajstih. Odšel je v NK Bjelovar, kjer so ga po petih letih opazili pri Rijeki. Več kot dovolj za kadete in mladince. Več kot dovolj? O, ja. Opazil ga je Hajduk in speljal jadranskemu tekmecu ter ponudil 20 nastopov v prvi ekipi. Da bi igral več, je odšel na posojo v Rudeš, zatem pa prvič izkusil tujino, ko je podpisal za Hoffenheim in za B ekipo zaigral dvanajstkrat.
Od Cincinnatija do Milaniča
Sledila je nova posoja. Čezoceanska. Pridružil se je Cincinnatiju in v Major League Soccer zaigral štirikrat. Še vedno premalo, a še zmeraj ambiciozno se je zato odločil za skok na Ciper. Odšel je v Pafos in tam dočakal prvo res konkretno priložnost. Pod Darkom Milaničem.
»En najboljših, če ne kar najboljši trener, s katerim sem doslej sodeloval. Z mano je veliko delal in mi zelo pomagal, da sem še bolje razumel, zakaj je v Sloveniji toliko dosegel. Pa ne samo tam, Pafos je prvič spravil v play-off za prvaka.« A posoja se je iztekla, vrnil se je k b ekipi Hoffenheima in zabeležil en nastop.
In potem je poklical Senijad Ibričić.
Razloga? Ibričić in 9
»Če sem iskren,« se avgustovske odločitve za podpis pogodbe z Domžalami spominja Kovačević, »je bil glavni razlog za moj prihod prav on. Prav spomnim se njegovih besed, kako Domžale niti približno zame niso korak nazaj, ampak naprej. In imel je popolnoma prav!«
Pa še en adut je bil. Ibričić je Kovačeviću lahko ponudil njemu ljubo številko – 9. »Prosta je bila in glede nato, da sem številko nosil še kot otrok, sem jo z veseljem vzel!«
Zdaj je srečen. Še zlasti zato, ker ni poškodb in lahko redno trenira ter igra. Simon Rožman ga je imel na razpolago od petega kroga, ko je Kovačević zabil že na svojem debiju. Menno Bergsen je odbil strel Ivana Durdova naravnost k njemu. Sanjski začetek, gol prvakom in še zmaga. »In če sem iskren, sploh nisem vedel, kaj naj pričakujem. Prišel sem predvsem po minute, da naredim nekaj z mlado, ampak zelo zagnano ekipo.«
Durdov + Kovačević = usklajenost
Rožman ga je uvrstil v prvo postavo na vseh tekmah – razen na gostovanju pri Olimpiji. »Ko sem prišel, se nam je pogosteje dogajalo, da smo prejemali zadetke ob koncu tekem. Zakaj? Če vprašate mene, je največ na mladosti. Saj vemo, največje in najboljše ekipe so uspešne, ker se lahko zanašajo na izkušnje. Ampak ni nujno slabo, ker smo mladi, kajti tako se lahko hitro vidi, kako se sproti učimo – skupaj. Pa všeč mi je, da igramo dober, čvrst nogomet, občasno tudi z malo več tveganja.«
Prišel je, da bi delal razliko zlasti na krilu in čim večkrat pomagal spraviti žogo pred ali, še bolje, v gol. Na vprašanje, kdo bo prvi strelec Domžal v letošnji sezoni (v ligi vodi Ivan Durdov s šestimi, Kovačević ima tako Mirko Mutavčić in Arnel Jakupović po dva), odgovori delno pričakovano, delno pa z željo: »Rad bi, da je kdo od napadalcev, Ivanu bi zelo privoščil, ker dosti dela. No, ne bi se pa branil, če bi bil v vrhu tudi jaz.«
Ni pa nenavadno, da tako spoštljivo govori o Durdovu. Če pa sta... Usklajena. Tudi na Navijaški coni smo se nasmejali in na Tik-tok uvrstili moment, ko sta oba sinhrono zgrešila žogo pred praznim golom v Ljudskem vrtu. »In vse to v mili sekundi! Vem, smešno, ampak pri 3:0 je bolj smešno, kot če bi to bilo pri 0:0, haha. Predvsem pa se je pokazalo, kako zelo lačni smo golov. Ja, tudi pri 3:0.«
Niti ena liga ni enaka drugi
Ko je Kovačević prišel, ni vedel, kaj točno naj pričakuje od slovenske lige. Se je pa zanašal na že precej pestre izkušnje, menjave klubov, vse te kilometre in države. »Zdaj že imam približno sliko o slovenskem nogometu. Veste, ko igraš v različnih državah, potem spoznaš, da je vsaka liga specifična. Niti ena ni enaka drugi. V slovenskem nogometu me je res tako presenetila kot navdušila zelo kvalitetna infrastruktura, ki ti daje izjemne pogoje za razvoj. Igra se dobro in taktično.«
Všeč mu je bilo tudi, da se ni še doslej mučil v pokalu. »Spomnim se, kako smo se mučili s Hajdukom v prvih krogih pokala, uh! Mi smo se pa v Domžalah zdaj že vnaprej dogovorili, da ne bomo podcenjevali nikogar.« In tako niso podcenili niti četrtoligaša (Kamnik) niti drugoligaša (Ilirija) in najbrž ne bodo popuščali niti v šestnajstini finala, ko gredo prvič na gostovanje, in sicer k še enemu četrtoligašu Hotizi.
Pasti in prednosti tujine
Tudi za Kovačevića, kot denimo tudi za Arnela Jakupovića, je bila tujina dvorezna izkušnja. »Ko si mlad, ni lahko odpotovati. Težko enoznačno rečem, ali je odhod pri teh letih dober ali ne. Najde se kar veliko tako enega kot drugega. Srečen sem, da sem se veliko naučil od veliko dobrih trenerjev in soigralcev, obenem pa sem spoznal še marsikaj o sebi. Nekaj ti tujina da, nekaj vzame. Ni pa lahko, če prideš v klube, kjer se res izrazito borijo za rezultat, kajti kot mlad nogometaš uživač pač manj zaupanja in dobivaš manj priložnosti.«
In njegov nasvet, kaj naj igralci storijo takrat? »Tako zelo 'lupaš' v dno, da veš, zdaj več ni poti nazaj. Odločil si se za to pot, zato moraš naprej. Vsake tri dni včasih pride nova priložnost. Mislim pa, da mora kaj takega dati skozi vsak igralec.«
Zato ni čudno, da se ponavlja vprašanje, kje se recimo vidi čez tri leta, ko mu poteče pogodba z Domžalami. »Veste, prav nedavno sem dobil to vprašanje. In rekel bom, kar sem že takrat: res grem iz tedna v teden, pa če bom tukaj še vedno čez tri, pet ali deset let. Ker če bi nekdo pred tremi leti vprašal, kje bom? Uh, niti približno ne bi uganil, da bom tukaj. Predvsem pa sem si že takrat želel, kar si želim sedaj: da bom zdrav.«
