Kriv je – Mirlind Daku. No, kriv. V nedeljo je Radomljam (3:0) zabil svoj deveti in deseti gol v letošnji sezoni na svoji dvanajsti letošnji tekmi v dresu Mure. On je razlog, da smo na Navijaški coni preverili, kdo je najhitreje v sezoni prišel do desetih zadetkov. In našli rekorderja. Miloša Breznikarja. Iz čisto prve, krstne, romantične, neponovljive sezone 1991/92.
Najprej ga je zabil – Mariboru. Za 1:0. »'Daba' (Mladen Dabanović) je bil dokaj redna stranka, ampak najbolj redna stranka, kar mi je kasneje večkrat povedal, pa je bil Marko Simeunović.« Nato je v Novi Gorici za vijoličaste na 1:1 izenačil Ante Šimundža. Gol so šteli obema napadalcema, ne pa tudi kluboma, saj Šimundža še ni imel urejenega prestopa iz Železničarja v Maribor. Končalo se je za zeleno mizo s 3:0 za vrtnice. Nato je Breznikar zapored in brez premora zabil Slovanu, Nafti, svojemu Rudarju iz Trbovelj ter hat-trick Medvodam. Ustavilo se mu je le na Fazaneriji v 6. krogu.
In potem je prišla domača tekma z Jadranom Dekani.
Povprečje? En na uro!
Že v prvem polčasu je zabil dva. Prvega že v prvi minuti. Ni bilo premora. In nato je Miloš Breznikar v 52. minuti pred 1.000 gledalci v novogoriškem športnem parku zabil svoj deseti gol v sezoni. 569 minut in 10 golov. V povprečju torej enega na uro! Prej tako ali tako ne, do danes pa še manj ni nihče potreboval manj tekem za deset golov. In, ja, Breznikar je čez 15. minut zabil še svoj enajsti gol.
In potem je v naslednjih dveh krogih zabil še v Ajdovščini in Izoli. Devet tekem, trinajst golov. Svoj dvajseti gol je zabil na 24. tekmi sezone, v kateri je skupaj zabil kar 25 golov in tako zaostal le za Igorjem Poznićem (27, Maribor) in Zoranom Ubavićem (29, Olimpija).
In najboljše? Miloš Breznikar je bil tega nekaj kakor vajen. Česa? Ja, tega. Da je za dosežene zadetke prejemal pokale, kdaj kakšen kozarec, zagotovo pa vselej tudi pozornost.
Najboljši trener? Milan Miklavič
Breznikarja smo kar takoj vprašali, na kaj pomisli, ko omenimo poletje 1991 in začetek prve sezone slovenskega državnega prvenstva. »Uh, star sem bil torej 29 let!« začne govoriti v primorskem naglasu, v katerem je komaj kje še najdi revirske naglase. Breznikar namreč prihaja iz Trbovelj, kjer je izstopal v dresu Rudarja in se že ponašal z lovorikami najboljšega strelca v slovenski republiški ligi. »Nato so pome, ko sem zabil 27 golov, prišli iz Kopra. Tja sem šel za pol leta... In ostal 26 let.«
Za eno od nogometnih prelomnic šteje sodelovanje s trenerjem Milanom Miklavičem. Najprej v Kopru, kasneje pa kakopak v Gorici, kjer sta skupaj osvojila prvi naslov za novogoriški ponos. »Zame je bil najboljši trener, s katerim sem sodeloval. Zakaj? Zato, ker je že takrat občutil nogomet. In to nekoliko drugače, poznalo se je, da je prišel nazaj iz Avstrije z drugačnim pristopom in načinom.« Skupaj sta v Kopru osvojila že republiško ligo (1987/88), ko je bil Breznikar najboljši strelec s 17 goli. »Skupaj z igralcem iz Prijedora sva bila prva strelca. Dobil sem pokal in kozarec, se prav spomnim. V bistvu sem bil najboljši strelec v četrti (Korte), tretji (Koper), drugi (Dekani) in prvi (republiški) ligi.«
»Seveda sem hodil še v službo.«
Breznikar bi igral dlje za Koper, kjer je sicer sklenil prvoligaško kariero (1996/97), kasneje pa brcal vse do 38. leta, ampak usklajevanje službe in treningov – delal je v Intereuropi v nabavni službi oziroma ekonomatu (»Seveda smo hodili vsi tedaj še v službe!«) – je pri nekaterih trenerjih naletelo na manj razumevanja kot pri drugih, kadar je moral izpustiti kakšen trening.
Tako se je znašel v Gorici. »Takrat so se imenovala še Vozila!« se spominja časov, ko je dočakal osamosvojitev in čisto prvo sezono slovenskega državnega prvenstva. Ker se je Olimpija priključila čisto na koncu ob razpadu skupne države, je bilo kar 21 klubov. »Najprej vam bom kar odkrito povedal: ni mi bilo všeč, da je bilo toliko klubov. Kot mi tudi zdaj ni všeč, da jih je zgolj deset in se kar štirikrat letno pomerijo med sabo, ampak kaj, ko težko spravimo za kaj več. Vendar v tisti prvi sezoni... Od prvih pet, šest klubov pa tistih petih, šestih na dnu je bila taka razlika, da je bil skoraj nonsenz. Ampak razumem razmišljanje vodstva Nogometne zveze Slovenije, da se ni želelo nikomur zameriti.«
Najraje? Z glavo. Visok 172 centimetrov.
Ampak prav taka liga mu je več kot ustrezala. Začel je niz. Rekordni niz. Zdaj že enaiintrideset let star in nepresežen niz. Prva tekma? Doma. Maribor. »Ante (Šimundža) ne bi smel igrati, ker ni imel urejene registracije, zato so nama gola pripisali, za zeleno mizo pa smo zmagali mi.« Se morda spomni nečesa neobičajnega glede njega in Šimundže? »Seveda se, v Ljudskem vrtu sva nato znova oba zadela in spet se je končalo z 1:1.«
Mladen Dabanovič je bil torej premagan kot prvi. Sledili so Dino Lalić (Slovan - Gorica, 0:2), Željko Palatinuš (Nafta – Gorica , 5:1), Obrad Mudrinić (Rudar Trbovlje - Gorica, 3:2), Silvo Andrić (Gorica – Medvode 6:0), Gorazd Kocjančič (Gorica – Jadran 5:0), Jasmin Suljić (Primorje – Gorica 1:1) in Iztok Kapun (Gorica – Izola 2:2).
»Razen golmana Nafte se seveda spomnim prav vseh golmanov. Sicer je bil moja najljubša 'mušterija' Simke. On je rad rekel, da kadar je bil prosti strel z desne, je bil skoraj prepričan, da bo gol. Prosti streli so mi šli, ampak najraje sem pa zabijal z glavo.« Kar ne preseneča. Breznikar je visok 172 centimetrov. »Zabiti z glavo med tistimi fanti? Aleš Križan, Željko Milinović, Aleksander Knavs? Uh!« Toda Breznikar skoraj v isti sapi poudari, da res ni nekdo, ki bi se rad hvalil. »Če bi se, bi bil najbrž večino časa na televiziji, haha!« pove v hitro prepoznavnem lucidnem smislu za humor.
Tri Medvodam, štiri Jadranu
V že tako izstopajočem nizu sta izstopala zlasti dva dosežka: hat-trick proti Medvodam in kar štirje goli Jadranu. »Predvsem sem bil vesel za hat-trick, saj je bil trener Miloš Šoškić. Poškodoval sem si koleno, hotel sem ven, on pa je rekel, češ, ti ne boš šel ven, potem sem dal še dva gola in potem je bilo dovolj,« se spomni tekme 8. septembra 1991 pred 900 gledalci v Novi Gorici.
Kaj pa štirje goli Jadranu? Bil je prvi, ki je v ligi zabil štiri gole na eni tekmi. »Posebej se spomnim krasnega gola iz prostega strela!« Ko ga danes vprašamo, kako se je zgodil niz, ki ni bil presežen, vsaj ko gre za prvih deset golov, ima še danes recept. »Prepričan moraš biti sam vase. Spomnim se, recimo, ko sem igral še za Rudar in sem, star 20, 21 let, imel niz tekem, ko nikakor nisem zabil. Niti iz pol metra. Bilo je tako hudo, da sem že rekel, naj me menjajo, pa me je trener pustil. Ko se mi je čez par tekem odprlo, pa je vedel, da sem iz začel zabijati iz gole trme. Kot da je bolje od mene vedel, da se mi bo odprlo. In res. Potem sem zabil kakorkoli. Z ritjo, kolenom, hrbtom, kakorkoli. Dobiš eno samozavest in če jo imaš... Te ne more nihče ustaviti. Za pravega strelca moraš biti narejen.«
Kar je ugotovil še bolj kot trener, ko je vodil Brda (2. SNL) in rodni Rudar (3. SNL). »Lahko učiš, poveš in pokažeš vse 'finte', ampak na koncu ... Če ni v genih, v tebi, v talentu, ne bo šlo.« Nekaj je resda v vztrajnosti, kakor pravi Breznikar. Ampak še več je v instinktu. »Petnajstkrat žoga ni prišla tja, kamor sem mislil, da bo, šestnajstič pa je. Moraš pa predvideti. Brez tega ni nič.«
Spomladanska potrtost
Breznikar je nato imel oktobrski post petih tekem brez gola, pa nato spet zabil kar šest golov na sedmih tekmah. Spomladi se mu je nato ustavilo. Razlog? Potrtost. »In sicer zato, ker se mi je odpirala možnost, da bi odšel v Celovec, kamor me je vabil Zlatko 'Cico' Kranjčar, a kaj, ko so ga potem zamenjali z ruskim trenerjem, ki je pripeljal tri svoje. Seveda sem bil razočaran.«
Ampak celo razočaran je zabil še na zadnjih treh tekmah in tako v 39. nastopih zabil kar 25 golov. Zgolj v treh sezonah to ne bi zadoščalo za prvega strelca. Takrat pa sta ga ugnala Igor Poznič (Maribor, 27) in Zoran Ubavić (Olimpija, 29). »Vedel sem, da bo Zoki (Ubavić) prvi. Začeli so tudi igrati drugače, po domače povedano so ga 'filali' z žogami. Olimpija je bila pač toliko močnejša, sem pa vesel, da sva z Zokijem, ki je tako premlad umrl, kasneje skupaj igrala. Zato niti približno nisem računal, da bom kot strelec zmagal. Vedel pa sem, da imamo slidno ekipo. Če ekipa ni dobra, ne boš dal gola, ker niti žoge ne boš dobil. Na koncu smo bili četrti, predvsem pa smo bili klapa, ki je igrala s srcem.«
Žoge? Seveda so se napile vode
Sploh če upoštevamo, da so hodili ne le v službe, temveč so se nekateri vsakodnevno vozili iz Kopra v Novo Gorico. »Predvsem z Brankom Zupanom in Sabirjem Smajićem smo se veliko skupaj vozili na treninge.«
Predvsem pa je bilo doseganje zadetkov tedaj... Malenkost drugačno. Že res, da je bila konkurenca zelo različna, ampak takšna so bila tudi igrišča. »Veste, na kakšnem igrišču smo trenirali v Kopru na pomožnem igrišču? Na pesku! Spomnim se, kako je bilo recimo v Naklem, kjer so ti meter stran od avt linije omenjali vse družinske člane. Žoge pa smo imeli še tiste, ja, ko si upal, da ne bo dežja, ker so se konkretno napile vode.« In kako je bilo zabiti gol svojemu Rudarju? Je slavil gol? »Seveda sem, nisem ravno pretiraval, ampak tako je. Saj sinu, ki igra rokomet v Kopru, sem to vedno ponavljal: ko si na igrišču, odklopiš vse. Ne poznaš nobenega, niti brata ne, proti kateremu sem igral, kaj šele publika. Nobenega ni.«
Goli, ki jih kasneje ni videl nihče
Ko omeni sina ter hči, pade vprašanje, če sta otroka kdaj videla, kako je oče redno zabijal v prvi ligi. Skupaj 53 golov na 124 tekmah. »Ah, kje. Spomnim se, da sem iz par sezon pozneje dobil posnetek, ko smo gostovali v Murski Soboti. Kako sem bil vesel! Ker sem tedaj šele prvič videl, kako izgledam, ko igram. Drugi časi so bili, prenosov skoraj nobenih, ne tako kot danes, ko prenašajo prav vse tekme.«
So pa zato, kakor se spomni Breznikar, prav njegov gol, ko je zabil v Naklem, redno kazali v športni oddaji na Televiziji Slovenija. »Prekrasen volej je bil, uf! Sicer pa ja, res je škoda in žalostno, da otrokom nisem mogel pokazati praktično ničesar. Ampak saj zato pa, kadar pridem v Koper, slišijo, kakšen je bil 'foter.« In kaj rečejo? »Da se spomnijo, kako veseli so bili mojih golov.« Pa čeprav je za Koper nato v 1. SNL zaigral v svoji čisto zadnji sezoni (1996/97), kamor je prišel kot državni prvak z Gorico, nekdanji najboljši strelec 2. SNL, kar mu je uspelo z Dekani v sezoni 1992/93, ko je stresel kar 32 golov.
»Samo pljuča ti bomo zamenjali«
V Gorici je skupaj tako igral tri sezone in leta 1995/96 zabil tri gole na poti do prvega naslova državnih prvakov. »Prvaki smo bili, ker smo imeli močno podporo v HIT-u, ker je bil trener Milan Miklavič in ker je bila selekcija takšna, da smo imeli po dva kvalitetna igralca na vsaki poziciji.« Spomni se, kako mu je takrat Miklavič s svojim prepoznavnim glasom – Breznikar ga res dobro imitira – razlagal, kako bo šla akcija in kako bo potem »samo še dal gol«. »Kot da je to nekaj najlažjega na svetu! In sem mu rekel, da sem star že 33 let in da sem dal skozi poškodbo, on pa mi je navrgel, da mi morajo samo pljuča zamenjati, pa bo, hehe.«
Zdaj Breznikar tudi sam opazuje, kako malo zadetkov je praviloma potrebnih za najboljšega strelca. Ante Vukušić je bil v sezoni 2019/20 sploh prvi v zadnjih desetih sezonah, ki je zabil več kot 20 golov. In zgolj Miljan Škrbić (Krško, 2017/18) je imel v zadnjem debelem desetletju ob Mirlindu Dakuju tako zavidljiv štart v sezono: oba sta za deset golov potrebovala dvanajst tekem. »Daku mi je všeč, ker ima tisti instinkt,« kosovskega napadalca pohvali rekorder.
Samo enkrat penal po sredini
Sicer pa je Breznikar še v eni posebni druščini. Če je absolutni »hitrostni« rekorder do desetih golov, si deli četrto mesto, ko gre za hitrostni rekord do dvajsetih golov. Najboljši bo še lep čas Štefan Škaper, ki je potreboval zgolj 21 tekem v dresu Beltincev (1993/94) in tako zrušil dosežke Igorja Poznića (22 tekem, Maribor, 1991/92), Saše Udovića (24 tekem, Slovan, 1992/93) in – Miloša Breznika (24 tekem), kar sta ponovila zgolj še Štefan Škaper (Beltinci, 1994/95) in Oskar Drobne (Domžale/Gorica, 1999/2000).
In še nehvaležno vprašanje: koliko je bilo enajstmetrovk? »Ne bi rekel, da pretirano veliko. Sem pa v prvi ligi v celoti zastreljal (ne da bi mu jo golman torej ubranil) zgolj eno. V Ljubljani. »Edinkrat, ko sem rekel, da bom udaril na polno po sredini. In je pošteno zletela čez gol, čeprav zgolj za kakih 20 centimetrov.« Ni pa to njegova najbolj znana enajstmetrovka. Ta bo za zmeraj tista, ki jo je naciljal v vratnico. Tista, ki naj bi ga popeljala iz Trbovlja do Kopra. Četudi ga je... ga je pripeljala do rekorda. Ki stoji še danes. In kot kaže, bo še kar nekaj časa.
