Decembra bo dopolnil šele 22 let. Pa je že lahko bral naslove o sebi. Ampak nanje se preveč ni oziral. Raje ne. »Niti nisem tak,« pravi. Ker ve, da lahko pozornost hitro stopi v glavo. Ampak naslovi so bili kar visokoleteči. »Celjani se ne šalijo, prihaja nova zveneča okrepitev!« je že bil eden takšnih.
Naslovi iz poletja, ki ga Mark Zabukovnik nikdar ne bo pozabil. Najprej je v Huddersfieldu zabil za 0:2 za povišanje neulovljivega vodstva za slovensko U-21 reprezentanco na odmevnem in uspešnem gostovanju pri Angliji (1:2). »Koliko je tak gol vreden? Toliko, da si ga bom zapomnil za vse življenje!«
Nato je šest dni kasneje uradno postal še član Celja.
Petnajst let!
Ko je Mark Zabukovnik zapustil domače Radomlje, kjer je tudi odraščal, se je slovo bralo, kakor da gre za vsaj igralca zrelih, če ne veteranskih let. »Po petnajstih letih, ki sem jih preživel v NK Radomlje, je težko najti besede, s katerimi bi opisal svoje občutke,« se je uradno poslovil od mlinarjev.
Še enkrat, star je komaj 21 let. »Dejstvo je, da sem bil v Radomljah res petnajst let. Tam sem igral res od čisto majhnega pa vse do članskega moštva, najprej v drugi, potem pa še v prvi ligi,« se za Navijaško cono razgovori izstopajoči igralec sredine igrišča.
Da bi ga »zlaufali«
Začelo se je pa tako, da bi doma očitno zvečer bilo vsaj malo počitka. »Bil sem edinec, brata sem dobil kasneje, zato me je oče pogosto vzel na igrišče. In potem sva 'laufala' gor in dol. Najbrž zato, da bi me 'zlaufali', hehe.« Za vpis v nogometno šolo ga je že v vrtcu navdušil zelo dober prijatelj, ki je že bil član kluba.
Od tu dalje sledi le ena besedna zveza: NK Radomlje. Tam so ga najprej postavljali na prav vse pozicije, le v golu ni nikdar stal. Vse bolj se je nakazovalo, kje bo našel svoje mesto. V sredini. »Večina trenerjev me je videla tam in priznam, da sem se tudi sam. Sem vezni. To sem jaz.« V Radomljah so bili preskoki izredno hitri. Že kot vstopni mladinec je zaigral za člane v drugi ligi. »Imel sem srečo, ker sem vedno lahko izstopal, saj sem bil motor ekipe že pri kadetih in mladincih, kar mi je najbrž omogočilo priložnost za igranje za člane.« Prav vsi trenerji so mu dali minutažo: Rok Hanžič, Oskar Drobne, Nermin Bašić.
Bil je projekt kluba
Zaveda pa se, da je dobil priložnost tudi zato, ker so bile Radomlje v njegovih petih članskih sezonah kar štiri sezone v 2. SNL. »Po svoje je to morala biti prednost, kajti v prvi ligi bi mnogo težje dobil priložnost, kaj šele takšno minutažo,« pravi Zabukovnik, ki je v 2. SNL zbral kar 3.157 minut, kar je več kot za mladince (2.775) in malenkost manj kot za kadete (4.604).
V prvi ligi ima do danes 3.385 zbranih minut. »Nič od tega ne bi bilo, če mi klub ne bi zaupal. Bil sem nekako projekt kluba in vedno bom to cenil.« Zabukovnik je bil lani eden glavnih členov sezone, ki se je solidno začela, slabo nadaljevala in skoraj fenomenalno končala s šestim mestom. Začel je na kar 31. tekmah, na polovici je bil tudi kapetan. »Sem pa že lani takoj videl, kakšne so razlike. V drugi ligi smo lahko kdaj imeli tudi slabši dan, pa smo vseeno izvlekli dober rezultat. V prvi ligi je pač vse drugače.«
Dva. Nepozabna. Gola.
In drugačni so tudi zadetki. O, ja. Kakšen prvoligaški prvenec je Mark Zabukovnik »sprašil« Aluminiju. »Seveda se ga spomnim! Petarda v dolgi kot!« se spominja gola iz 4. kroga lanske sezone. Nato je zabil še v Stožicah: »Eni so rekli, da mi je šla prek noge!«. Za izenačenje proti Olimpiji, ki je sicer kasneje gladko slavila (4:1). Gol, ki smo ga na Navijaški coni izbrali za tretjega najlepšega v 29. krogu in ga tako opisali »On je samo šel. Vodil žogo, si jo nastavljal, časa in prostora je imel več kot dovolj. Potem pa samo... Pomeril. Bam. Od prečke. V gol. Ne, Ivan Banić ni imel nobenih možnosti.«
Nepozabno poletje po že tako nepozabni sezoni je nato prineslo selitev v Celje. »Po dobri sezoni v Radomljah in tekmah v mladi reprezentanci sem začutil, da je idealen čas za korak naprej v karieri. S Celjem smo se hitro zmenili in dogovorili, zato nisem dolgo razmišljal.« Se je pa zdrznil, ko je potem dejansko prišel v Celje, ki je začelo sestavljati močen kader za novo sezono, ki bi naj bila vse, kar lanska ni bila - in zaenkrat tudi je. »Že preden sem prišel, sem vedel, da bo huda borba za minute,« se spominja poletnega prihoda.
Huda konkurenca, ostri treningi
Zdaj se že na treningih bori s hudo konkurenco. Nino Kouter, Denis Popović, Tomislav Tomić, Matic Vrbanec, Vasilije Janjičić... Zvenečih in izkušenih imen kar ne zmanjka. In to zgolj na sredini, na njegovi poziciji. »Priznam, ko sem prišel, sem s strahospoštovanjem gledal te igralce. Naredili so namreč zelo lepe kariere, vidi se, da so preigrali kar nekaj kvalitetnega nogometa. Treningi so zato velika borba, saj si lahko mislite, kako je.« Ne, kako? »Haha, ostro!«
Mark Zabukovnik je takoj pridobil zaupanje novega trenerja Romana Pylypchuka. Cenil je Zabukovnikove izkušnje iz lanske sezone: na prvih sedmih tekmah ga je vselej uvrstil v začetno postavo, nato pa je, sploh po prihodu Popovića, Zabukovnik naslednjih pet tekem obsedel na klopi. Znova je zaigral minuli vikend ob domači zmagi nad Tabor (1:0).
»Vsak trening moraš pokazati vse, kar znaš in zmoreš. Drugače ne gre,« je njegov recept v boju za minute. Povrhu v moštvu, ki se je dolgo uigravalo, da je nato po petih, šestih tekmah našlo svoj ritem, zabeležilo pet zaporednih zmag, kot prvo ugnalo Olimpijo, se dvakrat poigralo v pokalu in se zdaj s Koprom suvereno bori za vsaj drugo mesto. Nekaj povsem drugega, kakor v Radomljah. »Uh, je kar razlika, ja. Rezultatski pritisk je zelo visok, pričakuje se, da bomo zmagali na vsaki tekmi. Ampak saj smo profesionalci in pričakovanja so del tega. Če se ne znaš spopadati s tem... Ne moreš igrati. Ni šans.«
Všeč mu je, da Celje igra takšen nogomet. »Zelo radi imamo posest, drži. In to tako, da utrujamo nasprotnika. Ustvarimo si veliko priložnosti in če bi bila realizacija še malo boljša, bi imeli še več točk oziroma bi nam bilo na nekaterih tekmah malenkost lažje. Proti Taboru se je to dobro videli, ko nikakor nismo zabili še drugega gola.« Toda vsaj tokrat jih to ni kaznovalo, tokrat se »kdor ne da, dobi« ni maščevalo.
Stadion. Fitnes. Trgovina.
Ko ga še vprašamo, kje se vidi leta 2025, ko mu poteče pogodba s Celjem, se ne zamisli v prihodnost. »Ne bi gledal preveč naprej. Cilj je, da bi si izboril stalno minutažo v Celju in da pustim dober vtis. Sem pa mlad in imam še kar nekaj časa za razvoj.«
In ima nekaj, česar mu nikdar ne bodo mogli vzeti. Gola ne le proti Angliji, ampak tudi v Angliji. »Ker šele tam smo vsi dobili občutek, kaj Angležem pomeni nogomet. In to vsi mi, ki se nam izpolnijo sanje. Ne glede nato, ali igraš za U-15, U-21 ali člansko reprezentanco. Vsak si želi enkrat igrati za slovensko reprezentanco.«
Zabukovniku, ki je zaigral pod Miletom Ačimovićem desetkrat, je bilo žal le točk. »Glede na odigrane tekme in prikazano v njih bi morali iztržiti več. Gola nismo dali, ko bi ga lahko, in preprosto morali bi imeti veliko točk več in se s Čehi boriti za drugo mesto. Ampak...« se še ozre fant, ki zdaj živi v Celju. Tam pa ima, se zasmeji za konec, bolj ali manj le tri destinacije: »Stadion. Fitnes. Trgovina.«
