Emir Saitoski je storil, kar fantje ponekod še vedno storijo. O, ja. Še, še. Vzel je žogo in šel z njo na ulico. »Kdo mi je dal žogo? Ah, nihče, kdo bi mi jo dal! Vzel sem jo in šel brcat. Sam. Rad sem igral, sploh na ulici.« Star je bil šest let, pisalo se je torej leto 2009. Kraj? Prilep v zdaj poimenovani Severni Makedoniji.
Ja, tam, v Prilepu je začel Emir Saitoski. Bili so oče, mama, starejši brat in on. Ter velika želja. Da bi se Emir z žogo in kopačkami prebil... Kamorkoli. In tako sta oče in stric naredila, skovala, stkala načrt. Emir bo odšel v Slovenijo. Četudi pri komaj trinajstih, štirinajstih.
Birjukov? U, to je disciplina!
Stric je že živel tukaj, ampak kljub temu je na južno stran Alp prišel skupaj z očetom. »Seveda ni bilo lahko, mamo in brata sem zelo pogrešal. Ampak najbolj važen je bil nogomet, tako zelo sem si želel, da bi se nekam prebil,« se zdaj spominja Saitoski. Prišel je pred dobrimi peti leti, šel na preizkušnjo v Olimpijo, jo opravil, prestopil kot kadet v Domžale in že letos je lahko izbiral. Ali se bo odzval vpoklicu v U-21 reprezentanco Severne Makedonije ali Slovenije.
Izbral je slednjo.
V Domžalah se je prebijal skozi sito že tako presejane nogometne šole. Nikdar ne bo pozabil disciplino Darka Birjukova. »Uh, nerealno dobro je bilo trenirati z njim! Ker si moral ves čas pod njegovim vodstvom toliko delati. In, ja, res je tako zahteven.«
Že pri mladinski ekipi se je spogledoval s sanjami – z ligo prvakov. In sicer v mladinski izvedbi tekmovanja, kjer je igral kar v treh epizodah na sedmih tekmah (letos pa načel mrežo švicarskih Young Boys, kar potem ni postal preobrat). »Uh, tam so res težke tekme, ritem je še hitrejši in ko igraš proti vrstnikom iz Evrope, se lahko res veliko naučiš,« so njegove izkušnje s klubskimi evropskimi izzivi.
Dueli, dueli, dueli
In to pravi fant, ki ima pri 19. letih v nogah že 24 tekem v prvi ligi. In en gol. »Ah, ja, seveda se ga spomnim, zabil sem ga v lanski sezoni Celju, samo mnogo bolje bi bil, če tiste tekme ne bi izgubili.« Debitiral je v zadnjem krogu sezone 2019/20 proti Triglavu (2:1), nato dočakal tri nastope, se lani že štirikrat prebil do prve postave, kamor ga je novi trener Simon Rožman letos uvrstil trikrat, priložnost pa mu namenil na skupno devetih od trinajstih tekem.
Igra na poziciji, ki jo je oboževal že od majhnega. Krilo. »Zdaj je moj vzornik Riyad Mahrez (Manchester City). Na krilo so me sicer dajali trenerji že od majhnega, občasno pa sem igral tudi 'polšpico'.« Da ima najbrž prihodnost, zagotovo pa potencial, so ga hvalili že v rodni Makedoniji. Želel je k nam, ker je videl, kako organizirani so klubi. Nato je ostalo »le še« trdo delo. »Preskok od mladincev k članom je res izjemen. Še zdaj to vidim. Bolj fizično se igra, hitrejše je in pa predvsem: dueli.«
Zenijevi modrostni nasveti
Še dobro, da ima ob sebi bolj izkušene. Zeni Husmani pomaga tudi sedaj, ko ga je oddaljila poškodba. »Učimo se od starejših, ker seveda sami še nimamo dovolj izkušenj. Zeni mi zelo pomaga, vseskozi te usmerja in tiskuša dati nasvete.« Kakšne? Kaj mu reče? »Predvsem, kdaj naj oddam žogo, hehe.«
Nasveti so več kot le koristni, kajti niti, ko začneš nabirati izkušnje, še vedno ne moreš niti za hip pomisliti, da je ta liga preprosta. »Marsikdo misli, da je lahko. Pa ni. Dosti agresivnega pristopa je, to je hiter nogomet.« Potem pa je tu še tisto, kar morajo v Domžalah dognati vsi skupaj. Kako poskrbeti, da ne bodo točke uhajale v zadnjih minutah.
Še vedno zgolj kukajo k zgornji polovici lestvice; če bi v soboto v Ljudskem vrtu ugnali Maribor, bi ga prehiteli na petem mestu. V petek je Ajdin Mulalić proti Bravu (0:0) rešil strel Luke Štora, tokrat so odnesli vsaj točko. Ampak občutek je, da je vse to prepogosto premalo in kvečjemu izhod v sili.
Ne. Sme. Pasti. Koncentracija.
Kaj so ugotovili v slačilnici? Kaj se zgodi v zadnjih minutah tekem? »Trener seveda vseskozi ugotavlja, kaj gre narobe. In mislim, da tudi mi vemo, kaj je razlog. Bolj skoncentrirani moramo biti, ne smemo delati takšnih napak in če že, potem moramo bolje odreagirati. Ne sme se nam dogajati takšen padec zbranosti. Je pa tudi res, da je to pač nogomet.«
Ja, to je nogomet. Včasih ponudi tudi posebne možnosti odločitve. Emir Saitoski je dobil možnost zaigrati za kar dve državi. Odločiti se je moral za eno. »Ko sem dobil slovensko državljanstvo, sem dobil vpoklic slovenskega selektorja. Enostavno sem se odločil za Slovenijo, ker tu živim, nogomet mi je dal vse. Ja, v Makedoniji sem rojen in igral sem tudi za mlajše selekcije, ampak Slovenija mi je dala vse. Pa še fante, s katerimi sem bil vpoklican, zelo dobro poznam.«
Želja? Liga prvakov!
Zato je Emir Saitoski, ki je pri 19. letih že dal kar nekaj skozi, fant, ki ga vprašaš tisto klišejsko vprašanje. Kje se vidi čez, recimo, pet let? »Rad bi igral v...« se malenkost zadrži, premisli, skromnost je lepa čednost, ampak daleč te pripeljejo šele ambicije, »v ligi prvakov. Ja, daleč je do tja, ampak trdo delo in... Bo šlo.«
Če nič drugega, v eni je fant, ki sta ga želeli dve državi, že igral.
