Začelo se je, od vseh krajev, v Ajdovščini. Pisalo se je leto 2002, bil je 22. september, igral se je 9. krog. Deveto Celje je v tedaj še dvanajstčlanskem prvenstvu gostovalo pri sedmem Primorju. V vetrovni Ajdovščini, kjer so poprej zmagali – enkrat. V petnajstih tekmah. Leto prej.
Grofje, ki so v enajstih sezonah dotlej le dvakrat pristali višje od petega mesta, so imeli v tretji sezoni pod Marijanom Pušnikom zgolj eno samo zmago (Dravograd), dva poraza (Olimpija, Rudar) in kar pet remijev (Maribor, Ljubljana, Gorica, Koper, Korotan). Nič posebnega. V bistvu... Prej klavrno kot solidno.
Ne, prav nič ni kazalo, kaj bo sledilo. Da bodo v Celju rokometaši jezni na nogometaše. Ker je Skalna klet odžirala publiko evropskemu Golovcu. Z rekordnim, zgodovinskim, nepreseženim nizom.
Pušnik: »Še danes sem ponosen!«
Niz, torej, ki do danes v Celju ni padel. Ne, niti v sezoni 2019/20, ko se je osvojilo prvi, zgodovinski naslov državnih prvakov. Česar, kot še pomnimo, ni pričakoval skoraj nihče. Kot tudi že nihče ni pričakoval sezone 2002/03, ko je Celje praktično prehitelo samo sebe. »Še danes sem zelo ponosen in vesel, ker so imeli fantje tako veliko željo uspeti!« se dve desetletji nazaj ozira tedanji trener Marijan Pušnik. In ne le, da se spomni niza osmih zaporednih ligaških zmag. Takoj se spomni, zaživi, začuti težo tiste sezone, iz katere se kar sam spomni, zraven pa še nas: »Mislim, da smo bili tudi zelo dolgo neporaženi!« Ja, drži. Kar petnajst tekem brez ligaškega poraza. Še en celjski rekord, ki najbrž še dolgo ne bo presežen.
Na celjski niz smo se spomnili ne samo zaradi okrogle obletnice sezone, v kateri se je zgodila tudi zgodovinska prva zmaga Celja v Ljudskem vrtu. Spomnili so nas grofje sami, ko so v tej sezoni (za)beležili pet zaporednih zmag (Gorica 1:0, Koper 0:2, Olimpija 4:3, Domžale 2:1, Radomlje 2:1). Serija se je končala minuli vikend na Fazaneriji. Zgodnje vodstvo se ni obdržalo, Mura je obrnila rezultat (3:1) in tako je Celje drugič zapored v ligi doseglo pet zaporednih zmag. Do rekorda, starega dve desetletji, so torej zmanjkale kar tri zmage.
Tehnika. Hitrost. Glava.
In, ja, 2002/03 je bila tista sezona. Ko je Celje že izzivalno stegovalo roke po naslovu državnih prvakov, ki ga je šest sezon zapored varno držal Maribor. Pet krogov so bili grofje na samem vrhu, tudi štiri kroge pred koncem. Ampak nič ne bi bilo brez jesenskega niza, ko se je premešano moštvo zbudilo in začelo skokoviti vzpon po lestvici.
»Zato, ker je bilo načrtno sestavljeno. Iz časov, ko smo fante testirali in to tiste, ki smo jih v skladu z možnostmi hoteli. Odločali so tehnika, hitrost in glava,« se spominja Pušnik, ki je v Celje prišel leta 2000. »Predvsem pa sem cenil prosto izbiro in podporo, ki sem jo imel v vodstvu kluba: Marijanu Vengustu, Darku Klariču in Tomažu Ambrožiču. Ampak moral sem jih prepričati, zakaj želim katerega fanta.«
Nastavljali vse za naslednjo sezono
Čeprav smo Pušnika poklicali nenajavljeno, je sredi dneva znal iz glave našteti ogrodje ekipe. »Vratarja sta bila reprezentanta Aleksander Šeliga in Sašo Fornezzi, bil je Sebastijan Gobec, imeli smo Dragana Čadikovskega in Vladislava Lunguja, zelo neprecenljive izkušnje iz lige prvakov je imel Simon Sešlar...«
Vendar tudi Pušnik priznava, da ga je naslednjih osem tekem, ki so se vse končale z zmago, zelo presenetil. »Bili smo namreč, vsaj po moji oceni, še nezreli za večje stvari. Tisto sezono smo skušali spretno ravnati in nastavljati vse za prihajajočo sezono, ampak nato smo že prodajali naše najboljše...« Kar se je poznalo: Celje je po najboljšem dosežku, drugem mestu in še tretji uvrstitvi v pokalni finale, ki se je znova končal s porazom (boljša je bila Olimpija), nato naslednjo sezono končalo šele kot deseto.
Pušnik bi si, če bi zgodbo lahko ponovil, želel manj igric, kakor pravi, in malo več spretnega ravnanja ter načrtovanja. »Obenem pa se prav spomnim, kako težko smo trenirali med reprezentančnimi premori, saj so skoraj vsi bili v kakšni selekciji.«
Taktika + Skalna klet + presing = dober »fuzbal«
Pušnik je prepričan, da se je obrestovala sveža, takrat redko uporabljena taktika. To so bili časi, ko se je igranje z liberom počasi opuščalo, ni pa veliko klubov želelo na modernejši pristop k igranju. »Bili smo redki, ki smo začeli s štirimi v zadnji vrsti, torej dva osrednja branilca in dva bočna. Igrali smo visok presing, kar je bila naša zavarovalna polica' na polovici nasprotnika.«
Ni pa to bil edini razlog. Kateri je torej še bil? »Ja, kateri! Skalna klet. Ampak nad vsem razlogi je tisti en sam. Kaj naj rečem, dober 'fuzbal' smo dober igrali.« In kako se ga doseže? Zveni tako preprosto, da bi kaj takega lahko uspelo večkrat, pa vemo, kako redki so nizi več kot petih zmag, če vemo, da so več kot osem zaporednih zmag nazadnje dosegle Domžale v sezoni 2017/18, ko so končale za poravnanima Olimpijo in Mariborom.
»Moja izkušnja z dolgimi nizi zmag? Poklopiti se mora dober izbor igralcev, kar je posledica pravilne selekcije. Ne odločajo pa zgolj hitrost, tehnika, kvaliteta. Ne, zelo pomembno, včasih morda še bolj glava srce. Pa dober trening, brez tega ne gre.« Zato Pušnik odkima, ko vprašamo, če je bolj pomembna obramba s poveljnikom v golu ali izraziti strelec. Slednje najbrž sploh ne, saj je največ golov v tisti sezoni v rumenomodrem zabil Robert Koren. »Zgolj« ducat, kar sedem igralcev jih je v ligi zabilo več, na čelu z Markom Kmetcem (22, Ljubljana/Olimpija).
»Malo pa so bili jezni na nas«
Z nizom se sploh niso obremenjevali, niti malo niso pogledovali, kdo je naslednji tekmec. Drugače se do niza, tako vsaj pravi Pušnik, ki je v Sloveniji vodil Dravograd, Korotan, Maribor, Rudar in Olimpijo, niti ne pride. »Igraš svojo igro. In pomagalo je, da smo visoko odvzvemali žogo.« Kogarkoli iz postave smo mu omenili, je našel opis zanj. Da je bil Lungu denimo zavrnjen v Mariboru, kakšen borec je bil Marko Križnik, da je Gregorja Helbla pripeljal iz Dravograda.
Se pa zato Pušnik spomni, da se je v Celju zgodil neke vrste interni, mestni, medšportni spopad. »O, ja, malo pa so bili jezni na nas, ker smo jim odžirali publiko. Skalna klet je bila zelo lepo polna v tisti sezoni,« se Pušnik ozre na čase, ko je rokometno Celje zlagoma stopicalo na poti k naslovu evropskih klubskih prvakov v rokometu. In ko so bile klubske vitrine nogometnih konkurentov še od osamosvojitve prazne. Prvi pokalni naslov – in edini – je prišel šele leta 2005. Leto za evropskim rokometnim naslovom.
Od Primorja do... Kopra
Niz so grofje pod vodstvom Marijana Pušnika začeli v 9. krogu z zmago pri Primorju (1:3), nato je Skalni kleti padlo Šmartno (3:0). Sledila je dvojna nora doza na gostovanjih: najprej zmaga na Fazaneriji pri Muri (1:2), nato pa še nepozabna, sploh prva zmaga Celja v Ljudskem vrtu v državnem prvenstvu, ko je Maribor visoko, burno, odmevno padel (0:3). Ja, taka sezona je to bila, da je Celju uspelo nekaj, kar mu predtem šestnajstkrat (!) zapored ni. Dobiti štajerski derbi v gosteh.
Slabo se je v Celju na Skalni kleti upirala Ljubljana (3:1), brez možnosti je bila na svojem stadionu tudi Gorica (0:2), v savinjsko-šaleškem derbiju je bil Rudar na Skalni kleti za maščevanje le statist (4:1), še najbližje je na svojem stadinu prišel Dravograd (0:1). Niza je bilo konec šele 23. novembra, ko je Celjane z remijem na Bonifiki zaustavil Koper (0:0). Niz se je nato prelevil v serijo nepremagljivosti, ko vodilna Olimpija pred 3.000 gledalci na Skalni kleti nikakor ni zmogla zabiti (0:0). Sledila je že nova runda in še naslednje štiri zmage: Primorje (3:1), Šmartno (1:2), Mura (4:0) in Dravograd (1:0). Vsega je bilo konec šele 13. aprila 2003, ko je v Šiški svoj šov imel Dražen Žeželj s hat-trickom (4:1).
Skalna klet enkrat samkrat
V jesenskem delu sezone, v kateri je bil Korotan izločen po enajstem krogu, ker se že poprej dvakrat niso pojavili na tekmi, tako da je nadaljevala le enajsterica, je Celje izgubilo le dvakrat. Obakrat v gosteh: z Rudarjem (2:1) in Olimpijo (1:0) – in tako prezimilo tik pod vrhom (34 točk), dve točki za Olimpijo, dve točki pred Koprom in kar devet pred Mariborom. Kako se je končalo, vemo. Z eno najbolj norih tekem sploh, ko je Celje v predzadnjem krogu povedlo v Ljudskem vrtu z golom Mitje Brulca, potem pa sta v razmaku dobre minute obrnila Danijel Brezič in Damir Pekič ter pomagala Mariboru naposled osvojiti sedmi in za kar nekaj let dotlej zadnji naslov.
Za Celje pa ostaja 2002/03 tudi sezona z najboljšim izkupičkom na domačih tekmah. Skalna klet je bila trdnjava. O, ja. Vse tri točke je namreč šele v povsem zadnjem krogu, ko je bilo prvenstvo že odločeno v prid Maribora, odnesla le Olimpija (1:3). En sam poraz? V celi sezoni? Nekaj, kar se je nato ponovilo zgolj še enkrat. Na Stadionu Z'Dežele. Znova je v Celju slavila Olimpija. Edina. In znova 1:3. Pisala se je sezona 2019/20... Ostalo je... Zgodovina.
