Aleksander Rajčević. Rok Kronaveter. Matjaž Rozman. In zdaj še Matej Podlogar. Aktivna četverica članov v Klubu 300 Prve lige Telemach. Najbolj izkušeni. Legende, ikone, tradicija, zvestoba. Podlogar se je trojici v klubu z vsaj 300 nastopi pridružil zadnji. V 8. krogu, ko je za Domžale vstopil v Stožicah proti Olimpiji.
In ko naštevamo imena preostalih članov kluba, se mu zasmeji: »O, Matjaž Rozman? Sva bila pa soigralca! Ah, dokler se nabirajo nastopi, sploh ne gledaš na te cifre. Kaj šele, da bi jih načrtno lovil. Kje pa. Ampak ko potem pride tak mejnik, se ozreš nazaj in je lepo videti, kaj vse si dal skozi. Zame je to zdaj motivacija, ker veš, da nisi bil le en kratek čas del nečesa.«
Nogomet? Ne, superveleslalom
Kdor je kdaj govoril z Matejem Podlogarjem, ve, kakšen je. Vedno razpoložen za pogovor. Nekaj kakor na hec. Fant, ki je želel biti smučar in se ga resno lotil. Pa se je pri enajstih letih poškodoval, ravno ko je že šlo počasi zares, in šel po poti starejšega brata. In v kateri disciplini bi tekmoval, če ne bi kasneje brcal? »Vleklo me je v superveleslalom. So pa razlike: pri smučanju že pri osmih letih treniraš tako kot profesionalci, pri nogometu gre to malo drugače. So mi pa nekateri pristopi iz smučanja prišli kasneje v nogometu zelo prav.«
Zdaj je v 1. SNL že več kot desetletje. Otrok Interblocka je prve profesionalne izkušnje dočakal v 2. SNL, prvoligaški debi pa v velenjskem Rudarju. »Zakaj mi je uspelo do članov? Najbrž zato, ker sem tako osredotočen. Ko se za nekaj odločim, je to - to. Se mi pa zdi, da je bilo takrat malo težje priti v prvo ekipo, saj ni bilo toliko preskokov iz lastne nogometne šole. Hitro sem se vpeljal, dobro izkoriščal mladinsko ligo. Ekipo smo imeli dobro, preskoka zato niti nisem opazil v tolikšni meri. Pa fiziko sem imel na svoji strani, zato nisem imel problema. Pomagalo pa je, da so v Interblocku takrat res dobro delali z mladimi.«
Že prvi je bil najlepši
Uvodni krog sezone 2011/12. Stadion ob jezeru. Rudar pred 1.500 gledalci gosti – Domžale. Seveda Domžale. Ampak desetletje, ko se zdaj ozre na tedanji nogomet, najbrž prinese razlike? »Oh, marsikaj okrog slovenske lige se je zelo spremenilo. Takrat, ko sem jaz začenjal, liga ni bila prepoznavna kot zdaj, ko gre povrhu več fantov v tujino, takrat pa je to veljalo res zgolj za par posameznikov. In to so bili časi, ko vsekakor niso bile vse tekme na televiziji. Redko, redko smo bili nekateri v prenosu. Ja, takrat si vedel pred tekmo, kdaj boš v prenosu, hehe.«
Spomni se seveda prve članske tekme, še bolj pa svojega prvega ligaškega gola. Zabil ga je že v 8. krogu svoje prve sezone. Rudar je gostil Gorico, Podlogar pa je vstopil v 74. minuti. »Vsega se spomnim, tudi tega, da je vstopil Luka Žinko! Gola se pa spomnim, kot da sem ga zabil danes. En najlepših, mogoče celo moj najlepši. Leon Črnčič je podal s svojo tipično podajo, rabono, jaz pa z roba kazenskega prostora. Z levico. V 90. minuti. Za zmago.«
Nepozabni hat-trick v šestih minutah
In v svoji prvi sezoni je zabil tudi svoj edini hat-trick. In to kakšen hat-trick! Bil je zadnji krog, ko je v Velenje prišla Nafta, ki je že tako ali tako vedela, da bo izpadla kot zadnja. Pa vendar. Borba do konca. Rudar, ki je končal tedaj na šestem mestu, je navalil, kakor da jutri ne obstaja. Začel je Aljaž Krefl z golom v 8. minuti. Potem pa je sledila zgodovina: Matej Podlogar je zabil tri gole. Dva z nogo, enega z glavo. In, pozor, v šestih minutah: v 12., 16. in 18 minuti. »Kaj? Da sem vmes zabil še prečko? Tega se pa ne spomnim,« mu omenimo poročilo tekme, ki jo je Rudar dobil s 5:2.
Za igralca, ki je najprej prebil tri sezone v Rudarju in se nato prvič preselil v Domžale, je umestno vprašanje, kdaj je prenehal biti mlad. »Mislim, da se mi je to zgodilo, ko sem prišel v Celje,« se po sezoni in pol pri rumeni družini spomladanske selitve v knežje mesto spominja Podlogar. »Nisem bil več med najmlajšimi, prevzel sem eno od teh bolj izkušenih funkcij in od takrat, se mi zdi, nisem več mlad. V Domžalah se je že začelo, v Celju pa dokončalo.« Za Rudar je zbral 96 nastopov in zabil 18 golov, za Celje 44 nastopov in 10 golov, za Triglav 8 in en gol, in za Domžale doslej 153 nastopov ter 21 golov.
»Vedno me zanima gol!«
Ko ga vprašamo, če je z leti težje ali lažje zabijati zadetke, ker pač tisti spredaj živijo za gole, se v svojem stilu na glas zasmeji. »Še najmanj sem igral napadalca, večinoma na desnem krilu, je pa res, da me vedno zanima gol, hehe.«
Tudi njega je slej ko prej zamikala tujina. Odšel je najprej v grško Lamio, toda v prvi grški ligi priložnosti ni dočakal. Oblekel je dres kranjskega Triglava za osem ligaških tekem in zabil Rudarju ter se nato podal še na poljsko v drugoligaški klub Olimpia Grudziadz. Na trinajstih tekmah je zabil dva gola.
In kaj je iz razdalje v tujini ugotovil o sebi, 1. SNL, nogometu? »Ugotovil sem, da je kakovost treningov pri nas na zelo visokem nivoju. Seveda primerjam s tujino, kamor se zdaj gre in kamor sem šel jaz, ne govorim o največjih ligah. Imamo fajn pogoje, za mlade je pri nas super in liga je kvaliten poligon. V tujini je strogi profesionalizem, nikogar ne zanima, kdo si in kaj si, zelo hitro se lahko tudi poslovijo od tebe. In vsekakor te ne 'čuvajo', vsaj jaz sem imel take izkušnje. Tukaj se tujci ravna na zelo zglednem nivoju.«
O, ta klub 300
Podlogar je v 1. SNL osvajal zelo različna mesta. Z Rudarjem je bil dvakrat šesti in tretji, kar je nato takoj s tretjim mestom in evropskimi kvalifikacijami ponovil v Domžalah. S Celjem je bil dvakrat peti, po povratku v Domžale leta 2018 pa je bil spet tretji, nato osmi, četrti in lani sedmi. Pa zna z bogatimi izkušnjami oceniti, kakšne so posamezne sezone? Ve, kdaj je potrebno več ali manj za kakšno mesto? »So leta, ko si lažje na mestih za Evropo. Res. Zdaj pa ekipe vlagajo in imajo željo po teh mestih in je posledično večja gneča. Z mano je pa tako... Kjerkoli sem bil, je bil cilj zadnji krog. Vsekakor pa skozi sezono ne računaš, če je letos kaj lažje ali težje, ah, to pa res ne gre skozi.«
Vseeno pa so izkušnje vse bolj dragocene. Preostalo trojico – Rajčević, Kronaveter, Rozman – iz Kluba 300 seveda pozna. »Zelo dobro, toliko časa smo že tukaj, da se dobro poznamo, z 'Rozijem' sem bil soigralec. In ko me tako omenite v tej druščini? Se res dobro počutim, ker vem, koliko so dali slovenskem nogometu. Njihove uspehe pa ja vsi poznajo, ne?« Absolutno.
Česar pa ne poznamo, je nekaj drugega. Da z izkušnjami pride tudi hvalospev tistim, o katerih redko kaj slišimo. »Kamorkoli pridem, se vedno dobro počutim, ker poznam zlasti ekonome klubov, ki so zelo pomembni, pa se skoraj nikdar ne govori o njih. Oni so en del nas, z njimi moraš imeti najboljše odnose, ker v ozadju poskrbijo za vse.«
Izgubili ste Klinarja
Za letošnjo sezono Domžal se še išče primerna beseda. »Kar razumem, ampak mi letvice res ne gledamo. V tem trenutku sta še vedno bolj pomembna razvoj in sama igra. Večino tekem smo na zelo zavidljivem nivoju in to navkljub eni najmlajših ekip v ligi. Ja, se zgodijo tekme, ko bi morali izvleči večjo točkovno bero. Nismo pa nikdar izgubili, ker bi bili toliko slabši. Naše tekme kažejo, da se pobiramo in sestavljamo, do zdaj pa obenem res že vem, da je sezona dolga do konca maja, vmes se pa lahko zgodi marsikaj. Imamo kakšno točko manj, ampak z dobrimi predstavami se lahko nadejamo dobrih stvari.«
Podlogar je zdaj predvsem vesel, ker nima več težav z Ahilovo tetivo, kar ga je izdatno pestilo v minuli sezoni. »To smo rešili, hvala bogu. Letos je tako, kot mora biti. Pri 31. letih si namreč na najvišjem možnem fizičnem nivoju in obenem izkušenj. Sem tu, v družbi štirih ostalih izkušenih pomagam mladim za lažjo vključitev v moštvo, ker so za ene letos to vendarle prve članske minute. Kajti preskok med člane je zdaj ogromen.« Zaveda se, da je letos bolj – joker. Zaigral je na petih od prvih devetih tekem, nikdar več od deset minut, skupaj 25.
Je pa zdaj tudi že tako dolgo prisoten, da lahko pove kakšno anekdoto, ki je kje drugje ne bi. »Enkrat smo z Rudarjem igrali v Kopru. In smo slišali stranskega sodnika, ki je še v času, ko sodniki niso imeli zvočne povezave, glavnemu sodniku kričal, da pri nas en manjka. 'Izgubili ste Klinarja!' je kričal glavnemu sodniku. Klinar? Bil je...« No, klic narave pač ne pokliče napovedano. »Že že, saj ni edini, ampak težava je bila, da ko se je vrnil, je bilo že 2:0 za Koper, haha!«
